Od leta 1985 v slovenskem prostoru spolna vzgoja s tem imenom ne obstaja več. Danes nas na spletni strani NIJZ pod zavihkom Vzgoja za zdravje za otroke in mladostnike pričaka brošura z naslovom Ljubezen in spolnost, obarvana v modre in rožnate odtenke. Med brskanjem po PDF-ju hitro naletimo na neresnično izjavo, ki pravi, da »ob vsakem nezaščitenem spolnem odnosu obstaja možnost zanositve«. Teme s področja spolne vzgoje danes najdemo pri predmetu biologija in na delavnicah v izvedbi zdravstvenih domov, ki potekajo v okviru primarnega zdravstvenega varstva, s pripravo priročnikov pa sodeluje tudi NIJZ. Program je skoraj v celoti usmerjen v biološke, anatomske in fiziološke vidike seksualnosti, reprodukcije in kontracepcije, ne vključuje pa kulturnih, psiholoških, socioloških in čustvenih razsežnosti niti ne tematizira seksualnih pravic, navajajo avtorice v monografiji Pravica do abortusa, ki je izšla lani.

Poleg redukcije spolne vzgoje na anatomijo in biologijo programi ne predvidevajo nikakršne obravnave seksualnosti oseb »z nenormativnimi seksualnimi in spolnimi orientacijami, identitetami in izrazi«. Tako se homoseksualnost v učni pripravi Ljubezen in spolnost omeni le v povezavi z okužbo s HIV, ki da narašča, kar lahko, citiramo, »pripišemo bolj tveganemu spolnemu vedenju med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi«. Priročnik NIJZ v poglavju o delavnici Vzgoja za zdravo spolnost, ki je bilo – pozor! – prenovljeno leta 2021, istospolne usmerjenosti, nebinarnosti, trans- ali interseksualnosti sploh ne omenja.

Delavnica predvideva tudi razpravo o zmenkih, v kateri je zapisano, da imajo dekleta več želje po romantiki, medtem ko si fantje želijo telesnega stika. Učenci naj bi tukaj razmislili, kaj želi fant in kaj dekle. NIJZ tako reproducira spolne stereotipe – namesto da bi jih kritično naslovila. Druge teme na delavnici so še nosečnost in kontracepcija, predstavljeni s heteronormativne pozicije; prepoznavanje sekundarnih spolnih znakov pri »nasprotnem spolu«; in spolno prenosljive okužbe.

Raziskava NIJZ o spolni vzgoji v okviru formalnega izobraževanja iz leta 2012 je ena redkih v slovenskem prostoru, najdemo pa še nekaj zanimivih zaključnih nalog. Na petinpetdesetih straneh je istospolna usmerjenost omenjena zgolj dvakrat - obakrat kot podatek, da je bilo teh vsebin premalo, kar je izpostavilo nekaj več kot 10 odstotkov dijakinj in dijakov, ki bi si želeli tudi več vizualnih prikazov, praktičnih nasvetov ter vsebin s področja medsebojnih odnosov, spolno prenosljivih bolezni in kontracepcije. Podatka o tem, koliko učiteljic je tovrstne teme obravnavalo, ni. Posamezne šole lahko namreč avtonomno odločajo o tem, katere informacije bodo posredovale otrokom. Tako nekateri otroci zelo verjetno doživijo precej bolj inkluziven vstop v teme spolov in spolnosti, medtem ko so drugi deležni konservativne spolne vzgoje.

Spolna vzgoja se v učnih načrtih sicer pojavlja pri več predmetih od 1. do 9. razreda osnovne šole. Splošni učni cilji so spisani zelo površno, zato je možnosti, da v okviru tem, kot so družina, spolna identiteta, enakopravnost in različnost, presegamo heteronormativne okvire, pravzaprav kar veliko. A kot rečeno – vse je odvisno od učiteljice oziroma šole. Še najbolj je glede na učni načrt do nenormativnih seksualnih usmeritev diskriminatoren predmet biologija. Razlike med spoloma naj bi bile povezane zgolj z razlikami pri spolnih organih, ki omogočajo spolno razmnoževanje – o spolnem razmnoževanju je nasploh veliko govora; pa še o menstruaciji in ugnezdenju zarodka. Eden od ciljev spolne vzgoje, kot jih opredeljuje predmet, je tudi načrtovanje družine, vendar ni podrobneje opredeljeno, ali to obsega oploditev z biomedicinsko pomočjo in posvojitev, kar bi načeloma vključevalo tudi istospolne pare ali samske osebe.

