Današnji komentar prihaja s strani raziskovalke, znanstvene svetnice in sindikalne zaupnice na Fakulteti za elektrotehniko pri Visokošolskem sindikatu Slovenije Urše Opara Krašovec, ki komentira svojo nedavno napotitev na "čakanje" v okviru zaposlitve na Fakulteti za elektrotehniko.

Zakon o delovnih razmerjih delodajalcu omogoča, da ob začasni nezmožnosti zagotavljanja dela lahko iz poslovnega razloga napoti delavca na čakanje. Ta ukrep je uporabil tudi Dekan FE UL ter me 10. junija napotil na tako imenovano čakanje. Razlog je bil zgolj finančne narave. Prvič odkar sem zaposlena na FE, torej od leta 2003, mi je namreč zmanjkalo sredstev za svojo plačo in plačo sodelavke, prav tako doktorice kemije. Projekti so se iztekli, na kar nekaj razpisih pa s kolegico nisva bili uspešni, žal sva z dvema projektoma ponovno izpadli tudi na zadnjem razpisu ARRS. Na ARRS so mi že dolgo vrata zaprta. Iz stabilnega, programskega financiranja pa je bilo leta 2015 izločeno področje raziskav, ki sem jih vodila. Kronologija dogodkov pokaže, da je izključitev posledica mojega nasprotovanja nedopustnim praksam šefa, ki je od vseh podrejenih zahteval vodilno avtorstvo pri vseh objavah. Ker sem si uspela izpogajati dogovor, da na področju, ki ga vodim, to ne velja, to področje njemu osebno ni prinašalo koristi.

Kratkoročno bi lahko napotitev na čakanje, še posebej v poletnih mesecih, razumela kot podaljšan plačan dopust, saj prejemam 80 % plače, ne da bi delala. Pravzaprav ne smem delati nič, če mi dekan tega eksplicitno ne odobri. Za en dan, 17. junija, mi je prošnjo odobril, da sem se lahko udeležila delavnice za pripravo projektnega predloga, 18. junija pa zaradi sestanka, na katerega me je povabil. Dolgoročno gledano pa razumem napotitev na čakanje kot prvi korak, da postanem trajno tehnološki višek, torej korak proti odpustitvi in pred tem razpustitvi raziskovalne skupine, ki jo vodim. Osrednje sporočilo moje napotitve je, da na fakulteti nisem zaželena, torej to razumem kot signal vodstva in baronov v ozadju, naj odidem. Zame osebno je ta napotitev ponovitev dogodkov iz obdobja 2014–2015, ko je vodja programske skupine iz stabilnega financiranja izločil celotno področje raziskav, ki sem jih vodila, čeprav smo dosegali odlične znanstvene rezultate. Leta 2015 sem se obdržala zgolj zato, ker je bilo tudi v interesu fakultete, da zaključim izvajanje EU projekta v vrednosti pol milijona evrov.

Napotiti znanstvenika na čakanje je absurd, saj znanstvenoraziskovalno delo zahteva kontinuiran angažma in je precej širše kot zgolj izvajanje projektov ali pisanje projektnih vlog. Tako je definirano tudi v moji pogodbi. “Znanost je dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj,” piše v SSKJ. Misli, razmišljanj in izzivov znanstvenika se ne da kar ustaviti z ukrepom čakanja.

Izzivov na raziskovalnem področju, na katerem delujem že vrsto let, to je razvoj novih do okolja prijaznih in učinkovitih materialov za, prvič, pridobivanje ali hranjenje energije sonca v obliki sončnih celic in baterij in, drugič, za pametna okna v stavbah, ki omogočajo znižanje energijskih stroškov stavbe, ni zmanjkalo. Prav nasprotno, vedno več izzivov imamo, saj želimo prispevati k razvoju novih tehnologij za ublažitev podnebnih sprememb. Ravno zato že nekaj zadnjih projektnih prijav skušam pridobiti sredstva za razvoj materialov za pretvorbo sončne energije v kemično, proizvodnjo sončnega goriva z umetno fotosintezo. Gre za direktno konverzijo energije sonca v goriva oziroma umetno fotosintezo, pri čemer so surovine molekule, ki so na voljo v ozračju, kot so ogljikov dioksid, voda in dušik. Torej energijo sonca ujamemo in jo shranimo v obliki goriva, kar je tudi sicer nova raziskovalna pobuda na globalni ravni.

Glede stanja duha na fakulteti pa si upam trditi, da se fantje uspešnih znanstvenic, ki se upirajo avtoritativni oblasti šefov in kritiko tudi javno izrečejo, pravzaprav bojijo. Nisem prva in verjetno niti zadnja znanstvenica, ki se temu fevdalnemu sistemu upira. Energije mi ni zmanjkalo, nasprotno, sprememba sistema izkoriščanja na sistemski ravni je moj nov izziv.