Why don’t we do it on the road

Minuli ponedeljek je gledališka skupina Ljud v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta – SLOGI organizirala posvet o gledališču v javnem prostoru. Morda se lahko zdi, da s tokratno reportažo univerzitetna redakcija posega v sfero kulturno-humanistične redakcije, vendar je treba vzeti v obzir, da je bila ena od osrednjih tem posveta ravno izobraževanje na področju gledališča v javnem prostoru.

Kot povod in za uvod v posvet je služila na sveže stiskana knjiga »Why don’t we do it in the road«, v kateri je Vida Cerkvenik Bren zbrala in strukturirala izkušnje iz več kot desetletnega delovanja skupine Ljud ter od drugod. Te so predstavljene na način priročnika, ki naj bi služil v razmislek in oporo pri postavljanju teatra na ulico. V drugem delu posveta pa so se na okrogli mizi prepletli institucionalni in neformalni izobraževalni pogledi na področju gledališča v javnem prostoru. Na njej so sodelovali predstavniki odprte katedre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo – AGRFT, Šole sodobnih in performativnih umetnosti – ŠUGLA v organizaciji Gledališča Ane Monro, predstavniki oddelka alternativnega in lutkovnega gledališča na praški gledališki fakulteti DAMU in člani Kulturno-umetniškega društva Ljud.

Razvijanje teorije in izobraževanja na področju gledališča v javnem prostoru je potrebno zaradi svojih specifik, ki jih nosi performativna umetnost v ne za njo pripravljenih prostorih. Zato je Vida na začetku predstavitve knjige razlike med klasičnim in zunanjim gledališčem povzela nekako takole:

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Pri nastopanju izven konvencionalnih prizorišč se delo performerjev osredotoča na osmišljanje prostorske umeščenosti dela, fokus se od igralca premakne na interakcijo z gledalci, kar pa s seboj prinese potrebo po sprejemanju idej drugih in improvizaciji:

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Intervencije v javni prostor s seboj vedno nosijo tudi politične konotacije, česar se morajo ulični ustvarjalci zavedati oziroma lahko po drugi strani že z izbiro ustreznega prostora intervencijo napolnijo z želeno vsebino, ki jo želijo predati publiki – pa naj si gre za načrtne obiskovalce predstave, naključne mimoidoče ali lokalce. Nekoliko več o pomenu ustrezne umeščenosti v prostor je povedal Tomaš Žižka s praške akademije:

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Kakor smo lahko slišali, so v alternativnem teatru, ki si želi razbijati tako imenovano četrto steno med igralci in občinstvom ter s svojimi intervencijami posegati izven gledališča, potrebna drugačna znanja oziroma fokusi, na katere je potrebno biti pozoren. Na okrogli mizi so gostje izpostavili dvojnost problema prenašanja znanja s tega področja. Ker gre pri »uličarjih« večinoma za samoizobraževanje in izmenjavo znanja, lahko proces piljenja forme nastopanja traja tudi deset let, po drugi strani pa ravno akademsko uokvirjanje recimo temu nekoliko bolj svobodnjaškega gledališča lahko vodi do osiromašenja te performativne umetnosti. Na ljubljanski akademiji se poskušajo nekonvencionalnemu teatru posvetiti z odprto katedro, o kateri je več povedal Sebastjan Horvat:

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Medtem pa so v Pragi študij razdelili na klasično in alternativno smer ter v duhu bolonjske reforme upeljali kopico izbirnih predmetov. Svojo izkušnjo je na okrogli mizi delil bivši študent praške akademije in občasni profesor Matija Solce:

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Na splošni problem iskanja ravnotežja v izobraževanju znotraj institucionaliziranih okvirjev so opozarjali vsi udeleženci okrogle mize. Na eni strani imamo rigidno vsebino, ki po drugi strani lahko zelo dobro služi kot osnova za vse nadaljnje nadgradnje, vendar se po diktatu neoliberalnega bolonjskega modela danes na akademijah rigidnost ruši, nadomešča pa jo nepoglobljena izbirna modulizacija:

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Kaj je torej alternativa v izobraževanju, če akademije ne ponujajo celostnega izobraževanja s področja gledališča v javnem prostoru in če se ne želimo na lastni koži priučiti potrebnih veščin in znanj? Morda del odgovora najdemo tudi v ŠUGLI – izobraževalnem projektu gledališča Ane Monro, katerega soustanovitelj je tudi Goro Osojnik:

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Če poskušamo strniti nekakšne zaključke iz posveta o gledališču v javnem prostoru, bi lahko rekli, da so nekatere pomembnejše komponente takšnega alternativnega pristopa k teatru improvizacija, »site specific« in interakcija. Pri tem je pomembno poudariti, da se morda največji manjko v izobraževalnem smislu pozna ravno pri slednji – interakciji, k pokritju katerega poskuša doprinesti tudi, na simpoziju predstavljena knjiga »Why we don’t do it in the road«. Pa tudi sicer izgleda, da je gledališče v javnem prostoru nekoliko zapostavljena zvrst, ko pridemo do vprašanja strukturiranega prenosa znanja, ki bi pouličnikom omogočil hitrejšo in kvalitetnejšo vpeljavo gledališča na ulice.

Spisal ulični Kuki