Študent študentu volk

Oddaja
7. 2. 2021 - 16.00

Predzadnji dan že tako zjebanega leta 2020 se je ljubljanski so-študenteraj v ŠOU odločil, da tudi končajo leto tako, kot je bilo – skrajno neužitno in neprebavljivo. Za piko na i neslavnemu letu 2020 so se na seji Študentske organizacije Univerze v Ljubljani namreč odločili, da iz proračuna za letošnje leto črtajo financiranje Radia Študent. To za radio pomeni hud udarec, saj je financiranje od ŠOU temeljno in nujno potrebno za doštukanje financiranja, ki šele pokrije celotno delovanja radia. Govorimo o treh stebrih financiranja, od katerih je pravkar omenjeno, torej financiranje od ŠOU osnovno, druga dva – razpisi in oglaševanje oziroma trženje – pa sta možna šele kot posledica tega osnovnega vira, za kar pa seveda poskrbimo radijci sami. Torej v kapitalističnem duhu vestno oplajamo kapital in osnovni vložek s svojim delom in litri švica, kakor vemo in znamo, kar potrojimo. Če gledamo situacijo z racionalnega ekonomskega vidika, lahko mirne vesti zaključimo, da gre za zelo uspešen projekt. Na zadnji seji so ta manko financiranja popravili na 64.000 evrov, kar pa je še vedno hudo premalo za ohranitev radijskega programa, kakršnega poznamo danes. 

 

Kot smo že dejali, gre samo za osnovni kapital, katerega vrlo plemenitimo in ki se že tako ali tako iz leta v leto občutno manjša. Za letošnje leto je predvidenih torej 64.000 evrov, leta 2020 smo dobili 120 tisoč evrov, leto prej je bilo izjemno leto, ko smo praznovali 50. obletnico, in smo prejeli skoraj 240 tisoč evrov za dodatne projekte, leta 2018 smo prejeli 200 tisoč evrov in tako dalje. Za vsako odstopanje teh številk od predvidenega minimuma je bilo potrebno pogajanje in včasih malodane moledovanje, namesto da bi se že vnaprej normalno lahko z vodstvom ŠOU dogovorili o realnem celoletnem financiranju. Da postavimo te številke v nek okvir - za normalno funkcioniranje radia potrebujemo 500 tisoč evrov v celoti, od ŠOU letos zahtevamo 120 tisoč, saj se zavedamo, da je finančna slika negotova. Računico prepuščamo vam, drago poslušalstvo. A kljub temu dejavnost radia ne upada, lahko bi trdili kvečjemu obratno. 

 

ŠOU je ustanoviteljica Zavoda Radio Študent in tako s statutom zavezana k njegovemu financiranju. Gre torej za partnerski odnos, ki pa ne pomeni, da moramo vsi pljuvati v isto skledo. Ravno obratno – s takšnim financiranjem se ravno omogoči, kar bi morala biti osnovna premisa vseh medijev – avtonomija, ki je pogoj za nepristransko poročanje. Z drugimi besedami – nevmešavanje oblastnih struktur v uredniško politiko medija. Vodilni na ŠOU torej očitno ne razumejo osnov medijskega delovanja, saj hočejo jasno in nedvoumno vplivati na radijsko uredniško politiko, torej na kaj in kako se poroča. To je neposreden napad na avtonomijo in je zahteva po pristranskem poročanju o delovanju ŠOU. Zdi se, da menijo, da so do propagande upravičeni, ker mislijo, da je financiranje radia enako najemu storitve.

 

Najprej - v tem partnerskem odnosu ne gre za nikakršno samaritanstvo, temveč za konkreten in korekten odnos, vzpostavljen pred dolgimi 52 leti in zapisan v statut. Odnos ŠOU do Radia Študent je v statutu vpisan v 5a členu; radio je član družine ŠOU, kar pomeni, citiramo: »Družina ŠOU so pravne osebe, katerih ustanovitelj ali soustanovitelj je ŠOU v Ljubljani, in so ključnega pomena za uresničevanje poslanstva ŠOU v Ljubljani«, konec navedka. Radio Študent je torej sam ŠOU prepoznal kot ključnega za svoje delovanje in po več kot 50 letih delovanja res ne vidimo razloga za nenadno vpenjanje mnenja ŠOU v uredniško politiko. Radio Študent tako nikakor ne more in ne sme pristati na to cenzuro, kar ta pritisk, to izsiljevanje, tudi de facto pomeni. Z vsem tem ŠOU kaže temeljno nepoznavanje delovanja medijev in posledično izraža jasno nekompetentnost na tem področju. Hkrati pa s tem močno prestopa oziroma presega lastno vlogo ustanovitelja zavoda. 

 

Študentski organizaciji gre v nos predvsem poročanje Radia Študent prav o tej organizaciji. Zaradi tega naj bi bil ta odnos toksičen. Da razčistimo nekaj stvari. Nikoli nismo brez utemeljenega novinarskega razloga kritični do ŠOU. Kritični smo bili in kritični tudi bomo do določenih dejanj ŠOU, ki nikakor niso v interesu študentk in študentov, katere naj bi kot organizacija predstavljala in zastopala. Razkrivali smo in razkrivali bomo nepravilnosti pri poslovanju ŠOU, študentski populaciji predstavljali delovanje in funkcioniranje ŠOU, saj smo praktično edina platforma, na kateri so študenti sploh lahko dobili kakršnekoli informacije o organizaciji, ki naj bi bila njihova, ki naj bi jih zastopala in jim pomagala pri reševanju njihovih težav. 

 

ŠOU namreč deluje kot hermetično zaprt krog ljudi, ki daleč od oči študentov upravlja z ogromno količino študentskega denarja. Deluje popolnoma netransparentno, odtujeno od študentske baze in meji na ignoranco do študentskega interesa in neštetih problematik, je praktično nedostopen, nedemokratičen, na radarju javnosti pa se pojavi samo za kakšno študentsko čevapčijado in ob premnogih aferah v zadnjih letih.

 

Kot študentski medij smo na Radiu Študent zavezani poročati o raznih projektih in delovanju ŠOU. Poročati o tem, kam gre javni študentski denar, se nam zdi nujno potrebno, Študentski organizaciji pa očitno ne. Kadar zasledimo zgleden primer študentskega organiziranja, poročamo o tem. Glede raznih nepravilnosti pri delovanju ŠOU pa ne moremo mižati, čeprav bi pri ŠOU očitno radi natanko to. Drugače si preteklih dogodkov ne znamo interpretirati. Glede tega so bili namreč zelo jasni. A o negativnih dejstvih ne moremo poročati pozitivno. Glede tega nosi ŠOU krivdo sam. Naj pa dodamo, da kadar poročamo o dogodkih in dejavnostih ŠOU, smo v tem praktično osamljeni. V odnosu do ŠOU ne delamo nobenih, ne negativnih ne pozitivnih izjem. Le zakaj bi jih? 

 

V preteklosti smo s ŠOU nemalokrat sodelovali. Spomnimo se velikega koncerta na Kampusu leta 2017, s katerim smo dokazali, da lahko sodelujemo, in smo tako s skupnimi močmi napolnili Kampus s koncerti za študente. Zato se zdi govoriti o nekakšnem toksičnem odnosu zavajajoče in neprimerno. Če pa na ŠOU enačijo toksičnost z nestrinjanjem glede kakšnih zadev, pa se seveda lahko strinjamo. In če tako zelo ne prebavljajo kritike, predlagam, da vse te napore in moč, usmerjene v uničevanje radia, preusmerijo v reformo organizacije in v izgradnjo študentske organizacije, ki bi bila zares organizacija vseh študentk in študentov. 

 

ŠOU je namreč organizacija, ki naj bi zastopala vse ljubljanske študentke in študente. Dejstvo je, da obstaja skupen študentski interes: kvalitetno in brezplačno šolanje, delujoča študentska infrastruktura in platforme za različna udejstvovanja, urejeno področje študentskega dela, dostopna pomoč pri finančnih, socialnih in ostalih problemih, možnost izražanja, ustvarjanja in seveda tudi priložnosti za zabave, za sprostitev. To bi moralo biti v prvem planu za ŠOU. Denarja je dovolj. Zakaj se potem ukinjajo organizacije in zavodi pod pretvezo finančne krize, hkrati pa si vodilni kadri v ŠOU izplačujejo vrtoglave zneske? Na tej ravni obstaja temeljno protislovje, ki kot črna luknja golta in spreminja v nič vse pred sabo. 

 

Kdo je odgovoren za trenutno stanje? ŠOU se praktično skriva v napol zapuščenem Kampusu, je na bojni nogi z lastnim medijem in deluje, kot da se na vse moči otepa medijskega pokrivanja. Vprašanje je torej: koga oziroma česa se tako zelo bojijo? Verjamem, da smo jim pri nepravilnostih in pri finančnih malverzacijah v napoto. In prav je tako. Kar je pri tem problematično, je, da jim noben drug organ ni v napoto in da imajo zato lahko popolnoma proste roke; pri ogromnem proračunu postopajo namreč brez vsakršnega nadzora. Seveda ni treba posebej izpostavljati zelo neprimerne in umazane zgodovine Študentske organizacije. Fiaski in raznorazne afere se iz leta v leta vrstijo in akumulirajo. Pa če jih damo na stran in si ogledamo samo škodo, ki jo je ŠOU naredil pod svojo lastno streho, na račun vseh ljubljanskih študentk in študentov. Samo v zadnjih nekaj letih je organizaciji uspelo uničiti legendarni študentski časopis Tribuna, študentski klub na Kersnikovi – K4, Študentsko založbo, galerijo Kapelica, zdaj se je lotila zavoda ŠOLT. Ali bo ŠOU na ta sramotni seznam dodal še Radio Študent? 

 

Namesto da bi se v ŠOU poskusili približati in odpreti študentom, da bi poskusili razbiti to dolgoletno žalostno tradicijo, ki meče res temno luč na celotno organizacijo, se zdaj zapletajo z največjim projektom in največjim uspehom pod svojim okriljem – najstarejšim študentskim radiem v Evropi. Radiem, ki je hkrati edini medij, da ne rečemo celo edini kanal, preko katerega ŠOU kuka izza visokih zidov Kampusa. 

 

Očitajo nam nepovezanost s študenti in to, da na radiu program ustvarjajo tudi osebe, ki niso več študenti ali študentke. To je dejstvo, saj večina ljudi prične z delom na radiu med študijem in nato še vedno sodeluje, tudi ko doštudira, kar se nam zdi dobra kontinuiteta, ki deluje kot protiutež ogromni pretočnosti raznovrstnih kadrov. Vsako leto imamo avdicije, na katere se prijavljajo študentke in študenti z vseh fakultet. Edini redno, tekoče in poglobljeno spremljamo dogajanje na univerzi, na pristojnem ministrstvu in v raznih študentskih organizacijah. Smo edini, ki kontinuirano in podrobno analiziramo razne predloge in zakone, ki zadevajo izobraževanje, študentsko delo, status študentov in podobno. Opravljamo intervjuje z ministricami za šolstvo, s sindikalisti, z dekani, profesorji, študenti in seveda tudi s ŠOU. Ker tega ŠOU ne opravlja, bi bili študenti, če izvzamemo radio iz enačbe, prikrajšani za ključne informacije, ki zadevajo študij in njihova življenja. Da sežemo tudi onkraj študentskega življenja, je tako le dodatna prednost oziroma kvaliteta. 

 

ŠOU je v primerjavi z Radiem Študent odtujen od študentov, volitev se praktično udeležujejo le socialni krogi vladajočih v ŠOU, ki tako skrbi za reprodukcijo istega, ostalim študentom pa ŠOU predstavlja nekaj oddaljenega. Res se zdi, kot da se ŠOU otepa študentov. Vsaj vseh tistih izven svojih ozkih socialnih krogov. Od kje torej legitimnost in pravica, da razpolagajo s študentskim denarjem? Študentska vlada je seveda demokratično izvoljena, a kdo sploh ve, da volitve potekajo? Bore malo ljudi. Še posebej tistih, ki jih to zadeva. Kaj ŠOU naredi za večjo promocijo? Spet bore malo. Na zadnjih volitvah leta 2020 je bila volilna udeležba na volitvah za študentski zbor manj kot petodstotna, na predzadnjih leta 2018 šestodstotna in tako dalje. Sklepi so očitni. 

 

In če ŠOU stoji za demokratičnimi vrednotami, zakaj se tako otresa kakršnegakoli drugega oziroma drugačnega mnenja? Zakaj ne prenese soja medijskih žarometov na svoji demokratični koži? Kritiko izenači s toksičnostjo in vzvišeno grozi podanikom s prenehanjem financiranja. Spet – s kakšno legitimnostjo? Ali ni boleča sladko-kisla ironija, da Študentska organizacija, ki obrača ogromno denarja in je znana po ne ravno spretnem poslovanju, saj jo le vodijo 20-letniki z malo oziroma nič izkušnjami, ukinja institucijo z več kot 50-letnimi izkušnjami in 17-urnim živim programom dnevno? 

 

Paradoksalen je tudi odnos ŠOU do študentskega aktivizma oziroma študentske politike. Postrani gledajo vse študentske aktiviste, označujejo jih praktično za nekakšno zlo, hkrati pa so na čelu študentske politike oni sami. Nočejo politične opozicije, onemogočajo edini medij, ki se jih dotika, uničujejo študentske zavode in organizacije, s študentskim denarjem poslujejo in sklepajo sumljive posle daleč od oči javnosti in brez vsakršnega nadzora. 

 

Izkoristimo to situacijo in pozovimo ŠOU, da začne s korenito reorganizacijo svoje strukture, ki naj temelji na premisleku lastnega preteklega delovanja in analizi lastnih projektov in praks zadnjih nekaj let. To pa naj počne v premisleku, v katerega bodo vključene vse študentke in študenti Univerze v Ljubljani. Tudi Kampus najbrž ne bo dovolj, treba bo iti na fakultete, v študentske domove, ponovno je treba zgraditi poti do študentov, ki so v ruševinah. Le tako bo ta reorganizacija uspešna.

 

Nismo daleč od resnice, če rečemo, da je ŠOU na svojem zgodovinskem dnu že dlje časa. Študentska sfera je prepredena z globokimi, dlje časa trajajočimi strukturnimi problemi. Samo v zadnjem času so dobili nekateri primeri konkretno obliko, kar pa ne pomeni, da gre za neke trenutne, partikularne probleme, prej obratno, gre za simptome, ki odražajo globoko zasidrane strukturne probleme. Od nedopustnega spolnega nadlegovanja na fakultetah, do spornega poseganja v študij, ki ga izvaja država, pa še vsi ostali problemi, s katerimi se soočajo študenti – vse to kriči po spremembah. 

 

Prva sprememba pa naj bo sprememba trenutnega ŠOU v de facto študentsko organizacijo, na katero se lahko študentke in študenti obrnejo, jo vzamejo za svojo. Ker brez te spremembe tudi ostale spremembe ne bodo možne. Ker v trenutni organizacijski strukturi ŠOU ne zmore delati transparentno, ni sposoben prepoznati skupnih interesov, ne identificira problemov in se ne zna ali se noče z njimi spopasti in ostaja ujet v močvirju ozkih partikularnih interesov vodilnih in nelegitimnih finančnih malverzacij s študentskim denarjem. Toksičen ni odnos Radia Študent do ŠOU, temveč modus operandi ŠOU, ki je svetlobna leta daleč od študentskega interesa. Skrajni čas je, da se zadeve spremenijo. Konec koncev gre za študente, ki niso neka abstraktna entiteta, temveč smo to mi vsi. Nekateri v pretekliku, drugi v sedanjiku in tretji šele v prihodnjiku. Za vse nas gre. 

 

Za konec pozivam vodilne na ŠOU, da premislijo svoje odločitve, in vas v upanju na še več skupnih, produktivnih in toksičnih let lepo pozdravljam. 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness