Izpod tlakovcev, greznica! (2. del)
V prvem delu tokratne edicije Teoreme smo raziskovali zgodovino povojnega levičarskega političnega nasilja na Zahodu. Tokrat našo analizo maja '68, nove levice in levičarskih terorističnih celic razširimo s pomočjo Lacanove teorije štirih diskurzov, ki nam omogoča boljše razumevanje oblike oblasti, s katero so se srečevali levičarski uporniki. Hkrati bomo raziskali zakaj levičarska gibanja danes – kljub razrastu fašističnih in imperialističnih politik – še naprej odklanjajo oborožen boj in poskusili odgovoriti na vprašanje, kaj bi lahko navidezno pasivnost zahodne levice prekinilo.
Gospodarji! Jara gospoda kapitala! Vaši tlačani vas kličemo k sodbi. Pokažite vendar svoje pravo obličje, ko ste nagovorjeni! Kje ste zdaj, ko vam navračamo obtožbe, da bi mogli iztehtati vašo usodo? Nekoč ste se kazali za močne in nedeljive; s ponosom ste se podpisali pod vsako svoje hudodelstvo ter razglašali, da se sleherna lovka oblasti konča v vašem trupu; da ste sonce, okoli katerega se vrti naš širni, obubožani svet, in da naj smo še hvaležni, ko nam vaši žarki pogrejejo prepotena lica. Zdaj pa hlinite, da nam stojite bok ob boku pod pripeko in si sami z dlanjo senčite oči, da bi mogli uzreti obline nove, neznane konstelacije.
Da, danes hlinite nevednost in se kot Pilat odrekate posledicam lastne strahovlade. Zdaj svoja dejanja znašate na brezosebno mašinerijo, ki naj bi ležala onkraj vas samih: na avtoriteto sistema, nevtralnih procedur in večnih zakonitosti, za katere seveda niste nikakor pristojni, saj vas bojda presegajo. Zdaj se kažete zgolj za vršilce sistema, za njegove interprete; za tiste, ki naredijo prebavljiv in znosen ta travmatični, ta brezčloveški splet človeških odnosov. Ne mislite, da smo slepi za vaše krinke! Niste pastir, ki ščiti svojo čredo pred udarci vetra in ugrizi plenilcev; prej vas prepoznamo v volkovih, ki so se zgolj naučili oblizati kri s svojih gobcev, da bi se tako lažje približali in se nasitili z nevednim plenom.
Podivjano tuljenje vašega tropa ste končno ukrotili, a to je le potrdilo vašo hinavščino. Vidimo, kako se pod kopreno pravičnosti, miru in blaginje skriva vaš resnični dispozitiv: suženjstvo, vojna in trda, nepopustljiva roka, ki tesno objema naš vrat in iz njega sili vzdihljaje pokornosti. A ne bomo se več pustili daviti. Kar ste zgradili v vaše kraljestvo laži, bomo razruvali do temeljev. Vsak tlakovec, ki ste ga položili čez greznico svoje oblasti, bomo izkopali in ga zalučali vstran, da razgalimo njeno nepotvorjeno naravo. Tedaj bo postalo jasno kot beli dan, da zares niste nič več kot jalova peščica – peščica zločincev, katere vzkliki po usmiljenju bodo zadušeni pod topotom svobodnih kopit.
Ko so maja leta ‘68 v Franciji izbruhnili študentski izgredi, so se po zidovih pariških četrti iz dneva v dan pojavljali novi posterji in poslikave različnih revolucionarnih sloganov, ki so klicali k vsesplošnemu prevratu starih avtoritet. Politika se je iz parlamentarnih dvoran preselila na ulico in se razširila onkraj svojih običajnih področij na življenje v veliko širšem smislu. Ni se več prerekalo samo o oblikah upravljanja, organizacije dela ali izobrazbe, temveč so pod udar prišle prav vse predpostavke okoli tega, kako naj bi življenje v sodobni družbi sploh bilo videti. Poezija je postala agitator množic: te so končno doumele moč svoje številnosti in uvidele krhko kontingentnost obstoječega reda, čigar lovke so segale vsepovsod – v družinsko življenje, na delovno mesto, v spalnico, v sam način, kako se ljudje razumejo in ravnajo drug z drugim. Med študenti je vladala miselnost, da je končno nastopil trenutek, ko družba prepozna in naredi odločilen prelom z vsemi predobstoječimi vzorci bivanja, ki naj bi izvirali iz greha avtoritete. A njihova vizija se je že do konca meseca izkazala za majavo – množice so se po sprejetju reform spet udomačile v vsakdanje ritme kapitalistične proizvodnje in trajalo je še desetletja, preden so se zadnji zagrizeni ostanki uporniških študentov odpovedali ambicijam po totalnem družbenem prerojenju.
V predhodni ediciji Teoreme smo načeli vprašanje, zakaj levičarskim oboroženim skupinam, ki so se v zahodni Evropi pojavile po valu študentskih protestov, ni uspelo v širšo javnost povrniti revolucionarnega srda, ki ga je ta izkazala med dogodki maja ‘68. Na primeru nemške urbane gverilske skupine RAF smo raziskali, s kakšnimi predpostavkami so delovali mladi komunisti – preko teorij Hobbesa in Lenina pa smo začrtali, zakaj manjše revolucionarne skupine zatajijo pri vprašanju uveljavitve novega političnega reda. V tokratni ediciji se bomo poglobili v analizo levih militantnih gibanj v zahodni Evropi in poskusili izostriti, zakaj so ta obravnavala svoj oboroženi boj kot smiseln in zakaj današnji zahodni komunisti nič več ne segajo po orožju.
Če za začetek na kratko obnovimo, kje smo ostali: Vsak temeljit zgodovinski preobrat po teoriji Thomasa Hobbesa implicira menjavo v poziciji suverena – figure absolutne oblasti, ki jamči za monopol nad legitimnim nasiljem v družbi. Ta menjava pa je uspešna le takrat, ko je rivalska avtoriteta sposobna zagotoviti zaščito populaciji, ki ji želi vladati kot novi suveren. Problem rafovcev in sorodnih skupin ni bil samo to, da zaradi strukturnih razmer niso bili sposobni organizirati alternativne oblastne strukture, ki bi izpolnjevala ta pogoj, temveč to, da je v bistvu niso niti želeli vzpostaviti. Nejevoljo levih militantnežev pri prevzemanju odgovornosti za oblikovanje nove avtoritete pa lahko razumemo kot simptom gibanja ‘68 in nove levice v širšem smislu. Vrnimo se k dogodkom maja ‘68 in k njihovemu najbolj zloglasnemu kritiku, psihoanalitiku Jacquesu Lacanu.
Tako kot praktično vsi francoski intelektualci tistega obdobja je tudi Lacan v svojem delu naslavljal fenomen študentskega aktivizma, četudi z distance in pretežno v retrospektivi. V nasprotju z nekaterimi preostalimi imeni pariške intelektualne struje, kot sta bila recimo Sartre in de Beauvoir, se sam ni pridružil študentom na barikadah, niti jim ni kako drugače izkazal podpore. Med dogodki maja ‘68 je nadaljeval svoja predavanja – kar pa ne pomeni, da je deloval mimo izgredov. Prav študentski protesti so predstavljali povod, da psihoanalitično misel prvič prestavi iz primarno kliničnega konteksta v političnega.
Lacan je bil globoko skeptičen do aktivnosti študentov – menil je, da maj ‘68 ni bil zares poskus preloma z avtoriteto, kot so zatrjevali študenti, temveč zgolj njena rekonfiguracija, njena posodobitev. Študenti naj bi napačno prepoznali lastno željo, saj niso razumeli strukture, v katero so ujeti. Svoj najslavnejši citat o gibanju je Lacan podal proti koncu leta ‘69, ko je bila politična situacija že zdavnaj stabilna, nadobudni revolucionarji pa so se bili radikalizirali v manjše skupine. Na svojem XVII. seminarju je Lacan študentom zatrdil:
»Kar si kot revolucionarji želite, je gospodar. Dobili ga boste.«
Lacanova naravnanost do aktivistov je seveda bila sprejeta z grenkobo. Res je bilo, da je maj ’68 le za kratek čas izkazal revolucionarni zanos francoske in širše zahodnoevropske družbe, a zgodovinski moment so mnogi še vedno razumeli kot polnega možnosti za razvoj podobnega, morda še korenitejšega vala sprememb. In sredi tega navala revolucionarne energije je Lacan želel študentom tiščati bremze – češ: cinik, reakcionar, predstavnik starega univerzitetnega repertoarja.
