Državljanska vzgoj(n)a

Državljanska vzgoj(n)a

Mnenje, kolumna ali komentar
9. 9. 2019 - 16.00

Predmet državljanska vzgoja prihaja v srednje šole. O tem nas je v odzivu na komentarje udeleženk in udeležencev prvega javnega posveta o prihodnosti slovenskega šolstva že marca obvestil minister Pikalo. Spomnimo.

Izjava

Zagotovilo, da predmet prihaja, da je Zavod Republike Slovenije za šolstvo že prejel naročilo za zasnovo takšnega predmeta, je Pikalo podal še nekajkrat v preteklih šestih mesecih in nazadnje dejal, da ga je pričakovati v šolskem letu 2020/2021. Minister s skupino strokovnjakinj in strokovnjakov meni, da bo predmet zagotovil "opolnomočenje državljanov, da bo vsak do polnoletnosti posedoval osnovna in praktična znanja za udeleževanje v javnih zadevah".

V izjavi leži prva zadrega, ki spodkopava težo ministrovih besed. Dejstvo je namreč, da znanje ne pogojuje javne participacije mladih državljank in državljanov ali aktivne udeležbe na volitvah. Enoletni predmet tega pač ne zmore zagotoviti.

Lahko bi upali, da kvalitetno in trdno podlago za srednješolski predmet sicer zagotavlja osnovnošolski predhodnik, državljanska in domovinska kultura ter etika, pri katerem naj bi otroci prejeli “temeljna znanja o posamezniku kot družbenem bitju in o značilnostih človeških skupin (...), pravilih, ki veljajo v skupnostih (...), premagovanju predsodkov do drugih in drugačnih, človekovih in otrokovih pravicah (...), politični ureditvi v Sloveniji in Evropski uniji, mednarodnem sodelovanju (...), ključnih splošnih vprašanjih sveta in poteh za njihovo reševanje v smeri trajnostnega razvoja ...” Izvaja se v 7. in 8. razredu in skupaj zavzema 70 ur, torej eno uro na teden, kar je najmanj izmed vseh obveznih predmetov v osnovni šoli.

Že pred tem naj bi otroci temeljna znanja o človeku in družbi pridobivali pri predmetu spoznavanje okolja, ki poteka v prvem triletju in pokriva tematske sklope, kot so Človek, Jaz, Skupnost, Odnosi ... Pri predmetu družba, ki se izvaja v četrtem in petem razredu osnovne šole, osnovnošolke in osnovnošolci obravnavajo vsebinske sklope, kot so Ljudje v družbi, Ljudje v prostoru in Ljudje v času. V šestem in devetem razredu primerljivega predmeta ni.

Zdi se, da bi tak nabor lahko zagotovil angažirane posameznice in posameznike, a jih očitno ne, saj volilna udeležba Evropejk in Evropejcev na lokalni, nacionalni in evropski ravni iz leta v leto upada, pomanjkanje upanja in zaupanja v demokracijo pa je po rezultatih aktualnih raziskav še posebej prisotno med mladimi. Organizacija International Institute for Democracy and Electoral Assistance je v svojih raziskavah pokazala, da je udeležba na volitvah v Sloveniji od leta 1991 do zadnjih analiz leta 2010 padla za 34 odstotkov.

Dr. Marjan Šimenc, sociolog in filozof, na Filozofski fakulteti v Ljubljani predava didaktiko filozofije, na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani pa filozofijo in sociologijo vzgoje. Njegovo področje raziskovanja je med drugim filozofija za otroke, koncept, ki ga je v 60-ih letih 20. stoletja začel razvijati ameriški filozof Matthew Lipman. Program izhaja iz prepričanja, da otroci po naravi zavzemajo filozofsko pozicijo. To preprosto pomeni, da se od nekdaj sprašujejo o svetu in sebi v njem, odrasli pa ponavadi ne vedo, kaj bi počeli z množico nenavadnih vprašanj, zato jo utišajo.

Šimenc v knjigi Didaktika filozofije, ki je izšla daljnega leta 2006, predstavi elemente pedagoškega dela, ki otrokom ter kasneje dijakinjam in dijakom, ob vodstvu učiteljice ali učitelja, pomagajo razviti “temeljne spretnosti in dispozicije, ki bodo učencem omogočile dejavno živeti v družbi in lahko prispevajo k večjemu samospoštovanju in intelektualni gotovosti”. Četudi opisuje predmet filozofija, bi lahko precej idej uporabili tudi pri predmetu državljanska vzgoja.

Lipman pouk filozofije razume kot skupnost raziskovanja, ki v razredu, če citiramo Šimenca, “poskuša ustvariti situacijo, v kateri učenke in učenci začnejo poslušati in spoštovati drugega; povezujejo teme, ki jih neposredno osebno zanimajo, denimo prijateljstvo, z bolj splošnimi filozofskimi temami, kakršne so spreminjanje, osebna identiteta in svobodna volja; otroci začnejo premišljati ter raziskovati prepričanja in vrednote drugih, razvijajo svoje lastne poglede; učijo se jasnosti misli ter odgovornega in premišljenega presojanja, ravnati bolj premišljeno ter pri svojih odločitvah in dejanjih izhajati iz razlogov”.

Če se v razredu dogaja opisano, je možnost za javno participacijo mladih večja, saj program filozofija za otroke “vzgaja za demokracijo, kolikor vzgaja samostojnega misleca, ki je sposoben kritične presoje”. Pojmi,  kot so državni zbor, Evropska unija ali fundamentalizem, so brez samorefleksije otroških ali dijaških intuicij samo še eni izmed mnogih pojmov, katerih definicije se mladi pač morajo naučiti in hitro pozabiti.

V skupnosti raziskovanja pa učenke in učence spodbujamo, “da sprejmejo odgovornost za svoje komentarje in so jih pripravljeni zagovarjati, spreminjati ali celo zamenjati svoja stališča, če je razprava pokazala, da je to potrebno”, kot piše Šimenc.

Filozofija za otroke, po opisanem sodeč, v središče postavlja otroke, vendar je za ponazoritev razredne skupnosti treba nakazati še vlogo učiteljice ali učitelja, ki ima pomembno nalogo. Kot navaja Šimenc, mora “zagotoviti, da kritike nekega stališča niso videti kot kritike zagovornika tega stališča, saj lahko otroci le v varnem okolju preizkušajo različne zamisli in preverjajo njihove posledice, s tem pa se naučijo navezovati drugi na druge”.

Če otroci zgodaj izkusijo prostor, namenjen odprtemu deljenju mnenj, stališč in nazorov, lahko pričakujemo, da bodo znanje in prepričanja o svetu ter njihovo artikulacijo dijakinje in dijaki bili pripravljeni izraziti in s tem nadgraditi tudi v srednji šoli.

Zato predmet državljanska vzgoja v srednji šoli brez sprememb v učnih načrtih za primerljive osnovnošolske predmete, predvsem pa brez sprememb oblike ur omenjenih predmetov, kar v prvi vrsti pomeni tudi spremembo delovanja učiteljic in učiteljev, ne more vzgojiti in izobraziti aktivnih, kritičnih državljank in državljanov.

Poznavanje delovanja političnega sistema, osnovnih pojmov delitve oblasti ali delovanja parlamenta in vlade kratko malo ne pomeni nič, če pri vpeljavi pojmov ne upoštevamo, da dijakinja ali dijak do njih zmeraj dostopa skozi svojo lastno prizmo dojemanja sveta. Pogled na svet pa je znotraj skupnosti raziskovanja povezan še z izjavami in mnenji drugih, saj ob deljenju mnenj ne razmišlja zgolj izolirani posameznik, temveč celotna skupina, nadaljuje Šimenc.

Dodaja, da se morajo učenci in učenke v razredu in drugih skupnostih naučiti ceniti pojasnjevanja tega, kaj je sploh problem, čeprav se zanj ne najde rešitve, zato se je treba izogibati prehitremu zamejevanju vprašanj, kar je ena izmed ključnih nalog učiteljice ali učitelja. Ta mora tekom diskusije poskrbeti za pretočnost in odprtost ter spodbujati artikulacijo mnenj, obenem pa ponazarjati kritično držo, ki jo s tovrstnimi aktivnostmi razvija pri otrocih.

Tako se učenke in učenci učijo navezovati drug na drugega, s tem pa se lahko zgodi najpomembnejši premik od učitelja in učenca k skupnosti. Zdi se, da bi osnovnošolski predmeti spoznavanje okolja, družba ter državljanska in domovinska kultura ter etika in nenazadnje srednješolski predmet državljanska vzgoja bili vplivnejši, če bi njihova imena nadomestili s skupnostjo raziskovanja in temu primerno drugače zastavili tudi vsebine in oblike dela. Več o filozofiji za otroke v navezavi na državljansko vzgojo bomo v prihajajočem mesecu lahko slišali še v oddaji Cicigan. 

 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness