V današnji oddaji o partikularijah azijskih izobraževalnih sistemov predvsem o tem, kako jih še danes zaznamuje vpliv Zahoda. Za začetek dve notici: prvič, ta oddaja naj ne bo poslušana ali brana skozi orientalistično prizmo, češ, aha, vsaka azijska izobraževalna institucija si je enaka, in sicer točno taka, kot jo opisujem. Osredotočam se predvsem na države Jugovzhodne Azije, ki so glede navezanosti na Zahodno kulturo poseben primer, saj je identifikacija z Zahodom še danes ponekod zelo močna, čemur botruje več reči. Predvsem pomembno je, da so to države, ki obstajajo, kakor obstajajo, predvsem kot prežitki kolonialnih ureditev. Druga notica: ena oddaja je premalo, da bi resno in strukturirano opredelili vzročna razmerja in resno raziskali imperialistične prakse v azijskih izobraževalnih procesih. Zatorej je ta oddaja mišljena predvsem kot podajanje osebnega vtisa.

Pomembno je, da povemo, da je terciarna izobrazba že v najbolj grobi optiki Zahodni konstrukt. Institucija univerze s svojo prakso akademskega elitizma in specifičnimi kulturnimi rituali je bila izumljena na Zahodu. Višje šolstvo je sicer obstajalo že mnogo prej in drugje - pred leti sem sam pisal o antičnih kitajskih univerzah - vendar med temi institucijami in modernim višjim šolstvom večinoma ni pravih povezav. Poanta te oddaje je mnogo bolj detajlna in veliko manj visokoleteča. Ogromno izobraževalnih institucij, sploh v Jugovzhodni Aziji, se eksplicitno referira na zahodnjaške izobraževalne prakse.

Prva raven tega, kar sam okličem za izobraževalni imperializem, je kulturna hegemonija zahodnjaških referenc. Na kaj ciljam s tem? Vse, kar se tiče univerze kot zahodnjaškega koncepta, je povezano s svojevrstnim elitizmom. Ta elitizem se izraža, denimo, skozi čaščenje starih akademikov: v njihovo čast se postavljajo spomeniki in po njih se poimenujejo elegantne sobane. Hkrati ima skoraj vsako resno univerzitetno društvo svoj moto in svoje simbole. Vse to - in še mnogo več - so načini, kako univerza vzpostavlja razliko med preostankom diskurza in univerzitetnim diskurzom. To je, antropološko rečeno, nujno, da se lahko vzpostavi nek neodvisen univerzitetni prostor.

Pri tem elitizmu gre torej za iste rituale kot pri vsaki subkulturi znotraj neke družbe - in s tem ni nič narobe. Problem nastane, ko je imaginarij kulturnih referenc, na katerem se gradi ta razlika, uvožen. Na tajski Ascension (asenšn) University, po naše Univerzi vnebovzetja, je ta uvoz zelo jasno viden. Prvič, celoten kampus je zgrajen po evropskih arhitekturnih standardih. Natančneje, zgrajen je po arhitekturnih standardih angleške univerze: zaprt kampus s parki in cerkvenimi objekti. Sicer je arhitekturni stil samih zgradb bolj moderen/brutalističen, a vendar: tako bi izgledala Univerza v Oxfordu, v kolikor bi jo gradili danes.

Drugič, v osrčju Univerze, v osrednjem delu pritličja rektorata, imajo velik hodnik, ki se imenuje “The Hall of Thinkers” - Sobana veleumov, kot bi jo poimenoval jaz. V tej sobi je veliko kipov, posvečenih velikim intelektualcem, ki pa so v tej redakciji skorajda vsi Britanci. Adam Smith, John Locke, Hobbes, John Stuart Mill in podobno. Imajo tudi nekaj diverzitete: Kolumb in Da Vinci. Moje prvo razočaranje je, da nista nikjer omenjena Marx in Hegel. Moje drugo, bolj premišljeno vprašanje pa je: mar ni Tajska v zgodovini svojega obstoja sproducirala niti enega misleca ali znanstvenika, vrednega omembe?

Hkrati so, tako v tej sobani kot tudi drugje na Univerzi, na zidovih z zlatimi črkami napisani citati v latinščini. Cogito Ergo Sum - Mislim, torej sem, hkrati pa tudi citat Oxforda: Dominus Iluminate Mea (dominus iluminate mea) - Gospod me razsvetljuje. Ponovno se vprašam: mar ni Tajska kultura v dolgih tisočletjih sproducirala niti enega mrtvega jezika, v katerem bi lahko reproducirali tri prazne floskule in se trkali po prsih?

Obtožili bi me lahko pikolovstva, vendar se podoben fenomen ponavlja. Povsod po Jugovzhodni Aziji so najbolj elitne gimnazije vedno singapurske gimnazije. Tudi te so eksplicitno krščanske in tudi te reproducirajo isti diskurz, ki ga črpajo iz zahodnjaškega imaginarija akademskih referenc. Hkrati gredo gimnazije še korak dlje. Prvič, zdi se, da prav vsi dijaki na omenjenih gimnazijah opravljajo neke vrste zahodno maturo: A-levels (ejlevels), SAT (es-ej-ti) ali IB (aj-bi). Dober dijak Jugovzhodne Azije bo skoraj brez izjeme odšel na študij - in kasneje tudi delo - na Zahod. Drugič, gimnazije so v svojem povzemanju zahodnjaških kulturnih referenc še bolj bizarne. Na eni izmed singapurskih srednjih šol v Bangkoku, ki sem jih obiskal, so na velikem zidu naštete štiri “hiše”: modra hiša, imenovana vestnost, katere predstavnik je Raffles (refls), Anglež, ki je ustanovil Singapur. Sledi rdeča hiša, imenovana odgovornost, katere oče je Konfucij. Rumena hiša se imenuje spoštovanje, njo predstavlja, ironično, Kolumb. Zelena hiša se imenuje napredek in ima za simbol Da Vincija. Brez heca: ta šola je vsaj deloma organizirana po knjižni predlogi Harryja Potterja in Bradavičarke.

Če potegnem pod črto ugotovim naslednje: Zahod je močno prisoten v mnogih izobraževalnih institucijah Jugovzhodne Azije. Zakaj je to problematično? Odgovor je enak, kot odgovor na vprašanje: zakaj bi bilo problematično, če bi cel svet govoril angleško in bi ostali jeziki zamrli. Skozi posnemanje in poustvarjanje Zahodne izobraževalne kulture zamira potencialna avtentičnost. Toda še več: skozi posnemanje Zahodne akademske kulture se hkrati uvozi tudi vse slabo, najsi govorimo o izkoriščanju mladih raziskovalcev ali o divji privatizaciji znanja skozi znanstveno založništvo in drugih problemih.

Za zaključek tako: da bi lahko kredibilno identificiral problem in o njem pisal, bi najbrž potreboval daljšo oddajo ali več njih, hkrati pa več raziskovalnega dela glede tematike. Naj današnji Pod katedrom služi kot svojevrsten uvod v temo, o kateri bo še kdaj kaj rečenega in napisanega, obenem pa naj služi kot kost, ki jo vržem med poslušalstvo: mislim, da je opisan fenomen tema za odličen pomenek med avgustovskim mrtvilom.