Študentski boni so se, kot verjetno že veste, s 1. 1. močno podražili. Včerajšnje poročanje v Kaj pa Univerza danes nadaljujemo s komentarjem: kdo je kriv za fiasko? In, morda še bolj bistveno, koga fiasko zares preseneča.

Sistem študentskih bonov – o tem smo pisali že lani – je ujet v primež dveh nasprotujočih si sil. Po eni strani mora biti doplačilo čim nižje, po drugi strani pa morajo restavracije, torej zasebniki, dobiti dovolj, da se jim sploh splača ponujati študentske obroke. Proces turistifikacije Ljubljane, pa tudi Slovenije nasploh, je v kombinaciji z inflacijo privedel do točke, na kateri obeh impulzov ni več mogoče zediniti. Država, ki pokrije razliko, je ne more kriti v dovoljšnji meri. Pazite: s 1. 1. se je državna subvencija dvignila za dobro tretjino, kar je enormno povečanje, pa se je situacija vseeno poslabšala, ker se je obenem dvignila največja vrednost obroka in sicer za dva evra, s sedem na devet. 

Sprememba se je zgodila v dveh etapah. Aprila je bil sprejet nov zakon, s katerim se je vrednost subvencije dvignila na 3,5 evra, julija pa je izšel razpis, s katerim so bili izbrani ponudniki študentske prehrane, ki je tokrat za najvišjo vrednost obroka določil 9 evrov namesto prejšnjih 7. Študentska organizacija Slovenije, krajše ŠOS, pravi, da so gostinci zahtevali 10,5 evra in da so oni vrednost ohanili na 9. 

Obrnili smo se na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, od koder odgovarjajo, citiramo: »V okviru usklajevanja je bila tema tudi dvig cene maksimalne vrednosti študentskega bona, ki so jo v preteklosti gostinski ponudniki že večkrat predlagali, prav tako pa je tovrstni predlog podprl tudi ŠOS. Glede na ekonomsko situacijo in draginjo, ki se je dogajala tekom lanskega leta (in tudi že prej), ter dejstvo, da se vrednost maksimalne cene ni spremenila že od leta 2007 naprej, smo na ministrstvu predlog dviga cene podprli, tudi zaradi velikega upada ponudnikov študentske prehrane.« Konec citata. Igranje s parametri subvencije, doplačila in vrednosti obroka je očitno igra, ki je ni več mogoče zmagati. Če bi vrednost obroka ostala pri sedmih evrih, bi se eksodus ponudnikov študentske prehrane nadaljeval.

Verjetno bi kakšno lahko rekli o pohlepu gostincev. Če se je subvencija dvignila za tretjino, kar, recimo čez palec, pokrije inflacijo, najbrž ni resnega razloga, zakaj so se toliko povečala doplačila, sploh ob informaciji, da v študentski obrok ni več vključena juha. Toda vseeno je velik del dviga cen povsem nerazumljiv. Določeni obrati, ki so do zdaj ponujali hitro prehrano brez doplačila, zdaj dobijo slab evro več subvencije na obrok, obenem pa zaračunajo še doplačilo, kar pomeni, da so realno, kar se tiče vrednosti obroka, nekateri ceno dvignili za 100 odstotkov ali celo več. 

Toda moraliziranje o gostincih in dobičkonosnosti je odveč. Že dlje časa je jasno, da trg očitno ne more zadovoljivo reševati vprašanj študentske prehrane in da ne gre računati na dobro voljo gostincev, kot na to očitno računa Študentska organizacija Slovenije, krajše ŠOS. Novembra smo omenili, da je rešitev preprosta. Menze. Zdaj. Danes se raje posvetimo vprašanju odziva na krizo. To, da govorimo o krizi – in da je kot taka tretirana tudi v medijih in s strani študentskih organizacij, podmladkov strank in podobno – priča o dejanski materialni stiski, ki jo je dvig cen povzročil študentom. 

Odziv študentskih organizacij je nekonsistenten. ŠOS, ki je dvig subvencije in doplačila podprla, svoje ravnanje brani, češ da, citiramo: »V želji, da bi študentom omogočili kvalitetnejše ter bolj zdrave obroke in večjo izbiro restavracij, smo na ŠOS tako kljub dvigu maksimalne vrednosti obroka in tudi subvencije še vedno prepričani, da je to edina rešitev za ohranitev sistema študentske prehrane, kot jo poznamo danes.« Konec citata. Še enkrat, ŠOS ima tukaj verjetno prav. Če bi vrednost obroka ostala na sedmih evrih, bi bilo ponudnikov eventuelno premalo.

Toda ta teden so se pri Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani – očitno presenečeni – ogorčeno odzvali na krizo študentskih bonov. Zahtevajo takojšen sestanek s predstavniki Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter predstavniki gostincev, kot da ne bi bili vključeni v postopek razpisa za ponudbo študentske prehrane. Še enkrat, uradna linija študentskih organizacij je, da je bil dvig vrednosti obroka nujen, ker bi sicer preveč ponudnikov sistem preprosto zapustilo. 

Ne glede na to, kater odziv beremo, so težave podobne. Prvič, očitno je, da je delovanje študentskih organizacij kratkoročno naravnano. Da se bodo doplačila z danim ukrepom povečala, je bilo precej pričakovano. Vedno več zasebnikov je ukinjalo bone in eksplicitno govorilo, da hočejo več. Študentske organizacije same so trdile, da bo dvig cene študentskega obroka pritegnil več ponudnikov – kako torej pride do tega, da so vsaj nekateri študentski funkcionarji presenečni? Razlog je zelo preprost, študentske organizacije pač delujejo zelo kratkoročno. Njihov glavni motiv je vzdrževanje trenutnega stanja, glavna dobrina pa ukrepi, ki se lahko prevedejo v dober piar – posledično so močno nagnjeni h korektivnim olepšavam in lajšanju simptomov. ŠOU s svojim presenečenjem in ogorčenostjo razkrije vso svojo nekredibilnost. 

ŠOS je v svoji izjavi bolj cinična, ponovno navajamo: »edina rešitev za ohranitev sistema študentske prehrane, kot jo poznamo danes.« Z drugimi besedami: imamo zavezane roke, naredili smo najbolje, kar smo lahko. Toda tudi to je kratkovidnost, le da tokrat podkrepljena s trmo. Zakaj pa bi reševali sistem študentske prehrane, kot jo poznamo danes? Zakaj sistema ne bi predrugačili? Zakaj se ŠOS zadnjih 8 mesecev ni ukvarjala s tem, kakšne druge rešitve še obstajajo? 

Ponudniki študentske prehrane so se prijavili na Javni razpis za izbiro ponudnikov subvencionirane študentske prehrane za leti 2023 in 2024. ŠOU v Ljubljani, ŠOU na Primorskem in ŠOU v Mariboru, skupaj z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti so že septembra vedeli, kdo se je prijavil in tudi kakšna bo vrednost obroka. Pravo presenečenje torej ni dvig cen, pač pa dejstvo, da je to tako hudo prizadelo študente, kar pa razkriva, da je študentska prehrana že vsaj desetletje urejena povsem nestrateško in brez resnih premislekov o tem, koliko želimo, da stane, koliko denarja študentje imamo in kaj od nje pravzaprav želimo. 

Taktika študentskih funkcionarjev je tvegana. Računajo na to, da bo država subvencijo dvigovala – dobesedno v nedogled – in s tem skrbela, da bo študentsko doplačilo dostojno. Prvič, ni jasno, ali bodo javne finance takšne dvige trpele, drugič, tudi v najboljšem primeru to pomeni sprotno in redno nestabilnost in male krize tu in tam, tretjič, to pomeni, da študenti še naprej tebi nič meni nič subvencioniramo gostinske dobičke. Zdi se, da je postalo prelivanje javnega denarja v zasebne žepe nekaj povsem normalnega. Uradni diskurz je povsem nekonstruktiven: veliko zgražanja, veliko trepljanja ramen, komaj opazen oportunizem dnevno-političnih bojev, precej malo pa dolgoročnih in vzdržnih rešitev in pogovorov o tem, kaj z boni sploh storiti: jih omogočiti tudi v trgovinah ali pa celo povsem ukiniti in jih nadomestiti z menzami?

Poslanka Tacer iz Gibanja Svoboda je sicer zapisala, da je treba premisliti celoten sistem bonov, da se bo, citiramo »za študente zagotovila ugodna, predvsem pa kvalitetna prehrana med študijem – ali je to v obliki bonov, mogoče širše mreže menz ali kakšne druge rešitve …« Konec citata. Obljublja, da bo podmladek Gibanja Svoboda na to temo izvedel posvete in debate – kar v praksi verjetno pomeni, da bo zadeva, v kolikor tema ne ostane vidna, polagoma zamrla. Na tej točki bi bilo verjetno uporabno, če bi študentski predstavniki dejansko predstavljali študentje in skrbeli za aktivno samoorganizacijo ter s tem preprečili, da se na propad sistema študentskih bonov pozabi.

Kaj je torej storiti? 

1. Študentske organizacije se morajo pri priči zganiti in začeti premišljevati o vseh možnih rešitvah problema študentske prehrane, verjetno onkraj    večne muke dvigovanja subvencije.

2. Takisto bi bilo dobro, da študentje sami pri sebi premislimo, kaj pravzaprav želimo od študentske prehrane: kaj je njen namen, kaj bi bil najučinkovitejši sistem. Verjetno je dobro tudi, da se o tem pogovarjamo s prijatelji.

Za konec prosto po Kajetanu Koviču: 

Je kriza bonov. Je.

Daleč od nevidne roke

študente delajo siromake.

Ona slabo pije slabo jè.

A novi razpis se odpre

in močna inflacija vzide

in nova subvencija pride

in kriza bonov je.

 

Vir slike: Študentski Kampus