Na tem XVII. seminarju, naslovljenem Hrbtna stran psihoanalize, je Lacan predstavil teorijo štirih diskurzov, preko katere je formaliziral svojo kritiko protestniškega gibanja. V tej teoriji je ključen koncept posebnega označevalca, namreč označevalca-gospodarja: njegova glavna funkcija ni to, da samo nekaj opisuje, da se zgolj nanaša na nekega konkretnega označenca, temveč to, da strukturira polje drugih označevalcev in jih kot avtoriteta poveže okoli stabilnega sidrišča. Recimo: narod, revolucija, znanost, svoboda, Bog. Vsi ti koncepti lahko delujejo kot označevalec-gospodar, saj okoli sebe organizirajo nek diskurz.
V subjektovem simbolnem svetu lahko soobstaja več različnih označevalcev tega tipa, ki so lahko med seboj v protislovju in operirajo v različnih kontekstih. Vsak tip diskurza določa, kakšno mesto zavzame dominantni označevalec-gospodar – ali nastopa kot neposredna avtoriteta, ali deluje prikrito, ali se razkraja in izgublja svojo vezivno funkcijo. S tem pa se določa tudi obliko oblasti, vednosti in subjektivnosti, ki iz njega izhajajo.
S teorijo štirih diskurzov je Lacan hotel razgaliti strukturo želje in oblasti v luči dogodkov maja ‘68 – katera oblika diskurza je organizirala oblast pred in med majem ter po njem. Šlo je za poskus, kako razumeti, da upor proti oblasti - v takšni obliki, kot se je vršil maja '68 - zgolj reproducira novo obliko oblasti, ne da bi vršilci tega upora sploh vedeli, da to počnejo.
Prva oblika diskurza v Lacanovi shemi je gospodarjev diskurz, dominanten pred letom ‘68. Tu avtoriteta neposredno govori, organizira znanje, producira red. Konkretno je šlo za tradicionalno državno avtoriteto, za patriarhalno ureditev in fordistični kapitalizem; te strukture so producirale jasne hierarhije, stabilen simbolni red, poslušnost in disciplino. Avtoriteta je izhajala iz nekega konkretnega, utelešenega centra moči, ki ga množice lahko jasno identificirajo kot gospodarja. Antagonizmi so tu jasno zastavljeni, tarča, na katero lahko subjekt usmeri svoje frustracije, pa je vidna in utelešena.
Med dogajanjem leta ‘68 nato nastopi tako imenovani histerični diskurz: protesti, kritike, prevpraševanje, izpostavljanje protislovij. V to strukturo naj bi bilo vpeto študentsko vstajništvo, kjer nezadovoljen subjekt govori in izzove avtoriteto, da se ta razjasni, zakaj je sploh avtoriteta:
»Pravite, da predstavljate pravico, da je vaš red pravičen – dokažite.«
»Jamčite za legitimnost – od kod ta izvira?«
»Kje je meja vaše oblasti – in kdo jo določa?«
Pri histerični obliki diskurza gre torej za zaslišanje oblasti. V tej konfiguraciji subjekt zasede mesto govorca; kot vprašanje, naslovljeno na gospodarja. Histerični diskurz ne razgrajuje oblasti od zunaj, temveč jo provocira, da se razkrije, in s tem prej prispeva k njeni preobrazbi, kot pa da bi jo odpravil.
Po letu 1968 nato prevlada univerzitetni diskurz, ki nastopi kot odziv oziroma odgovor na zaslišanja histeričnega diskurza: tokrat je sistem tisti, ki govori in upravlja s posamezniki. Lacan pri tem ne misli univerze dobesedno, temveč nakazuje strukturo, v kateri sama vednost govori kot avtoriteta. Univerze so zgolj kraj, kjer takšna forma diskurza zgodovinsko postane vidna in legitimirana. Konkretno gre za depersonaliziran sistem oblasti – za tehnokracijo, za avtoriteto, prestavljeno na podatke, procedure, stroko in znanost. V tej konfiguraciji mesto govorca zasede znanje sámo: ne ukazuje več »gospodar«, temveč »sistem« kot tak. Odločitve niso predstavljene kot volja utelešene, centralizirane oblasti, temveč kot nujen, racionalen izid objektivnih zakonitosti, politiki sami pa postanejo izvajalci zakonitosti, ne odločevalci. Prav s tem pa oblast postane težje napadljiva, saj ta nima več obraza ali glasu, ki bi ga lahko zaslišali. Zanikanje avtoritete tako ni izničilo gospostva; gospostvo je bilo zgolj prestavljeno v bolj difuzno, brezosebno obliko.
Ta diskurzivni prehod ni bil zgolj ideološki, temveč predvsem materialen. Fordistični model produkcije, ki je prevladoval pred letom ‘68 in ki je temeljil na disciplini, jasni delitvi dela in stabilnih zaposlitvah, se je začel leviti v postfordističnega – ta je bil zaznamovan z imperativom po fleksibilnosti delovnih razmerij ter s prehodom iz industrijske v storitveno ekonomijo. Hkrati se je ob tem prehodu začela rahljati materialna osnova dolgoročnih družbenih vlog francoske družbe, kar je pomenilo, da so prejšnje tradicionalne ureditve začele izgubljati smisel. Želja množic se je prav tu kazala kot razdvojena: trdile so, da nasprotujejo kapitalizmu in avtoriteti kot taki, a hkrati so želele osvoboditev želje, življenjskih slogov in institucij, s katerimi jim je lahko brez problema postregel novi, postfordistični model kapitalizma. A gospodar se je odzval na provokacijo in uslišal frustracije množic. Avtoriteta ni izginila, temveč se je razpršila v mrežo institucij, ki delujejo brez očitnega centra, a zato še toliko učinkoviteje.
Dogodki leta 1968 so destabilizirali dominantnega označevalca-gospodarja, a namesto da bi njegovo mesto zasedle prav tiste sile, ki so ga hotele sprevrniti, se je sam utrdil in zgolj prilagodil svojo formo skozi novi, univerzitetni diskurz. Gibanje nove levice ni bilo zmožno prevzeti pozicije, ki bi omogočila vzpostavitev novega političnega reda. Njena moč je bila v kritiki, v razkrivanju protislovij in v produkciji znanja, ne pa v organizaciji oblasti. Med protestniki namreč nikoli ni prišlo do kristalizacije koherentne, pozitivne, postrevolucionarne organizacije moči. Obstajalo je veliko načrtov, veliko fantazij, sloganov in eksperimentov – a nikoli ni prišlo do nikakršne zgostitve avtoritete, ki bi ji uspelo združiti fragmentirane množice in jim dokazati, da lahko bolje nasloví njihovo tesnobo kot pretekla oblast.
Deloma lahko za takšen razvoj okrivimo heterogenost vključenih skupin v gibanje ‘68, a pravzaprav stvar ni tičala v frakcionizmu - šlo je za širšo interno logiko. Mnogi akterji gibanja so svojo kritiko kapitalistične avtoritete posploševali na avtoriteto kot tako in s tem eksplicitno zavrnili kakršnokoli centralizirano vodstvo. Ta zavrnitev je bila za gibanje pogubna: katerikoli projekt, ki bi bil dovolj čvrst, da bi lahko okoli sebe organiziral politično moč, je bil vnaprej označen za sumljivega ali celo oklican za protoavtoritarnega. Vse, kar je te skupine zares združevalo v skupen projekt, je tako potekalo na nivoju negacije: vsi so bili proti oblasti, proti birokraciji, proti kapitalistični disciplini. Gibanje se je definiralo skozi zavrnitev, nikoli pa za afirmacijo kakršnegakoli koherentnega, novega reda – ustvarjalo se je zgolj možnosti, vendar nikakršnih zavez.
Tako je strukturna pomanjkljivost gibanja najbolj prišla do izraza med 20. in 22. majem, ko se je več kot 10 milijonov francoskih delavcev pridružilo študentom na barikadah in začelo splošno stavko. Tovarne so okupirali, banke so se zaprle, predsednik de Gaulle pa je v kaosu zapustil državo. Takšno stanje, v katerem ni bilo več jasno, kdo ima v rokah vajeti, seveda ni moglo trajati večno – med delavci se je pojavil strah ali, točneje, prav takšna anksioznost, ki, če se navežemo spet na Hobbesa, išče odrešitev v suvereni avtoriteti. Delavstvo se je začelo spraševati:
»Kako dolgo lahko stvari tako zdržijo?«
»Koga naj zdaj poslušamo?«
»Kaj se bo zgodilo, ko bodo trgovinske police prazne?«
Ker ni bilo jasnega odgovora, je potreba po redu premagala zanos po sistemskih spremembah. De Gaulle, ki je prebegnil v nemški Baden-Baden, da bi si zagotovil podporo tam nastanjenih francoskih vojaških sil, je nazaj v Pariz vkorakal ob slavnostnem sprejemu gaullistične protidemonstracije 30. maja in Francozom zagotovil, da bo povrnil red in kontinuiteto. Za njegov uspeh ni bil zaslužen kakršenkoli nenaden zasuk v popularnosti njegovih politik, temveč golo dejstvo, da se je izkazal za edinega, ki lahko naslovi tesnobo množic.
Skozi fenomen univerzitetnega diskurza lahko razumemo tudi akcije rafovcev. Zaradi razpršenosti oblasti v sistemu, kjer po novem dominira univerzitetni diskurz, je postalo težje oceniti dejanski izvor avtoritete, s čimer so bili zabrisani prej dokaj jasni družbeni antagonizmi. To je vodilo do posebnega problema – kako ravnati politično, ko ne obstaja vidno središče avtoritete, vidni gospodar, s katerim bi se lahko soočili?
Dejavnosti RAF-a in sorodnih organizacij lahko razumemo kot odziv na prav to oviro. Levi militantneži so podedovali histerično nezadovoljstvo nove levice, a so bili po dogodkih leta ‘68 soočeni z drugačno, manj očitno obliko oblasti. Ker je bila funkcija gospodarja prikrita, so ga hoteli izzvati, da ta pokaže svoj obraz preko represije, s katero bi odgovoril na njihovo nasilje. Represivni odziv bi spet podal očiten obraz avtoriteti in restavriral jasen antagonistični narativ, znotraj katerega bi se rafovci znašli kot pravični borci in mučeniki, ne zgolj kot zablojeni teroristi.
Ta narativ pa se nikoli ni uspel prijeti. Rafovci večino svojega delovanja niso uživali podpore v zahodnonemški populaciji, ki je njihove aktivnosti s časom vedno bolj interpretirala kot brezplodne in zmedene. Ta razkorak v načinu, kako je javnost razumela RAF in kako je RAF razumel sám sebe, je izviral iz dejstva, da so rafovci svoja dejanja vezali na popolnoma drugačen simbolni horizont od tistega, znotraj katerega je delovala večina Zahodnih Nemcev.
Vrnimo se na koncept označevalca-gospodarja. Po Lacanu ne obstaja zgolj en univerzalni označevalec-gospodar, temveč se lahko različni diskurzi, različna ideološka polja in celo različne subjektivnosti organizirajo okoli različnih tovrstnih sidrišč. Argumentirati je mogoče, da je dominantni označevalec-gospodar rafovcev – torej tista simbolna instanca, ki je njihovim dejanjem zagotavljala smisel in jih povezala v nek širši narativ – predstavljala Sovjetska zveza. Namreč, kot utelešena referenčna instanca, na katero so se sklicevale praktično vse antiimperialistične fronte tistega časa.
Do Sovjetske zveze so bili rafovci precej kritični – niso je priznavali kot vrhovno avtoriteto ali vodstvo v navezavi na njihove lastne aktivnosti, vseeno pa je igrala vlogo posredovanega, odmaknjenega simbolnega referenta antikapitalističnega sveta. Sovjetska zveza je delovala kot privilegirano simbolno vozlišče antikapitalističnega imaginarija; nudila je nekakšen teren, na katerega so se dejavnosti levih militantnežev vpisale kot pomembne. RAF, ki je strukturno ostajal ujet v logiki histeričnega diskurza, pa je vseeno lahko prešel od gole negacije in kritike h konkretni akciji, saj je v Sovjetski zvezi videl prav nekega odmaknjenega označevalca-gospodarja, ki je upravičeval, stabiliziral in orientiral njihove akcije; deloval je kot porok pomena njihovega nasilja in jim nudil transnacionalni narativ, v katerega so se rafovci sami hoteli zapisati in biti od njega pripoznani, četudi retroaktivno.
Sovjetska zveza je predvsem delovala kot dokaz, da kapitalistični sistem ni totalen, da se je nekje že zlomil in tako dokazal, da upor proti njemu ni zaman. Revolucija ni bila mit ali prerokba, temveč je že imela konkretno, materialno navzočnost v svetu. Tudi če so rafovci kritizirali ZSSR in njeno birokracijo, je ta še vedno delovala kot sidrišče ideje, da je zgodovino mogoče zagrabiti in jo prisiliti v drugačen izid. Vse trpljenje, vse žrtve, vsa izolacija in vse smrti so bile lahko zastavljene kot investicije v zgodovinski proces, ki je bil mnogo večji od posameznih militantnih celic. Z drugimi besedami: Nasilje je imelo prihodnost.
Tudi ob obstoju tega označevalca-gospodarja pa politično nasilje rafovcev ni bilo uspešno. Sovjetska zveza je naredila tovrstno obliko upora zgolj zamisljivo, nikakor pa ne učinkovito. Problem je bil, da tega antiimperialističnega simbolnega horizonta RAF ni mogel zgostiti v označevalca-gospodarja znotraj same zahodnonemške družbe. Sovjetska zveza je strukturirala pomen za militantneže, ne pa za množice.
Tako je z njenim razpadom leta 1991 izginil tudi globalni socialistični horizont; odsotnost velikega, uspešnega socialističnega projekta ni odpravila z vero v socializem kot doktrino, temveč je odpravila nekaj veliko bolj osnovnega: kredibilno, utelešeno alternativo modernosti. Žrtvovanje je postalo nesmiselno: zakaj tvegati zapor in smrt, če ne obstaja nikakršna politična struktura, ki bi prejela in akumulirala takšne investicije?
Zatona levega političnega nasilja torej ni smiselno obravnavati kot nekakšen dokaz etičnega dozorevanja ali preko moralističnih obsodb okoli bojda pomehkuženih zahodnjakov, temveč v prvi vrsti kot simbolno implozijo. Tu lahko izpostavimo razliko med prepričanji in uporabnimi prepričanji: ljudje lahko verjamejo v socialistično prihodnost in tudi verjamejo, da je nasilje potrebno za njeno realizacijo. A prepričanja sama ne generirajo akcij, saj vera kot taka ne določa, katera dejanja imajo možnost prispevati večjemu projektu in se tako dalje reproducirati. Brez nekakšne realno obstoječe, utelešene alternative je vera zgolj spekulativna in ne strukturira polja možnih akcij.
Vloga obstoječe alternative je verjetnost – Sovjetska zveza ni zagotavljala zmago socializma, ampak je filtrirala možnosti. Nekatere prihodnosti so bile zaradi njenega obstoja videti manj nore, manj nedosegljive. Ker so z razpadom ZSSR tveganja postala neakumulativna, ker se niso mogla zapisati v kakršnokoli obstoječo strukturo moči, ki bi jamčila njihov pomen, so postala v celoti individualna.
RAF se je razpustil leta ‘98, ko je zahodnim medijem poslal osemstransko sporočilo, v katerem je priznal strateški neuspeh svojih aktivnosti in naznanil njihov konec. Odločitev je nastopila po obdobju krčenja podpore ob padcu berlinskega zidu in ob uspehu vladnih iniciativ za izpustitev zapornikov, ki so se odrekli političnemu nasilju. Urbana gverila v obliki RAF je tako, po njihovih lastnih besedah, postala zgodovina.
Iz naše analize lahko potegnemo precej neprijeten sklep: problem sodobne levice ni zgolj v tem, da izgublja politične boje zaradi lastne razpršenosti ali konformizma, temveč da vse težje sploh formulira projekt, ki bi presegel golo kritiko. Če so dogodki maja ‘68 preizpraševali in tako temeljno spremenili dominantno obliko oblasti v zahodni Evropi, so pokazali tudi na limite takšnega političnega delovanja. Namesto pa, da bi levica vzpostavila novo, pozitivno zastavljeno organizacijo politične moči, je ta dalje obtičana v diskurzu histerika – še naprej oscilira med negacijo, razkrivanjem in neskončno interogacijo oblasti; pa naj gre tu za njene ulične ali parlamentarne inkarnacije.
Sodobna leva gibanja se danes večinoma definirajo negativno: kot protiutež fašizmu, kot korektiv neoliberalnega nasilja, kot branik pravic in identitet. Njihova politika je usmerjena v omejevanje škode, v zaščito, v upočasnjevanje katastrof. Ko antifašizem postane trajna pozicija, fašizem sam določa teren političnega delovanja. Levica tako ostaja ujeta v reaktivnost, saj so njene prioritete določene od zunaj.
Da je stalno zgražanje antisistemskih gibanj nad nasiljem države in kapitala v praksi politično impotentno, smo lahko v tem stoletju videli nemalokrat. Pomnimo recimo gibanje Occupy Wall Street, ki je nastopilo v odziv posledicam vélike recesije leta 2008. Gibanju ni manjkalo vizij o postkapitalistični prihodnosti, a so bile te popolnoma meglene in raznosmerne. Skupni imenovalec gibanja je spet obstajal zgolj na nivoju negacije – proti kapitalizmu, proti velikim finančnim mrežam, proti korporativnemu lobiranju. Ni bilo pa razvitih nobenih mehanizmov za kristalizacijo gibanja v koherenten politični projekt, torej za vzpostavitev dejansko zavezujočih odločitev in uveljavitve skupne avtoritete. Occupy tako ni mogel ogrožati obstoječega reda na nivoju, kjer politična moč dejansko operira. Udeleženci gibanja so hoteli drugačen red, a niso bili pripravljeni izvesti prav tistih nujnih organizacijskih posegov, ki bi lahko njihovo nezadovoljstvo stabilizirali v učinkovito rivalsko silo.
Politični teren je danes precej drugačen kot tisti, ki je obstajal pred petdesetimi, pa tudi dvajsetimi leti. Kapitalizem je v svoji postfordistični fazi dolgo časa lahko absorbiral kritiko, ker je še vedno ponujal nove oblike svobode. Kompromis je bil jasen: odpoved revoluciji v zameno za širitev individualne mobilnosti, fleksibilnosti in razgradnjo starih identitet ter avtoritetskih struktur. Danes se ta dinamika vsepovprek kaže kot samoizključujoča. Tisto, kar je bilo nekoč izkušeno kot osvobajajoče, se danes vse pogosteje kaže kot vir tesnobe in negotovosti: govorimo o prekarnem delu, o razpršenih identitetah in o razpadu kohezije skupnega družbenega terena, ki bi ljudem nudil smisel ter orientacijo onkraj konsumerističnega samozadovoljevanja. Želja množic se očitno spet premika k predvidljivosti in koherentnosti socialnega. Ta premik pa ne pomeni nujno reakcionarne nostalgije, temveč v prvi vrsti označuje utrujenost od permanentne fluidnosti sodobnega trenutka. Prav desnici tu bolje uspe artikulirati odgovor skozi reference na stabilne družinske strukture, narodni fetiš in vero – vse kategorije, ki se upirajo modernizaciji.
Ključna vprašanja prihodnosti levih politik se v tem kontekstu kažejo kot taka: ali je levica sposobna ponovno osmisliti oblast po principih, ki se ne bi vrteli zgolj okoli upora in kritike, temveč okoli afirmacije nekega pozitivnega projekta? Ali lahko levica vodi procese osvobajanja in razkroja starih kategorij, ne da bi takšna destabilizacija ušla nadzoru in postavila teren za reakcionarni odziv? Ali bi se lahko levica vzpostavila ne kot večni upornik, temveč kot tista politična opcija, ki dejansko vzpostavi red znotraj kaosa kapitalističnega propada? In ali lahko obdrži koherentnost takšnega reda tudi takrat, ko prizna tudi svojo lastno ureditev za kontingentno – ne da bi s tem prenehala verjeti vanjo? Brez temeljitih odgovorov se zdi, da je levim politikam usojeno, da ostanejo večno ujete v diskurz histerika, ki – kot je prikazal primer Frakcije rdeče armade – ne proizvaja političnih realnosti, temveč zgolj služi njihovi eliminaciji.
Komentarji
ker boli pa lahko gres v zapor
Večino terorističnih levičarskih celic je v 60. in 70. letih financirala CIA. To je počela zato, da bi infiltrirala leva gibanja in jih odtujila od delavskega razreda in uspelo ji je. Nič ni bolj infantilnega od arbitrarnega, avanturističnega nasilja. Proletariat mora imeti pravico do orožja, ampak samo v primeru samoobrambe. Vse ostalo je samo žebelj v krsto že itak fragmentirane levice.
Komentiraj