Tokratna edicija oddaje Kaj pa univerza se bo odvrtela okoli novice iz Združenih držav Amerike, kjer je zaokrožil poziv k bojkotu nekaterih univerz. Zakaj bojkot? Za takšno potezo se je v luči nezadostne zaščite pedagoških delavk in delavcev v času epidemije do danes odločilo že več kot 2500 intelektualcev, med njimi tudi Noam Chomsky in Judith Butler. Na spletni strani, kjer se nahaja poziv z naslovom COVID-19: A Statement of Academic Solidarity, je zrasel seznam 35 ameriških univerz, za katere podpisniki ocenjujejo, da so zapostavile predavatelje, ki so že tako najslabše zaščiteni.

Podpisniki poziva so se zavezali k temu, da na univerzah, ki so izpostavljene na omenjenem seznamu, ne izvajajo gostujočih predavanj ali delavnic in se ne udeležujejo posvetov. Omenjena zaveza bo začela veljati v naslednjem študijskem letu, že zdaj pa se podpisniki zavezujejo tudi k temu, da bodo na svojih univerzah iskali način, da se gotovost zaposlitve nudi vsem pedagoškim delavkam in delavcem, ne le tistim, ki so najvišje na akademski lestvici.

Na seznamu so se znašle tudi najbolj ugledne ameriške univerze, kot so Harvard, Cornell in Yale. Te zasebne univerze, znane po visokih šolninah in donosnih sponzorjih, seveda niso zavezane enotnemu plačnemu sistemu, zato so razlike znotraj akademske hierarhije že v nekriznih časih velike. Kot opozarjajo podpisniki poziva, so se te razlike poglobile že leta 2008 v času finančne krize, scenarij pa se ponavlja v času epidemije.

Nabor varčevalnih ukrepov, ki jih ameriške univerze sprejemajo v času epidemije, vključuje odpuščanje, neplačano čakanje, zaustavitev novega zaposlovanja in zamrznitev plač. Varčevanje zagotovo ne bo omejeno zgolj na čas trajanja epidemije, temveč se lahko razvleče še za nekaj let v prihodnost. Toda niso vsi ukrepi usmerjeni v škodo zaposlenih – nekatere univerze so asistentom, ki so v procesu pridobivanja izkušenj za stalno profesuro, podaljšale rok, v katerem morajo izkušnje nabrati. Nekatere se ponudile odlog obveznosti za eno leto, druge ponujajo izbiro med nekajmesečnim in daljšim odlogom.

Podpisniki poziva pa opozarjajo, da bi podoben odlog obveznosti morali odobriti tudi ostalim pedagoškim delavkam in delavcem, ki niso na poti do stalne profesure, vendar je njihovo delo prav tako oteženo in razburkano kot delo asistentov. Brez gotovosti zaposlitve lahko ravno v času epidemije izgubijo zdravstveno zavarovanje. Toda pri sestavljanju seznama univerz, na katere naslavljajo zahteve, ne želijo prehitro obsoditi državnih univerz, saj te prepoznavajo kot veliko bolj finančno ogrožene in podhranjene.

Kako pa se v času epidemije godi pedagoškim delavkam in delavcem v slovenskem univerzitetnem prostoru? Kako je z raziskovalkami in raziskovalci? Vsekakor so primerjave z ameriškim sistemom nemogoče, kar izpostavlja rektor ljubljanske univerze Igor Papič. Kljub vsemu je mogoče tudi v tukajšnjem univerzitetnem prostoru najti kategorije delavcev, pri katerih je v času krize treba biti bolj pozoren, da ne zapadejo v prekarnost. Obenem rektor Papič poudarja, da čeprav je treba za status raziskovalcev še kaj postoriti, meni, da je Univerza v Ljubljani v zadnjih letih naredila že veliko v tej smeri.

Od približno 6000 zaposlenih na Univerzi v Ljubljani so v času epidemije na čakanje poslali okoli 220 zaposlenih. Po besedah Gorazda Kovačiča iz Visokošolskega sindikata Slovenije je iz tega razvidno, da so na čakanje poslali v glavnem tehnično osebje, katerega delo je vezano na fakultetne prostore, ostalim pa so omogočili delo od doma. Izjema so verjetno agencijski delavci in delavke, denimo čistilke, ki jih nekatere univerzitetne institucije najemajo prek zunanjih izvajalcev, saj so jih zdaj začasno lahko odslovile.

Za slovenske javne univerze je situacija drugačna in bolj stabilna predvsem zaradi zanašanja na javne finance. Toda tudi te so lahko v prihodnosti postavljene pod vprašaj, opozarja predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije Marko Marinčič. Glede raziskovalcev pa je, kot izpostavi Marinčič, treba upoštevati posebnosti Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, krajše ARRS, in sistema programskih skupin.