Zadnja točka pravi, da naj bi otroci razumeli »različne vidike spolnosti in pomen spolnosti za človeka«. Spet je vsebina podvržena interpretaciji učiteljice in občasno njenemu pogumu, da predstavi spolnost in spole na nekonservativen, torej neheteronormativen način. Glede šolskih vsebin so starši in skrbniki vedno glasnejši, teme, kot sta spolna usmerjenost in spolna identiteta, pa so ene tistih, ideoloških. Prav zato, ker otroci za štirimi stenami družinske celice dobivajo zelo različne poglede na spol in spolnost, bi lahko šola poskušala izravnavati te razlike ter jasno in dosledno z enakovrednim poudarkom naslavljati tudi spolne manjšine. Razlika med biološkim in družbenim spolom se sicer znajde v učnem načrtu za domovinsko in državljansko vzgojo ter etiko: učenka mora razumeti, da so predstave o dečkih in deklicah vsaj malo družbeno pogojene, vendar načrt še vedno reproducira svet binarnega spolnega sistema.

Učbenik za biologijo Spoznavam svoje telo spolni odnos opredeli kot telesno združenje moškega in ženske; pri metodah kontracepcije je kondom opisan kot sredstvo, ki prepreči izliv v nožnico, ne upošteva pa se analni spolni odnos, ki je možen tako pri isto- kot raznospolno usmerjenih osebah. Spolno prenosljive okužbe so opredeljene kot okužbe, ki se prenašajo s spolnim odnosom. Ker nikjer ni zapisano, da poleg vaginalnega obstajata še vsaj analni in oralni spolni odnos, lahko učenke in učenci zmotno sklepajo, da je okužba možna samo pri vaginalnem spolnem odnosu. Pri tako pomembni temi, kot je spolno zdravje, sta konservativnost in površnost nedopustni, učbeniki s toliko pomanjkljivostmi in napačnimi informacijami pa ne bi smeli biti odobreni. V učbeniku Dotik življenja 8 je istospolna usmerjenost na primer predstavljena kot pogosto prehodno obdobje in le včasih stalno, kar pač ne drži!

Zaradi pomanjkljive in zastarele spolne vzgoje v okviru formalnega izobraževanja je slovenska nacionalna televizija v okviru nekega evropskega projekta izpeljala serijo desetih oddaj z naslovom Slovar spolne vzgoje. In čeprav je naslovila nekatere relevantne teme, kot je stealthing, skrivna odstranitev kondoma, ali doxing, razkrivanje zasebnih podatkov ali posnetkov prek spleta, ali klitopismenost, nobene oddaje ni namenila neheteronormativnim spolnim praksam. Če je bil njen namen, da popravlja zamude in napake nacionalnih načrtov za spolno vzgojo, v tem oziru stanja ni izboljšala.

Pomemben vir informacij so nevladne organizacije, na primer Legebitra, TransAkcija in Društvo Parada ponosa; Transfeministična iniciativa TransAkcija ponuja delavnice in izobraževanja na temo transspolnosti in spolne identitete, ki bi se jih lahko udeležili tudi učiteljski kolektivi. Priročnik Med modro in roza je v PDF-obliki na voljo na spletu – dostopen je vsem, če le vedo, kje ga najti.

Glede na kratko analizo stanja lahko zaključimo, da je kakovostna in celostna spolna vzgoja odvisna od volje in znanja učiteljice, ki obravnava teme, posredno ali neposredno umeščene v polje spolne vzgoje. Vzgojno-izobraževalni prostor je sicer dopolnjen z delavnicami v izvedbi zdravstvenih domov, a čeprav te presegajo zgolj medicinski diskurz o spolnosti, po priročniku sodeč ne posežejo v področje nenormativnega, še manj pa prekinjajo s tradicijo heteronormativnosti - vse to ostaja nevidno. Tišina pa mladostnici in mladostniku lahko sporoča, da je njuna nenormativnost individualna, ne družbena stvar. Da je nerelevantna, tuja in nenormalna. Šolski prostor bi moral biti prvi, ki takšne mite razbija, trenutno pa daje prednost biološki reprodukciji in ustvarjanju nuklearne družine.

 Zapornice, ki preprečujejo tok mavričnih valov v šolah, bi dvignila Hana.