Po devetih letih dela v osnovni šoli sem novembra 2015 prvič dobila priložnost, da vložim svojo vlogo za napredovanje. Zaradi javnosti dobro znane zamrznitve napredovanja javnih uslužbencev je bilo zame in na stotine drugih kolegov učiteljev začetnikov praktično deset let nemogoče na kakršen koli način napredovati. Jeseni 2015 sem se tako lotila poglobljenega branja Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive. Bolj ko sem razbirala razlago členov, bolj strašljiva je postajala njihova vsebina. In ko povprašujem svoje starejše in mlajše kolege, mi brez izjeme pritrjujejo.

Pravilnik o napredovanju v nazive ima tri temeljne napake: prva napaka je, da v resnici ne nagrajuje učiteljevega osnovnega dela se pravi njegovega dela v razredu: pouka, vzgoje, oblikovanja mladih ljudi, naših bodočih intelektualcev. Nagrajuje predvsem učiteljevo delo izven pouka, kot na primer: organizacija krajevnih prireditev, vodenje ekskurzij, mentorstvo na tekmovanjih, vodenje izvenšolskih projektov, delo v zunanjih komisijah, organizacija mednarodnih posvetov itd.

Druga napaka Pravilnika je, da nimajo vsi dobri učitelji enakih možnosti napredovanja. Ne morejo zadostiti istim kriterijem pravilnika, zato so jim na nek način kršene njihove pravice. Sistem je, milo rečeno, krivičen: učitelji določenih predmetov hitreje in lažje dosežejo točke napredovanj. Navajam samo nekaj primerov, seveda z vsem spoštovanjem do dela vseh svojih stanovskih kolegov: učitelj težko izven šole izvede lasten koncertni nastop ali samostojno iz tujega jezika prevede strokoven članek ali sodeluje z RIC-em, če njegov predmet ne obstaja v naboru predmetov, ki se preverjajo na nacionalnem preverjanju znanja.

Tretja napaka je, da se z napredovanjem v nazive popravlja slaba plača učiteljev. Strokoven naziv ni nikdar zadostil svojemu osnovnemu namenu, namesto da bi služil kot dodatek k plači, je bil njena izravnava.

In če, ne nazadnje, pravilnik pretresemo še natančneje, ugotovimo, da branje členov zahteva veliko učiteljeve iznajdljivosti in vztrajnosti. Na redko katerem potrdilu namreč natančno piše, v skladu s katerim členom je učiteljevo delo vrednoteno in koliko točk prinese. Učitelj je pri izpolnjevanju vloge tako prisiljen klicariti na različne šolske institucije in prosjačiti za razlago členov, saj pogosto ne ve, koliko in pod kakšnimi pogoji je njegovo delo ovrednoteno. Zaradi nedomišljenosti Pravilnika prihaja do nemogočih nepravilnosti, ki jih Ministrstvo za izobraževanje z leti ne odpravi. Po Pravilniku je učitelj nagrajen za spremstvo in ne za svoje opravljeno strokovno delo. Učitelj, ki je amaterski pevec in glasbenik, ne dobi točk za pevski nastop s svojimi učenci, z zavrnitvijo, češ da ni učitelj glasbene umetnosti. Področna tekmovanja učencev iz različnih predmetov so popolnoma razvrednotena, saj za njih mentorski učitelj ne dobi točk. In zakaj bi po drugi strani učitelji dobivali točke za dejavnosti, ki jih morajo opraviti po svoji dolžnosti: sodelovanje v aktivih ali izobraževanja v okviru šole?

Kar zadeva strokovnost, kar naj bi Pravilnik napredovanja v nazive nagrajeval, je Pravilnik predvsem zavajajoč, saj učiteljem podeljuje strokovne nazive in sicer v sledečem vrstnem redu: mentor, svetovalec, svetnik. V resnici učitelj svetnik, najvišji po nazivu, nima večje besede pri strokovnih vprašanjih, njegova beseda nima večje teže od učitelja začetnika, ni bolj spoštovan, učitelj svetnik ne odloča in nima nobene moči ukrepanja. Nihče ga ne povpraša za strokovno mnenje za posamezno šolsko področje ali za posamezni predmet. Tako imenovano strokovno napredovanje je tako v resnici samo finančni dodatek k plači in nič drugega.

Ob branju Pravilnika o napredovanju v nazive in v pogovoru s sodelavci me je najbolj pretresla krivičnost Pravilnika za napredovanje v najvišji naziv svetnik. Kolegi, ki jih strokovno nadvse cenim, po Pravilniku ne morejo pridobiti najvišjega naziva. Zakaj? Pa poglejmo. Za naziv svetnik mora učitelj opraviti delo, ki je ovrednoteno s tremi, štirimi, petimi, osmimi ali desetimi točkami, pri čemer je ena sama postavka pri osmih in desetih točkah in tri postavke pri petih točkah.

Deset točk dobi tisti učitelj, ki je edini avtor učbenika, ki ga potrdi strokovni svet. Osem točk dobi tisti učitelj, ki en mandat vodi strokovni svet za vzgojo in izobraževanje. Pet točk dobi tisti učitelj, ki en mandat vodi komisijo strokovnega sveta ali pa je edini avtor delovnega zvezka oziroma priročnika oziroma zbirke vaj, ki jih potrdi strokovni svet oziroma je nosilec projekta Socrates ali Leonardo da Vinci. Še bolj problematična je razdelava štirih točk, kjer zelo koristi, če si kratko malo učitelj-glasbenik ali če predstaviš referat na mednarodni konferenci. Če poenostavim: videti je, kot da je naziv svetnik napisan za peščico učiteljev in še to neredko za obdobje štirih let.

 

Starejši kolegi se še spominjajo leta, ko so uvedli strokovno napredovanje učiteljev. Učitelji so se takrat počutili strokovno užaljeni in sistem se jim je zdel poniževalen. S pravilnikom je bila namreč razvrednotena srž njihovega poklica in poslanstva tj. poučevanje učencev pri pouku. Marsikateremu učitelju se je zaradi nepravičnega pravilnika zdelo vlaganje vlog za naziv pod častjo ali pa v vlogi ni videl smisla. Sčasoma so učitelji ugotovili, da naziv prinese denarne ugodnosti. Začeli so študirati pravilnik, razmišljati, kako napredovati po pravilniku in delati v ta namen razne projekte, ki bi jim prinesli čim več točk. Sledilo je množično vlaganje prošenj za napredovanje v nazive in posledično zaostrovanje Pravilnika namesto vsebinskih popravkov. Učitelji so tako lahko začeli delati za točke in denar, ne za dobrobit učencev in šole. Mnoge učitelje so ravnatelji prosili in silili naj vložijo potrdila za napredovanje. Ravnatelji so se tako lahko pohvalili, koliko učiteljev njihovih učiteljev ima najvišje nazive. Če je imela šola učitelje z najvišjimi nazivi, je avtomatsko pomenilo, da je ta šola dobra. Vsi, ki poznamo šolstvo vemo, da to ni res.

Pravilnik je poleg tega, da je nespodbuden za učitelje tudi neracionalen za državo: učitelj, ki se usmeri samo v napredovanje, lahko precej hitro (v osmih letih) doseže zanj najvišji naziv (svetovalec ali redko svetnik) in nato ne počne ničesar več. Na račun naziva dobiva višjo plačo še nadaljnja desetletja vse do svoje upokojitve.

Pravilnik o napredovanju v nazive je grozljiva birokratska igrica, ob kateri si učitelji postavljamo vprašanje: kdo na Ministrstvu za izobraževanje je zanj odgovoren? In konec koncev komu je namenjen, če vidimo, da ni namenjen odličnemu učitelju?