Prejšnji teden so dijaki in dijakinje slovenskih gimnazij in srednjih šol preizkusili na dveh filozofskih tekmovanjih. Potekalo je izborno tekmovanje, kjer se je odločalo o tem, kdo bo zastopal Slovenijo na mednarodni filozofski olimpijadi, nekaj dni kasneje pa so se srednješolci lahko udeležili državnega tekmovanja v pisanju filozofskega eseja. Danes v navezavi na dogajanje razmišljamo o vlogi filozofije v izobraževalnem sistemu - kje je prisotna in kje je umanjka. Ko se pogovarjamo o filozofiji in izobraževanju, se seveda ne pogovarjamo o študiju filozofije ali sociologije na fakultetah, pač pa o filozofiji v srednjih šolah. Večina prebivalstva se bo s filozofijo v uradnem pedagoškem procesu namreč srečala samo v tretjem ali četrtem letniku gimnazije.

Filozofija igra v družbi - sploh v kulturnem kontekstu družbe - ambivalentno vlogo. Po eni strani splošno poznavanje zgodovine filozofije in relevantnih vprašanj predstavlja pomemben del kulturnega kapitala posameznika, po drugi strani pa filozofija kot taka - vključno s študijem in filozofi - ni preveč cenjena. Od vsestranskega posameznika se - če naj velja kot izobražen - pričakuje, da filozofijo pozna, vseeno pa družbeni kontekst filozofiji in filozofom ni preveč naklonjen.

Na omenjeno ambivalenco kažeta način in stanje pouka filozofije na srednjih šolah. Čeprav je pri razgledanem človeku znanje filozofije lepa pika na i, se na maturi število dijakov, ki kot del zaključnega izpita izberejo filozofijo, že nekaj let vrti okoli dvestotice, četudi maturo ponavadi piše okoli osem tisoč kandidatov, od katerih vsak izbere po dva predmeta. Filozofijo na maturi torej kot enega izmed dveh izbirnih maturitetnih predmetov vzameta dobra dva procenta maturantov. Filozofija je posledično eden izmed najbolj obskurnih maturitetnih predmetov. Za primerjavo, matura iz ekonomije, ki je na večini gimnazij dijaki sploh ne spoznajo v okviru obveznega predmetnika, pa jo še vedno izbirajo na maturi, beleži skoraj dvakrat ali trikrat več dijakov kot filozofija, da ne govorimo o predmetih, kot sta fizika ali kemija.

Kaj se torej dogaja s filozofijo v gimnazijah? Kakšno vlogo igra filozofija v procesu splošne izobrazbe? Filozofija se v gimnazijskem pouku srečuje predvsem z dvema problemoma. Prva težava je v občutku, da pouk in znanje filozofije direktno ne oplajata človeškega kapitala oziroma rečeno drugače, podrobno poznavanje Hegla in Levinasa vsaj na prvi pogled in vsaj po direktni logiki trga delovne sile ne proizvaja produktivnejših delavcev za razliko od denimo poznavanja ekonomije ali fizike in večine ostalih predmetov, ki so veliko bolj aplikativni, direktno zaposljivi in tako naprej.

Druga težava filozofije je v naravi učnega procesa in ocenjevanja. Filozofija ni predmet, ki bi temeljil na pomnjenju in deskriptivni analizi, kar pomeni veliko odstopanje od modusa operandi našega šolskega sistema, ki pretežno temelji na točkovanju odgovorov in preverjanju naučenega znanja. Pri večini ostalih predmetov se preverja pretežno faktično znanje, ki se ga dijaki naučijo, ocena znanja pa je nato podana z eksaktnim modelom točk. Na koncu se potegne črta in iz tabele prebere ocena.

Obe neshajanji filozofije s sistemom sta za pouk škodljivi. Gonja po direktnem in aplikativnem znanju pomeni, da filozofija kot predmet lahko zelo hitro dobi prizven neuporabnosti in brezveznosti - dijakom se morda zdi zanimiva, morda bodo celo kaj prebrali v prostem času, v šoli, ki je očitno namenjena neposredno uporabnemu znanju in zaposlitvi, pa bodo raje izbirali predmete, kot sta ekonomija in fizika.

Če manko aplikativnosti ubija predvsem zanimanje dijakov za filozofijo, potreba po točkovanju in faktičnosti po drugi strani uničuje in razbija učni proces pri predmetu. Obvezni predmet filozofije tako velikokrat postane zgolj naštevanje podatkov o zgodovini filozofije po principu: kdaj je kdo živel, v katero šolo spada in kaj so bili njegovi pomembnejši koncepti. Sicer s takšnim ogrodjem ni nič narobe, vendar to pomeni, da dijaki edino srečanje s filozofijo na svoji učni poti namesto za analizo filozofske materije porabijo za podatke, ki jim o filozofiji ne povedo nič več kot nekaj osnovnih informacij, ki jih lahko dobijo na Wikipediji.

Na tej točki se porodi vprašanje, zakaj sploh imamo filozofijo v gimnaziji. Zelo jasno je, da filozofija na splošno ne ustreza standardom in zahtevam izobraževalnega sistema oziroma da filozofija na gimnazijah ne nagovori ključnih tem in vprašanj, ki bi jih načeloma morala, hkrati pa tudi večine dijakov ne zanima preveč - ker ni dovolj aplikativna.

Ravno tu se pokaže ambivalenca, na katero smo opozorili na začetku. Obstoj predmeta filozofija - in širše v družbi vednost o filozofiji - sta cenjena, zaželena in potrebna, ker predstavljata kulturni kapital. Po drugi strani pa institucija šolstva, kot jo poznamo danes, ni kompatibilna s poukom filozofije oziroma ne prenese čistega pouka filozofije, pač pa ga uokviri in poizkuša preleviti v pravi [cinično] predmet s faktičnim znanjem in točkovanjem, kar se ne obnese ravno najbolje.

Morda lahko rišemo vzporednice med današnjo tematiko ter problematiko kulturnikov in Peršakovih rezov. Udejstvovanje v kulturi je dandanes od uspešnega človeka pričakovano. Uspešna družina hodi v gledališče, v opero, v galerije in na razstave. Tudi dijaki cenijo kulturni kapital. Kar 40 odstotkov dijakov ljubljanskih gimnazij, poročajo dijaki v Dnevnikovi rubriki Obrazi prihodnosti, ima abonma.

Uspešen človek gre rad v Mestno gledališče Ljubljana, kjer si ogleda kakšno dramo, ki jo napiše ali adaptira Simona Semenič. Potem pa ko ista Simona Semenič pove, da ji je kot svobodni umetnici težko, javnost najde malo posluha za njene težave, češ da je njeno delo - spomnimo na provokativno sliko z zastavo - tako ali tako brezvezno in neuporabno, da nima aplikativnih in direktnih učinkov na gospodarstvo in da umetniško delo itak nima veljave, ker ga je težko izmeriti in kvantizirati. Saj imamo radi umetnost, le umetnikov ne maramo. Takisto je s filozofijo. Vsi imamo radi filozofa, če se le ne ukvarja s filozofijo. V tem primeru ga kamenjamo.