How would you say ...?
Pozdravljeni v drugi oddaji junijskega cikla o poučevanju in učenju jezikov, ki ga pripravlja Univerzitetna redakcija Radia študent. V prvi ediciji smo poskušali podati karseda razumljiv oris zgodovine poučevanja tujih jezikov, pri čemer smo se dotaknili metod, ki so tekom 19. in 20. stoletja najbolj zaznamovale didaktiko tujih jezikov.
Današnjo in naslednjo, najverjetneje tudi poslednjo oddajo v ciklu pa bomo posvetili posebni metodi poučevanja in učenja jezikov, ki jo je po II. svetovni vojni razvil poliglot poljskega rodu, Michel Thomas. Zakaj ravno ta metoda in ne katera druga? Preprosto zato, ker prinaša neverjetno pozitivne rezultate v zelo kratkem času, obenem pa je relativno nepoznana, predvsem pa slabo razumljena. Uvodoma bomo predstavili avtorja metode in njegov odnos do učenja tujih jezikov, v nadaljevanju pa sledi teoretska obrazložitev metode.
Michel Thomas se je leta 1914 na Poljskem rodil v premožno judovsko družino kot Moniek "Moshe" Kroskof. Pri sedmih letih je bil poslan v Nemčijo, kjer se je šolal vse do začetka vzpona nacizma v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Prav zaostrene politične razmere so ga pregnale v sosednjo Francijo, kjer je nadaljeval s študijem v Bordeauxju, Parizu in na Dunaju. Ko je leta 1940 Francija padla pod nemško okupacijo, je Michel Thomas živel v Nici pod Vichyjsko oblastjo in se kaj kmalu pridružil francoskemu uporniškemu gibanju. Za lažje delovanje znotraj gibanja se je preimenoval in svoje rojstno, poljsko ime zamenjal za francosko zvenečo različico Michel Thomas. V tistem času je bil Thomas večkrat aretiran in deportiran v različna nacistična koncentracijska taborišča. Nazadnje je bil poslan v Camp de Mille, od koder se mu je s ponarejenimi papirji posrečilo pobegniti. Vrnil se je v Lyon, kjer je bil v okviru francoske rezistence zadolžen za rekrutiranje judovskih beguncev k uporniškemu gibanju.
V začetku leta 1943 je bil Thomas ponovno aretiran. Tokrat ga je zasliševal sam Klaus Barbie, znan pripradnik gestapa in SS, in ga, po tem, ko ga je Thomas uspel prepričati, da je zgolj apolitični francoski umetnik, spustil na prostost. Februrarja istega leta ga je ujela in mučila vichyjska paramilitarna organizacija. Po tem ko so ga izpustili, se je Michel Thomas priključil Commando group v Grenoblu, ki je delovala pod ameriško vojno obveščevalno agencijo Office of Strategic Services, krajše OSS, in kasneje delal tudi za protiobveščevalno službo Counter intelligence corps. V zadnjem tednu druge svetovne vojne je bil udeležen pri najdbi tajnih nacističnih dokumentov. Po zaključku vojne je vodil tajno operacijo, ki se je zaključila z aretacijo več nekdanjih SS častnikov. Poleg tega, da je odigral aktivno vlogo v protinacističnemu gibanju, je Michel Thomas preživel tri koncentracijska taborišča.
Se vam pravkar slišan oris Thomasovega življenja do srede 20. stoletja zdi preveč izjemen, da bi lahko bil resničen? Niste edini. Thomasova biografija, ki jo je v knjigi Michel Thomas - a test of courage, napisal Christofer Robbins, je deležna precejšnjih kritik. Mnogi so mnenja, da si je Thomas večino dejstev kratkomalo izmislil. A to je za nas trenutno irelevantno.
Lahko se povsem legitimno odločimo, da Thomasovim herojskim vojnim podvigom ne bomo verjeli, a pri drugem delu njegovega življenja, zaznamovanem s poučevanjem tujih jezikov, skorajda nimamo izbire. Njegova zapuščina - metoda poučevanja tujih jezikov Michel Thomas method - govori sama zase.
Thomasova kariera v poučevanju tujih jezikov je zelo dobro prikazana v dokumentarcu The language master, ki je leta 1997 izšel pod taktirko režiserja in producenta Nigely Levyja in iz katerega smo črpali tudi mi. Michel Thomas se je leta 1947 preselil k sorodnikom v Los Angeles, kjer je na Beverly Hillsu kmalu odprl jezikovno šolo Poliglot institut, kasneje preimenovano v Michel Thomas Language Center. Razvil je metodo poučevanja tujih jezikov Michel Thomas method, za katero je trdil, da učence v nekaj dneh nauči toliko, kot bi se v šoli naučili v več letih. Ni obljubljal popolnega znanja tujega jezika, ampak zelo dobro - predvsem slovnično - razumevanje delovanja jezika in sposobnost samostojne aktivne rabe, kar je za tako kratek čas kljub vsemu precej izjemno.
Sprva je v svojih šolah poučeval zgolj privilegirano elito - diplomate, podjetnike in vrsto znanih osebnosti. Njegova metoda je bila v splošnem deležna velike mere skepticizma. Mnogi so uspeh metode pripisovali Thomasovi domnevni karizmi in trdili, da je neponovljiva. A Michel Thomas je želel dokazati, da je njegova metoda poučevanja tujih jezikov učinkovita in jo je možno aplicirati tudi na klasičen šolski kontekst.
V poznih šestedesetih letih minulega stoletja se je tako prvič uspel dogovoriti za prikaz metode v eni od javnih šol v Los Angelesu z učenci, za katere je bilo rečeno, da so kratkomalo neobvladljivi. Tamkajšni učitelj, Michael Fay, razloži, kako je do tega sploh prišlo:
Kmalu po prvi uprizoritvi metode je Michel Thomas pritegnil pozornost ravnateljice angleške srednje šole, Margaret Thompson, ki se je prav tako želela na lastne oči prepričati, kako Thomas poučuje tuje jezike in ali je njegova metoda res tako izjemna, kot pravi sam. Prisluhnimo, kakšen je bil njen pogled na učenje tujih jezikov:
Pravkar slišano mnenje o tem, da je pouk tujega jezika zahteven in da vsi pač zanj niso talentirani, je zelo razširjeno. A Michel Thomas se s tem ni strinjal. Prisluhnimo, kakšni so njegovi spomini na šolo oziroma s čim je v mladosti povezoval učenje in kako nanj gleda sedaj:
Michel Thomas ni verjel v dobre ali slabe učence, zgolj v dobre ali slabe učitelje oziroma kvaliteten in nekvaliteten učni proces. Zanj je bil uspeh učencev odvisen zgolj in samo od načina poučevanja. Prepričan je bil, da je iznašel metodo poučevanja tujega jezika, ki bo enako uspešna pri vseh, tudi pri učencih z učnimi težavami.
V prej omenjeni angleški srednji šoli je pod svoje okrilje za pet dni vzel pet povprečnih učenk in učencev in jih poučeval francoščino. Ti učenci v tujih jezikih niso briljirali, ravno nasprotno. Eni izmed učenk je nekdanji učitelj francoščine po začetnih poskusih celo rekel, naj raje odneha, saj ji jezika ne bo nikoli uspelo usvojiti. Njihov nivo znanja francoščine je bil skorajda ničen, zato so z Michel Thomasom začeli na samem začetku.
Ker je Michel Thomas verjel, da učenje lahko poteka samo, če so učenci sproščeni, je pred začetkom poučevanja preuredil učni prostor. Stole in mize je dal odstraniti in na njihovo mesto v polkrog namestil fotelje.
Ko je bil prostor pripravljen, je pred začetkom učenkam in učencem še predstavil precej nenavadno temeljno pravilo. Govori Thomas:
Po mnenju Michela Thomasa mora biti učenje zanimivo in lahkotno. Zato njegova metoda ne obljublja zgolj hitrega in dobrega rezultata, ampak tudi preprost, sproščen in motivacijski učni proces. Njegovi učenci si ničesar ne zapisujejo in se ne trudijo, da bi si karkoli zapomnili. Pa vendarle - na koncu se zgodi prav slednje. Michel Thomas je nasprotoval načinu poučevanja, ki je značilen za večino šolskih sistemov po svetu. S tem je mislil pristop, po katerem učitelji nekaj časa podajajo določeno snov, temu pa sledi obdobje preverjanja in ocenjevanja, ki od učencev zahteva večurno ali večdnevno sedenje za zvezki in duhamorno obnavljanje snovi. V nasprotju s tem je Thomasov učni proces naravnan tako, da učenci podane snovi ne pozabijo. Kako je to sploh mogoče oziroma po kakšnih principih metoda deluje, si bomo ogledali v drugem delu današnje oddaje. Sedaj pa najprej prisluhnimo čistemu začetku učnega procesa usvajanja francoščine, skozi katerega je Michel Thomas peljal svoje angleške učenke in učence:
Izjava
Kot smo lahko slišali v posnetku, se tekom učnega procesa Michel Thomas maternega jezika učencev - angleščine - ne izogiba. Prav nasprotno, poslužuje se ga neprestano, tako da strukture in besede tujega jezika primerja s strukturami in besedami maternega jezika učencev. A v nasprotju s tem, kar bi lahko pričakovali, nima težav z dobesednim prevajanjem iz enega jezika v drugega oziroma s pojavom tako imenovanega vmesnega jezika. Thomas ponazori:
Po petih dneh je ravnateljica omenjene srednje šole, na kateri je Michel Thomas preizkušal svojo metodo, izrazila željo, da bi tudi sama prisostvovala njegovi učni uri. Želela je preveriti, kako so njegove učne ure strukturirane, do katere stopnje znanja jezika je v tem kratkem času Michel Thomas uspel pripeljati učenke in učence ter se posledično prepričati o učinkovitosti njegove metode. Prisluhnimo delu ure:
In kaj so o metodi učenja francoščine imeli za povedati tisti, ki so Thomasov jezikovni šnelkurz izkusili na lastni koži, torej sami udeleženci in udeleženke tečaja?
In do kakšnega spoznanja je prišla ravnateljica šole, Margaret Thompson?
Sedaj ko smo izkusili kanček Thomasove metode, bomo, preden se lotimo njene teoretske razlage, v daljši pavzi predvajali pesem Que dificil es hablar el español. Kot pove naslov komada, beseda teče o tem, kako težko se je naučiti jezika, v tem primeru španščine. Se slišimo spet čez slabih osem minut.
Komad: Que dificil es hablar el español
Nahajate se sredi druge oddaje cikla o poučevanju in učenju tujih jezikov. Tokrat vam predstavljamo neverjetno učinkovito, prijetno, lahkotno metodo, ki jo je po drugi svetovni vojni razvil poliglot Michel Thomas. Ker pa seveda ne pričakujemo, še manj pa želimo, da bi nam verjeli na besedo, se bomo v prihajajočem, drugem delu oddaje posvetili teoriji, ki se skriva za to sijajno metodo.
Michel Thomas znanja, potrebnega za razvoj metode, ni pridobil tekom študija, temveč se je opiral na svoje poznavanje več različnih jezikov - poljščine, nemščine, francoščine, italijanščine in španščine. Jezike je med seboj primerjal in prišel do ideje, da je vsem skupno neko temeljno število slovničnih struktur in besedišča.
V tistem času, govorimo o sredini 20. stoletja, sta bili na področju didaktike tujih jezikov najbolj uporabljeni direktna metoda in avdiolingvalna metoda. Če obnovimo snov prejšnje ure, pardon, vsebino prejšnje oddaje, sta obe metodi poudarjali pomembnost poslušanja in govora pred branjem in pisanjem. Direktna metoda je prepovedovala uporabo maternega jezika učencev, učitelj si je pri razlagi pomagal z različnimi vizualnimi pripomočki, učni proces pa je bil skupek zelo močno kontroliranih in ponavljajočih se vaj. Avdiolingvalna metoda je temeljila na behavioristični predpostavki, da se jezika naučimo s ponavljanjem. Najverjetneje smo se vsi že kdaj srečali z zvočnimi posnetki, na katerih smo poslušali dekontekstualizirane stavke, ki smo jih morali ponavljati kakor papige. No, nekako tako je slišati avdiolingvalna metoda.
Michel Thomas je iz nenavadnih razlogov svojo metodo zelo dolgo skrbno varoval. Različnim akademikom, ki so jo želeli preučiti, ni nikoli želel predati kakršnihkoli zvočnih ali pisnih zapisov metode. Sam je trdil, da ne želi, da bi metodo potvorili in se z njo okoristili - mnogi njegovo pretirano zaščitniško držo pripisujejo nezaupljivosti, ki naj bi bila posledica vojnih izkušenj. Šele kratek čas pred smrtjo se je Thomas odločil, da bo metodo posnel.
Na posnetkih slišimo Michela Thomasa v vlogi učitelja in dva učenca ali učenki, ki odgovarjata na njegova vprašanja. Učni jezik je angleščina. Novi učenec, poslušalec posnetkov, se uči tako, da posnetek ustavi, ko se pojavi vprašanje, nanj odgovori, nato pa s poslušanjem nadaljuje, preveri, ali je odgovoril pravilno in tako naprej.
Avtorske pravice teh posnetkov je kupila britanska založniška hiša Hodder&Stoughton. Tri leta po Thomasovi smrti, leta 2008, pa je pod avtorstvom šolskega psihologa, Jonathana Solityja v knjigi The Learning Revolution izšla tudi edina temeljita teoretska razlaga Thomasove jezikovne metode.
Thomasova metoda poučevanja tujih jezikov seveda ni nastala v vakuumu, a reči zgolj, da gre za nekakšno mešanico takrat popularnih pristopov, direktne in avdiolingvalne metode, bi bilo zmotno in površno.
Thomas se je do neke mere opiral na behaviorizem, na katerem temelji avdiolingvalna metoda. Podobno kot eden izmed glavnih predstavnikov te psihološke smeri, Burrhus Frederic Skinner, je verjel, da je za uspešnost učenja potreben dober učitelj oziroma učni proces, ki ga ta vodi. Zanj so bile torej informacije o učenčevih učnih zmožnostih in socialnem okolju, iz katerega učenec izhaja, popolnoma irelevantne. A brez skrbi, Thomas ni šel po poteh avdiolingvalnega papagajstva.
Kako je Thomas dojemal proces pomnjenja, najbolje razloži teorija racionalne analize, ki jo je utemeljil psiholog John Robert Anderson. Raziskave so pokazale, da je verjetnost, da si bomo določeno informacijo zapomnili, odvisna od tega, kako pogosto smo jo rabili v preteklosti. Naši možgani se torej odločajo o pomembnosti in nepomembnosti informacij glede na to, kako pogosto smo morali te podatke priklicati v spomin v preteklosti.
Učitelji tujih jezikov se pogosto s težavo odločajo o tem, kateri del snovi je najpomembnejši in kaj je smiselno izpustiti. Zanese jih bolj proti kvantiteti kakor kvaliteti in od učencev nemalokrat pričakujejo, da se bodo bolj kot ne sami naučili dolgih seznamov besed. Michel Thomas je izsledke raziskav, ki kažejo na to, kako ljudje pomnimo, znal koristno uporabiti. Njegov učni proces je strukturiran tako, da se v določenem trenutku učenec uči zgolj ene stvari. In čeprav pravkar povedano zveni zelo banalno in samoumevno, se v praksi pokaže, da ni tako enostavno izvedljivo. Velja namreč splošno prepričanje, da je ta cilj dosegljiv pri predmetih kot je matematika, kjer je napredovanje od ene spretnosti k drugi logično. A v primeru družboslovnih predmetov, kot je poučevanje jezikov, to ni tako očitno in preprosto.
Preden se učitelj odloči, kakšne metode in pristope bo ubral, mora najprej definirati, kaj bo sploh učil. Ali naj najprej začnem z glagolom? In v katerem času, sedanjiku, pretekliku, prihodnjiku? Ali naj raje začnem z besediščem? In katerim? To so nekako vprašanja, ki si jih mora zastaviti in nanje odgovoriti vsak učitelj ali učiteljica. Z drugimi besedami, učitelji si morajo še pred začetkom poučevanja zastaviti jasne učne cilje.
V nasprotju z običajnim poučevanjem jezikov preko tematskih sklopov je bil Thomasov glavni kriterij pogostost besed in struktur v jeziku. Pri tem se je oprl na Teorijo optimalnega poučevanja, v angleščini Theory of optimal instruction, ki je nastala kot posledica raziskav znotraj racionalne analize. Teorija optimalnega poučevanja pravi, da v vsakem jeziku obstaja določeno optimalno število besed, ki bodo pripomogle h kar najboljšemu splošnemu pregledu jezika. Po drugi strani pa preveč novih informacij vodi v memoriziranje nepomembnih ali nejasnih pojmov. Osnova, ki omogoča izluščitev teh najpogostejših besed in jezikovnih struktur, je Paretovo načelo, imenovano tudi pravilo 80/20.
Paretovo pravilo je utemeljil Vilfred Pareto, ki je v 19. stoletju proučeval lastninske vzorce in dokazal, da si je majhen delež populacije prisvojil poglavitni delež svetovnega bogastva. Čeprav je bil princip sprva uporabljen v ekonomskem kontekstu, so se ga odločili preizkusiti tudi lingvisti. Leta 1950 sta učitelj William Murray in šolski psiholog Joe McNally izvedla raziskavo, katere namen je bil preučiti pogostost rabe besed v jeziku. Ugotovila sta, da zgolj dvanajst besed v angleščini predstavlja kar četrtino vseh pisanih in govorjenih besed, 100 besed pa polovico najpogosteje uporabljenih besed. Na podlagi te raziskave je v šestdesetih letih izšla serija otroških knjig, namenjena zgodnjemu učenju bralnih spretnosti, ki se je imenovala The key words reading scheme.
100 besed torej gradi polovico našega besednjaka, vendar je bila predpostavka, da bo naslednjih 50 besed enako koristnih, napačna. Izkazalo se je, da naslednjih 50 besed predstavlja zgolj okoli 7 % vseh rabljenih besed.
Čeprav Thomasova metoda v osnovi ni pisna, ampak slušna, se je pri razvijanju metode tudi on poslužil Paretovega načela. Po temeljiti primerjavi različnih jezikov je prišel do zaključka, da v vseh jezikih obstaja majhno število besed in struktur, ki so najbolj uporabni in uporabljeni.
Sedaj vemo, kaj je tako imenovani učni načrt, če uporabimo didaktični izraz, Thomasove metode vseboval. A kako je te informacije nato predal učencem? Odgovor na to vprašanje bomo našli znotraj veje psihologije, imenovane Neposredno poučevanje ali direct instruction, ki jo je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja razvil Siegfried Engelmann. Engelmann je študiral filozofijo, a se je, ko je delal za oglaševalske agencije, katerih ciljni potrošniki so bili otroci, začel ukvarjati s psihologijo. Zanimalo ga je, kako se otroci učijo.
Engelmann je tako kot Thomas in Skinner menil, da so otroci izjemno inteligentna bitja in da je njihov učni neuspeh preprosto posledica napačnega poučevanja. Napake so bile zanj povratna informacija o slabi kvaliteti poučevanja in ne kazalec učnih težav. Njegov cilj je bil razviti način poučevanja, ki ne bi vseboval nikakršnih dvoumnosti ali nejasnosti in bi omogočal eno samo interpretacijo. Edini opis postopka neposrednega poučevanja je dostopen v knjigi Theory of instruction, ki je bila izdana leta 1982 pod avtorstvom Siegfrida Engelmanna in Douglasa Carnina.
Aplikacija teorije neposrednega poučevanja je v metodi poučevanja jezikov, ki jo je razvil Michel Thomas, vidna v številnih izobraževalnih načelih. Mi se bomo v današnji oddaji omejili na temeljnega, na tako imenovano prepleteno učenje oziroma interweaved learning. Prepleteno učenje sestoji iz mešanja stare in nove informacije skozi ves proces učenja, pri čemer je izjemnega pomena, da učenec točno ve, česa se uči, in da se uči ene same informacije naenkrat.
Za boljšo predstavo bomo podali preprost primer. Imamo dve skupini osnovnošolcev. Prva skupina učencev se vsak teden uči črkovati 20 novih besed. Po šestih tednih naj bi znali črkovati kar 120 besed, pri čemer besed prvega tedna že pet tednov niso ponavljali. Druga skupina učencev se prvi teden prav tako uči črkovati 20 besed, vendar za razliko od prve v drugem tednu ponovi 20 besed, naučenih v prvem tednu, in se nauči črkovati pet novih, nato se v tretjem tednu 25 besedam priključi še pet novih in tako dalje. Ob koncu šesttedenskega obdobja so torej seznanjeni s 45 besedami. V kateri skupini bodo učenci posredovane besede dejansko znali črkovati? Matematika je preprosta, 120 je res več kot 45, a skrivnost se ne skriva v kvantiteti. Problem se namreč pojavi, če število predstavljenih besed razumemo kot indikator besed, ki so se jih učenci dejansko naučili oziroma si jih zapomnili. Medtem ko tradicionalni pristop ustvarja iluzijo hitrega napredka, gre pri prepletenem učenju za nenehno obnavljanje stare snovi skupaj z novo, kar omogoča zapomnitev brez dodatnega dela in aktivnega memoriziranja.
S tem v mislih za konec prisluhnimo še prvim nekaj minutam tečaja nam malo manj znanega jezika, japonščine, prav tako posnetega po Thomasovi metodi:
Thomasovo metodo sestavljajo 4 avdioposnetki, Foundation course, Intermediate in Advanced course ter Vocabulary builder, ki skupaj znašajo okoli 15 polnih ur. V teh petnajstih urah boste lahkotno, brez pisanja in aktivnega memoriziranja usvojili znanje, primerljivo z nivojem B1 po evropskem jezikovnem okvirju. Michel Thomas je metodo razvil za 5 jezikov, a so kasneje mnogi učitelji metodo aplicirali tudi na druge jezike. Tako so uradno na voljo jezikovni tečaji francoščine, španščine, nemščine, poljščine, arabščine, kitajščine, japonščine, nizozemščine, grščine, portugalščine in ruščine.
Metoda sicer ne obljublja, da boste na koncu govorili kot materni govorci, ampak vam daje zelo dobro podlago, iz katere se boste veliko lažje lotili nadaljnjega odkrivanja in učenja jezika. In če ste med tistimi, ki živijo v prepričanju, da niso nadarjeni za učenje tujih jezikov, bo tudi ta mit izpuhtel. Sedaj pa dovolj propagande, prepričajte se sami. Metoda je sicer v osnovi plačljiva, a, saj veste, internet je zaklad brezplačnih modrosti. Izkoristite ga!
Prihajajočo soboto se nam bo v prihodnji, zadnji oddaji junijskega jezikovnega ciklusa na radiu pridružil prav poseben gost, strokovnjak pravkar predstavljene metode, David Greenwald. Greenwald je po Thomasovi metodi ustvaril tečaj angleščine za učence, katerih materni jezik je slovenščina ter pričel razvijati tečaj slovenščine za angleško govoreče posameznike in posameznice.
Vabljeni k poslušanju!
K preizkusu Thomasove jezikovne metode vas vabi Aicha.
Dodaj komentar
Komentiraj