Na vstajo se je minuli petek odzvalo tudi Društvo moderatorjev Slovenije in h gibanju v uporu prispevalo z delavnico o moderiranju, kjer so udeležence želeli seznaniti z metodo »akcijsko naravnanega pogovora.« Na delavnici v Španskih borcih se je zbrala pisana množica ljudi z najrazličnejšimi ozadji, od trdoživih aktivistov do bolj gospodinjsko naravnanih gospa in menedžerjev, ki so upali, da bodo z delavnic odnesli kakšno spretnost v svoj poslovni svet.

Po prvem vtisu, ko je kazalo, da moderatorji v vstaji vidijo moment izvedbe plačljive delavnice, se je kasneje izkazalo, da bodo zadovoljni tudi s prostovoljnimi prispevki, kar je marsikomu omogočilo obisk.

Preden začnemo secirati akcijsko metodo, pa še nekaj besed Petre, predsednice Društva moderatorjev Slovenije, ki nam je med drugim pojasnila, v kakšnem odnosu so pojmi moderator, facilitator in »coach« oziroma, če nesrečno poslovenimo, trener:

posnetek

Sedaj pa preidimo k stvari. Bistvo delavnice je bilo seznanitev z orodjem, ki bi ljudem omogočalo sprejemanje akcijskih odločitev v skupini, obenem pa bi to orodje zagotavljalo tudi vključevalno okolje in nehierarhičnost odločanja.

 

Na razvoju takšnih metod sta že vrsto let delala »Rainer von Leoprechting« in »Lena Maria Jacobsson«, Nemec in Švedinja, ki sta se naveličala dela v bruseljskem Evropskem svetu ter se pred kratkim preselila na avstrijsko Štajersko. Metodo sta opisala takole:

posnetek

Ker gre za metodo, ki naj bi prispevala k nehierarhičnim in direktno demokratičnim odnosom, onadva pa jo promovirata tudi v izrazito hierarhičnih institucijah, kot so Evropski svet in različne korporacije, smo se obregnili tudi ob etičnost takšnega početja.

Problem nastane, ker se pod masko prijazne organizacija skriva interes po večjem dobičku. Zaradi tega interesa so šefi pripravljeni investirati v razne »team buildinge«, ker dober »tim« prinese večjo učinkovitost. V ta namen gradijo vtis prijaznega okolja, ki ga lahko sokreira vsak, pod preprogo pa pometejo resničnost hierarhične strukture in tekmovalnost slehernika za ohranitev delovnega mesta ali napredovanje po strukturi navzgor. Ustvarja se iluzija soodločanja, ki je v resnici omejeno na čas za malico in ne omogoča na primer soodločanja o nadaljnjih investicijah.

Enak paradoks nastane pri šolskih otroških parlamentih, ki pod masko demokracije v svojem bistvu ne morejo odločati o ničemer. V tem oziru se poraja ključno vprašanje ali je primerno uvajati tako imenovane demokratične metode brez demokratične vsebine. Reiner in Lena se s postavljeno tezo nista strinjala, saj verjameta v prijazne šefe:

posnetek

Kljub različnim pogledom na uporabo takšnih metod se je na delavnici večinoma vse vrtelo okoli vstaje pri nas. Nekateri so na delavnici bolj iskali orodja, ki bi jih lahko uporabili v svojih aktivističnih dejavnostih, medtem ko so se drugi bolj ukvarjali predvsem z iskanjem načina, kako se v vstajo vključiti kot aktivni sodelujoči. Način dela je zadovoljil oboje. Prek spoznavanja metode »akcijsko naravnanega pogovora« so udeleženci v skupinah po sedem prakticirali sestankovanje, ki naj bi v sedemdesetih minutah dalo tri rešitve na zastavljeni problem enega od udeležencev. Torej naj bi metoda v sedemdesetih minutah odgovorila tudi na vprašanje, kako se vključiti v proces vstaje. To je skupinam tudi uspelo, čeprav rešitve niso bile revolucionarne, pa so za nosilca problema dale tri konkretne akcije, ki naj bi jih približale k temu cilju.

 

Za konec pa poslušajmo še kako na vstajo gledajo v Društvu moderatorjev Slovenije oziroma njihova predsednica Petra:

posnetek

Vsekakor je dobrodošlo misliti nemogoče, čeprav je pot do poenotenja verjetno predolga za našo življenjsko dobo. Dejstvo pa je, da si bomo le z učenjem participatornih praks delovanja lahko zamislili bolj demokratičen sistem in morda v miru sobivali, če se že ne bomo poenotili.

Participatorno pripravil Kuki