V drugem predvolilnem ŠOUvizorju bomo nadaljevali s ciklom oddaj, v katerih nameravamo osvetliti in pokomentirati dosežke posameznih študentskih skupin in društev, ki so v preteklih dveh letih delovale znotraj Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. V prejšnji oddaji smo se lotili skupine Povezani, tokat pa nadaljujemo s pregledom dosežkov skupine Iskra, ki je v iztekajočem se mandatu v Študentskem zboru zasedala zgolj tri poslanska mesta.

Nizka zastopanost Študentske Iskre znotraj Študentske organizacije Univerze v Ljubljani je bila že pred dvema letoma pripisana predvsem neprilagojenosti volilne kampanje k nagovarjanju volilnega telesa. To je posledično vodilo k poraznemu volilnemu rezultatu in izgubi svojega internega tožilca. Pa vendar bi bilo preuranjeno sklepati, da se je slab volilni rezultat odseval tudi v vnetosti preostalih osamelih poslancev znotraj ŠOU. Prej nasprotno, dovolj je namreč zgolj en glas, ki opozarja na netransparentno in neuravnoteženo rabo študentskega denarja.

Začnimo s pobudo Študentske Iskre za uvedbo ŠOU supervizorja, ki ima sedaj že konkretno dolgo in sivo brado. Namen pobude lahko strnemo sledeče: gre za domala identičen projekt supervizorja Komisije za preprečevanje korupcije, prikazoval naj bi vse poslovne subjekte, ki so ali še vedno sodelujejo s ŠOU v Ljubljani in prejemajo javni denar. Razlog za nujnost takšnega projekta tiči v dokumentih, ki jih je Študentska Iskra dobila preko zahtev za dostop do informacij javnega značaja. Tako so ugotovili, da je ