KDO NAJ GRADI ŠTUDENTSKE DOMOVE?

KDO NAJ GRADI ŠTUDENTSKE DOMOVE?

Oddaja
9. 10. 2015 - 14.00

Stanje s študentskimi posteljami je v vseh slovenskih tako imenovanih študentskih središčih že dlje časa problematično, dodatno pa se jo prejšnji teden začinili Študentski domovi v Ljubljani, ki so objavili vest, da bodo v nasprotju s prakso prejšnjih let dosledno upoštevali pravila ter nekatere študente iz razdelka za podaljšanje bivanja postavili v vrsto za sprejem. Zaplet, ki je sicer ravnotako stvar bolonjski reformi neprilagojene zakonodaje kot pišmeuhovstva uprave študentskih domov, nas je spodbudil, da preverimo, kako je sploh urejena gradnja novih študentskih nastanitev ter kdo je za njo zadolžen.

 

Leta 2003 je Vlada sprejela Zakon o poroštvu Republike Slovenije za obveznosti Univerze v Ljubljani, Univerze v Mariboru in Študentske organizacije Slovenije, iz naslova kreditov, najetih za sofinanciranje razširitve in posodobitve prostorskih pogojev in tehnološke opremljenosti ter izgradnjo in prenovo študentskih bivalnih zmogljivosti – krajše ZPRSPPP. Z dotičnim aktom se je država obvezala, da bo krila stanovanjske kredite zgoraj omenjenih organizacij, na isti dan pa so sprejeli še Zakon o dodatni koncesijski dajatvi od prejemkov, izlačanih za občasna in začasna dela študentov in dijakov. Po slednjem se dva odstotka prejemkov, izplačanih za študentsko ozioma dijaško delo, namenita v sklad za obnovo in izgradnjo študentskih domov, s katerim upravlja direktorat za investicije na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport.

 

Ravnokar omenjena zakona pa sta precej močvirni podlagi za ureditev tako obsežnega vprašanja, kot je gradnja študenskih domov. Deloma se je to pokazalo že tri leta kasneje, ko je Študentska organizacija Slovenije, ki je takrat šele dobro začela delovati, v zameno za najem kreditov zahtevala delno lastništvo nad domovi. Zavoljo tega se je zakon leta 2006 preimenoval in od takrat naprej zagotavlja poroštvo za iste kredite za Univerzo v Ljubljani, Mariboru, na Primorskem ter za zavod Študentski domovi v Ljubljani. S to spremembo so onemogočili, kot je takrat v parlamentu dejala rosno mlada Eva Irgl, podobne privatizacijske zgodbe, kot smo jih videli pri lastninjenju študentskih servisev.

 

Zakon o dodatni koncesijski dajatvi pa v svojem četrtem členu specificira zbiranje in porabo denarja: polovica sredstev, zbranih do konca leta 2009, se nameni financiranju izgradnje in prenove študentskih domov, druga polovica pa gre za razširitev in posodobitev prostorskih pogojev in tehnološke opremljenosti univerz v Republiki Sloveniji. Po letu 2009 pa so zbrana sredstva namenjena le poplačilu namenskih kreditov prej omenjenih organizacij.

 

Zapleteno? Da. A če pravno latovščino poizkusimo skrčiti na razumljivo, gre nekako takole. Študentje dva odstotka prejemkov od dela odvedejo v sklad, namenjen za prenovo in izgradnjo domov ter tehnološko prenovo univerz. S slednjim upravlja pristojno ministrstvo, ki v sklad dodaja še lastna sredstva, namenjena isti postavki.

 

Iz MIZŠ-ja so nam v imenu Iztoka Žigona, direktorja direktorata za investicije, poslali le pisni odgovor na zastavljena vprašanja. Zbrana sredstva, tako kot obseg študentskega dela, zadnja leta upadajo. V letu 2014 so tako zbrali 4,9 milijona evrov, ali skoraj 700.000 evrov manj kot v letu 2012. V kolikor bo priliv iz dodatne koncesijske dajatve ostal vsaj pribljižno enak, bodo zadnji krediti poplačani leta 2023. Imajo pa na računu sklada še vedno neporabljena sredstva, ki so bila zbrana pred letom 2010. S tem denarjem bodo v prihodnjih letih obnovili objekte Dijaškega in študentskega doma Koper ter Dijaškega doma Gimnazije, elektro in pomorske šole Piran, ki ga uporabljajo tudi študenti Univerze na Primorskem. Pri omenjenih projektih je v teku izbor izvajalcev, tako da nam informacije o predvidenem zaključku del niso posredovali.

 

So pa iz Ministrstva sporočili, da je v skladu za investicije na voljo še približno 5,6 milijona evrov, a da so iniciatorji gradnje morebitnih novih nastanitev Univerze oziroma Zavod Študentski domovi sami. Iz ljubljanske univerze in Študentskih domov nam do zaključka redakcije niso uspeli sporočiti, ali imajo v kakršnemkoli dolgo- ali kratkoročnem načrtu izgradnjo novih nastanitvenih kapacitet. A če sodimo po gospodarski krizi, ki se v Sloveniji ne neha, čeprav se je že nehala, se tovrstnih projektov vsaj v Ljubljani ne bo loteval nihče.

 

Že desetletje pa je neznana tudi usoda novogoriškega kampusa: ta naj bi sicer za razliko od novoodprtega ljubljanskega celo imel sobe. Od leta 2006, ko je idejni načrt narisal Boris Podrecca, se ni še nič premaknilo. No, razen lokacije – zaradi popolne neusklajenosti Mestne občine Nova Gorica ter tamkajšnje univerze, se pojavljajo resne ideje, da naj bi novogoriški kampus stal kar v Vipavi, a tudi s tamkajšnjim zemljiščem se je zapletlo, saj stoji na poplavnem območju.

 

V luči tovrstne mešanice debaklov in resigniranosti je v resnici precej neverjetno, da Študentski domovi v Ljubljani na 28-ih lokacijah vseeno uspejo gostiti kar 7.459 študentov. Kje spi in koliko za svoje postelje plačuje preostalih 35.000 študentov v prestolnici, pa očitno nikogar ne zanima. Deljena odgovornost med ministrstvom, Študentskimi domovi ter Univerzo, ki se je spet pokazala prejšnji teden, tako že leta hromi vsakršno povečevanje kapacitet. Največ, kar lahko v vseprisotni podjetniško-univerzitetni logiki dosežemo, je subvencioniranje zasebnikov.

 

Sobo je iskal Arne.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness