Pretekli teden smo v javnosti lahko zasledili vest, da se bodo s 4. januarjem, torej po novem letu, v vrtce in šole ponovno začeli vračati vrtčevski otroci in nekatere skupine učencev. V naslednjih desetih minutah bomo zato na ponovno odpiranje vrtcev in šol pogledali skozi pedagoška očala.

Sprva naj bi se v institucije vračali vrtčevski otroci, učenci prve triade in učenci s posebnimi potrebami. Tem naj bi sledile tudi druge skupine učencev, v kolikor bodo epidemiološke razmere to dopuščale. Pa vendar si je treba priznati, da smo v megleni coni, saj šolska in zdravstvena politika še nista popolnoma enotni glede tega, ali bo ta proces vračanja dejansko začel potekati na prej omenjeni datum ali kak teden kasneje. Z gledišča pedagogike se s predlaganim ukrepom, ki ga načelno pozdravljamo, odpira široko polje premisleka, a v grobem se bomo v tem prispevku omejili le na sledeče vprašanje: Zakaj je pomembno, da se čim večje število otrok in mladih po 4. januarju vrne v institucije, kjer poteka načrtovana vzgojna in izobraževalna dejavnost?

Pretekli teden smo lahko zasledili izjavo ministrice za izobraževanje, da, citiramo, »izobraževanje na daljavo generalno poteka dobro, smo opremljeni, ni večjih težav«. Konec citata. Če pustimo ob strani, da za tako trditev ni moč najti podkrepitve v dejanskih izkušnjah, o katerih poročajo starši, učitelji, vzgojitelji in učenci, pa se lahko obregnemo ob to, da spominja le še na eno od gesel, primerljivih z ministričinimi petimi Z-ji: znanje, zdravje, zaupanje, zmernost in zrelost. Skratka, gre za floskulo, trditev brez vsebine, ki ne zadene tarče problema, zato bomo to poskušali zadeti vsaj Pod katedrom.

Začnimo pri predšolski vzgoji. Tisti, ki vestno sledimo nastopom in pozivom ministrice v zadnjih mesecih, smo lahko v njenih besedah zaslutili predpostavko, po kateri se o predšolski vzgoji razmišlja le v okvirih skrbstvene dejavnosti. Drznimo si postaviti tezo, da se v okvirih aktualne šolske politike predšolsko vzgojo laični javnosti predstavlja kot dejavnost, v kateri vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic vestno opravljajo vlogo tako imenovanih »skrbečih nadomestnih mater«, spregleda pa se dejavnost sistematičnega učenja, ki prav tako poteka v teh institucijah in je tudi zakonsko in kurikularno podkrepljena.

Ena od poglavitnih idej javnih vzgojnih in tudi izobraževalnih institucij je namreč ta, da tistim otrokom v javnih vrtcih in šolah, ki so kakorkoli prikrajšani za izkustva in znanje, omogočajo učne izkušnje, s katerimi jih popeljejo v svet vednosti in znanja, ki ju sicer ne bi bili deležni v svojem družinskem okolju. Seveda pa se morajo pri tem vzgojitelji in učitelji držati načel kritičnosti, pluralnosti in objektivnega poučevanja učnih vsebin, ki nalagajo učenje in porajajo interes. O pozitivnem razvojnem vplivu vključenosti otrok v vrtce, sploh tistih deprivilegiranih, poročajo Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju iz leta 2011 in številne druge raziskave. Večmesečno zaprtje vrtcev nas zato lahko upravičeno skrbi, vsaj s pedagoškega gledišča, in v luči tega podpiramo odprtje vrtcev 4. januarja.

Kako pa je s šolami?

Kar zadeva programe vzgoje in izobraževanja, ki so namenjeni učencem s posebnimi potrebami, se morajo ti začeti izvajati najkasneje 4. januarja 2020. Tako je s podzakonskim aktom 21. decembra letos odločilo ustavno sodišče. V nasprotnem primeru bo, glede na specifike učencev s posebnimi potrebami, ki potrebujejo psihološko, fizioterapevtsko, logopedsko in druge oblike specialistične obravnave, z nadaljnjim zaprtjem šol še naprej nastajala nepopravljiva škoda v njihovem telesnem in duševnem razvoju.

Ko je govor o vračanju učencev prve triade v osnovne šole, je to prav tako dobrodošla novica in le upamo lahko, da trditev o dokončni organizacijski pripravljenosti tokrat res drži. Upajmo, da čim prej za vso izobraževalno vertikalo in ne le za vrtce in osnovne šole.

A v čem je pravzaprav srž problema in našega zagovarjanja ideje o vrnitvi čim večjega števila učencev v šole, ne glede na njihovo pozicijo v izobraževalni vertikali? Sami jo vidimo v tako imenovanem pedagoškem kontaktu.

Če privzamemo razumevanje kontakta po pedagogu Stanku Gogali, je torej zanimivo vprašanje: Ali je pri izobraževanju na daljavo možno, da se učenci in učitelj povežejo ob istem predmetu, ob isti učni snovi, v enakem trenutku zanimanja in skupno začutijo probleme oziroma da pride do notranje napetosti med učencem, učiteljem in učno snovjo, kar posledično omogoča višjo učno aktivnost?

Od samih začetkov izobraževanja na daljavo se avdio-video komunikacija, ob podpori različnih spletnih platform, kot so Zoom, Skype, Arnes in druge, kaže kot edina resnejša možnost poučevanja učne snovi in vzpostavitve pedagoškega kontakta. A mnogi učenci so tekom izobraževanja na daljavo zaradi različnih osebnih okoliščin postali odrezani od kakovostnega učnega procesa. Pri tem pa ne gre le za to, da so jim morebiti ravno šole predstavljale edino varno okolje, v katerem so lahko kakovostno gradili svoje znanje. Tekom mesecev šolanja na daljavo se je izkazalo, da so nekateri učenci recimo le v šolah lahko zaužili topel obrok. Verjetno pa ni potrebno podrobneje razlagati teze, da pedagoškega kontakta in učenja, ki naj bi nadomestilo tisto učenje, ki sicer poteka v razredu, ni možno sprovesti, če učenci v svojem domačem okolju nimajo dostopa do ustreznih tehničnih pripomočkov, ki bi šele omogočali vzpostavitev osebnega kontakta in učenja.

Če se spet opremo na Gogalo, je torej ključno zavedanje, da šele osebni kontakt omogoči izobrazbeno in vzgojno dajanje in sprejemanje, od česar sta odvisna uspeh in prijetnost šolskega dela. Ob tem pa nikakor ne gre spregledati, da starši niso učitelji, vsaj v strogo didaktičnem smislu ne. Navkljub temu pa so bili v večini primerov ravno oni tisti, ki so skozi celoten potek izobraževanja na daljavo to funkcijo v veliki meri opravljali, in to poleg svojega službenega delovnika. Torej je odprtje vrtcev in šol ključnega pomena, če ne želimo, da bi se družbene neenakosti še naprej reproducirale v tolikšni meri, kot so se v preteklih mesecih.

Kako pa je na primer s srednjimi šolami?

Sčasoma naj bi se odprle tudi te, spet odvisno od epidemiološke slike. Ne gre pa zanikati, da se tekom celotnega izobraževanja na daljavo šolska politika tej izobraževalni stopnji ni posvečala z enako mero pozornosti, kot je je bilo deležno obvezno osnovno šolstvo. Tudi širša javnost, vsaj po našem mnenju, ni dovolj drezala v to področje.

Strinjali bi se lahko, da tudi univerze niso bile deležne dovoljšne pozornosti. Na to je pred dobrim tednom dni opozoril tudi rektor ljubljanske univerze Igor Papič. Opozoril je na mesto, ki je pripisano znanju in visokošolskemu izobraževanju v slovenski politiki. Sproščanje preventivnih ukrepov na tem področju je namreč šele del zadnjega vladnega paketa. Nekateri študenti zaključnih letnikov lahko zato le upajo, da se bodo še kdaj ozrli v notranjost svoje alme mater.

Za konec pa podajmo še misel, ki jo je moč zaslediti v pedagoških krogih. Ta je, da smo skozi celoten proces šolanja na daljavo priča nadvladi vojaškega in medicinskega diskurza nad pedagoškim, in to tudi, ko je govor o ukrepih za učinkovito izvajanje pedagoškega procesa v vzgojno-izobraževalnih institucijah. Premagovanje epidemije se v javnosti prikazuje kot bojišče, na katerem se vojskujemo z neusmiljenim sovražnikom, imenovanim koronavirus, ki ga moramo za vsako ceno pokončati. A kolikšna je res ta cena? Videti je, kot da vanjo niso vštete čustvene, materialne in druge stiske staršev, učencev, študentov in tako naprej.

Že res, da je okužbe treba zamejiti, a ko je govor o ukrepih za učinkovito izvajanje vzgojno-izobraževalnega procesa, bi moral biti prisoten širši dialog. Vsaj zdi pa se, da pedagoška stroka v dialogu z medicinsko ne pride zares do besede, čeprav je ravno pedagoška stroka tista, ki najbolje pozna pasti nekvalitetnega znanja, za kar nam v končni fazi gre. Iz polemik, ki jih lahko zasledimo v javnih razpravah, je torej jasno, da je bil velik del pedagoške stroke v preteklih mesecih izključen ali pa vsaj neuslišan, ko je predlagal ukrepe za učinkovito izvajanje izobraževanja na daljavo. Pomislimo: je bila pri preteklih ukrepanjih povabljena k sodelovanju pedagoška stroka s fakultet in nenazadnje s Pedagoškega inštituta? Naj to vprašanje na tem mestu ostane le v retorični obliki.

Pogled vam je skozi pedagoška očala razprostrl vajenec Jaka ob mentorstvu Hane R.