Mižanje ministrstva za izobraževanje in leitmotiv nepristojnosti

Oddaja
8. 5. 2022 - 16.00

Foto: Gašper Narobe

 

Trinajstega aprila 2022 je pred Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport potekala študentska skupščina. Zgodila se je zato, ker se že celo študijsko leto na bolje ni spremenilo skoraj nič. Minorne spremembe, ki pa so se zgodile, niso bile posledica morebitnega proaktivnega delovanja ministrstva.

 

Z izvedbo skupščine smo opozorile na dlje trajajoče študentske probleme, skupščina pa je obenem opravljala tudi funkcijo tiskovne konference. Očitno se le tako v obrobje poročanja osrednjih medijev priplazijo tudi dlje trajajoči študentski problemi. Ti se nam zdijo večni: prenizke in mizerne štipendije, previsoke stanarine, diskriminacija študentov tujcev in finančno uničevanje Radia Študent. V pregretem predvolilnem času so bile te problematike povsem odrinjene na rob – kot da je študentska populacija pozabljen ali pa celo nepotreben segment družbe.

 

Vabilo na skupščino smo organizatorke vestno poslale tudi na Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport oziroma MIZŠ. Odzvali so se šele na sam dan dogodka, natanko štiri ure in dve minuti prej – skupščino smo napovedale ob 14 uri in 45 minut, na sestanek pa so nas povabili ob trinajstih. Udeležile smo se ga: v imenu Študentske fronte Lara Jana Gabrijel in Veronika Tržan, v imenu Društva Iskra pa Sara Svati Sharan. Pričakal nas je piarovec z MIZŠ, čigar ime smo v trenutku pozabile, in tedanji v. d. direktorja visokošolskega direktorata, Franc Janžekovič. Ob uri sva se prikazali Veronika in Sara, Lara Jana pa je rahlo zamujala, saj se je na sestanek odpravila s sinom Anžetom. Nanju nismo mogli počakati, ker se je Janžekoviču kmalu že mudilo v državni zbor.

 

Že sam začetek sestanka je bil daleč od protokolarnega. Seveda smo si izmenjali vljudnostni stisk rok, posedli smo se za mizo ter si v kozarce natočili vodo – in seveda smo doživele tipično vprašanje: »kaj pa študirate?« Ob omembi študija filozofije se je Janžekovič zamajal v dolg monolog o teorijah spola – kot da bi bil pozabil, da imamo namen pogovarjati se o nečem drugem. Pa saj je filozofija nekaj takega kot sociologija, mar ne? Med naštevanjem, kako v biologiji resda ni binarnih kategorij, ampak da obstaja fluidni spekter vmesnosti, sem ga sama prekinila s trivialno ugotovitvijo, da četudi se nekaj kaže kot tako in ima o tem nekdo že neka vnaprejšnja pričakovanja, zna biti resničnost vendarle drugačna. Pričakovanja študentk in študentov so sicer ta, da študiramo, a žal je realnost taka, da ob študiju životarimo.

 

Raziskava Evroštudent VII, njen kontekst in najpomembnejši izsledki za slovensko študentsko populacijo
 / 17. 3. 2022
Prenizke štipendije imamo, ki ne pokrijejo osnovnih življenjskih stroškov. Štipendije niso bile usklajene z življenjskimi stroški najmanj od leta 2017, vsi pa vemo, da je zdaj inflacija. Spremembe Zakona za urejanje položaja študentov, krajše ZUPŠ-1, sprejete letos aprila, uvajajo postopno usklajevanje štipendij do leta 2024, kar pa je za nas prepozno. Povprečna državna štipendija namreč znaša 112 evrov. Stanarina v študentskem domu znaša okrog sto evrov. Seveda je osnovna stanarina v Študentskem domu Ljubljana uradno postavljena nekoliko nižje, a na položnicah moramo nujno doplačati tudi delo varnostnika. Zakaj je to potrebno, ne vemo. A plačati moramo. Od 112 evrov štipendije nam s stotimi evri stanarine ne preostane niti za urbano, kaj šele za hrano. Zato pa je študentsko delo socialni korektiv. Večinoma opravljamo dela, ki nimajo nikakršne veze z našo izbrano smerjo študija. Delamo, da lahko študiramo.

 

Gospoda sta bila zmedena. Nista vedela, kaj odgovoriti. Kao da sta prvič slišala, da so štipendije sploh tako nizke. Nihče jim tega ni povedal! Še dobro, da sva ju opozorili! Poskušala sta se izmikati in prelagati pristojnost na druge institucije. Zato sva rahlo povzdignili glas – čigava odgovornost pa je, da lahko s štipendijami dostojno živimo, če ne vaša?!? Vi ste oblast, ne mi.

 

Skupščina pred MIZŠ, potrjen direktor PI, razstava ob 30-letnici ŠOU
 / 27. 9. 2021
Ozračje je na srečo razelektril prihod Lare Jane z Anžetom v vozičku. Gospoda sta se raznežila: oba sta namreč fotra. Rada imata svoje otroke, pa tudi otroke drugih. Ob tem, ko sta pokazala svojo človeškost, sta tudi malce prebledela. Kot da bi se jima končno posvetilo: Fak, te študentke niso kar ene, ki samo nekaj težijo pa filozofirajo. Valda sta jim važni njihova sedanjost in njihova prihodnost. Ne samo njihova, temveč tudi prihodnost prihodnjih generacij.

 

Pogovor se je nadaljeval o dostopnosti vrtcev in prešel do stanovanjske problematike. Gospoda sta ponosno ugotovila, da so študentski domovi končno nekaj, kar res spada v pristojnost MIZŠ. Ampak kaj kmalu smo se tudi tukaj zabili ob steno nemoči: z gradnjo Roške se bo pokril zgolj manko postelj, ko se zapre Akademski kolegij. To potemtakem ni dolgoročna rešitev. Kje najti prostor za vse, ki celo študijsko leto čakajo na vselitvenih seznamih?

 

Gospoda sta kislo ugotavljala, da vemo o problematiki študentov res veliko več od njiju, hvalila sta nas, kako smo resnično zgledne študentke: zelo pridne!

 

Premaknile smo se še k problematiki Študentske organizacije. Veronika na sejah Študentskega zbora ŠOU v Ljubljani nima občutka, da bi poslancem bilo mar za študentsko populacijo. Financirajo komercialne dejavnosti in plače zaposlenih, na Kampusu pa obstaja celo Escape room, ki ga vodi žena prokurista. Sredstva za Radio Študent, ki je nepridobiten študentski medij, se krčijo. Seje študentskega zbora prekinjajo in jih ne nadaljujejo. Gospoda sta kimala in kimala. Študentska organizacija je izredno močna. Čim poskuša ministrstvo nasprotovati ŠOS oziroma zgolj opozoriti na kakšno pomanjkljivost njihovega delovanja, ŠOS takoj zažene celo medijsko kampanjo, kako ministrstvo omejuje študente! In takoj nastane cel halo v javnosti. Zato si ne upamo drezati, ker nič ne moremo. Saj vidite, ŠOS je dosegel sprejetje ZUPŠ-1, mi pa nismo zmogli storiti ničesar.

 

Pregled predloga Zakona za urejanje položaja študentov-1
 / 1. 4. 2022
Popravile smo ga, da je ŠOS s sprejetjem ZUPŠ-1 prevzel minimum svoje vloge, ki naj bi bilo zagovarjanje študentov – česar MIZŠ očitno v času epidemije ni niti poskušal storiti. Pomembnejše jim je, da imajo zagotovljeno delovno mesto, kot pa da bi kaj spremenili … Ko smo mu naštevale vse, kar se je v študentskem organiziranju zgodilo v zadnjih letih – od spolnega nadlegovanja protikandidatk na volitvah pa vse do pranja denarja – nas je ustavil in zatrdil, da on ve še veliko drugih stvari. On ve vse o umazanih poslih ŠOU v Ljubljani in ŠOS. Zvenelo je, kot da je na svojo vednost zelo ponosen. Čeprav glede tega nič ne stori, ker ne more nič storiti.

 

Janžekovič je s sestanka moral iti, saj se mu je res mudilo dalje in je že zamujal. Piarovec je ostal še nekaj trenutkov sam z nami. Rekel je, da je res, da se na MIZŠ že dolgo ni razpravljalo o zviševanju štipendij v prvih dveh oziroma treh dohodkovnih razredih. Res on nikakor ni kriv, da je stanje tako, kot je. Res ni nihče opozarjal, da so štipendije tako mizerno nizke. Zato je smiselno, da se po volitvah povabimo na sestanek na Ministrstvo za delo, ker imajo pač tam »čez« štipendijsko politiko. Pa da naj vztrajamo.

 

Pred slovesom je Lara Jana še previla Anžeta – v kopalnici niso imeli previjalne mize, zato so ju napotili kar v sosednjo sejno sobo. Potem smo pa šle. Imele govore na skupščini pred Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport. In vztrajale.

 

Zapisnik sestanka z birokrati je po spominu vztrajno tipkala Sara Svati Sharan. 

 

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.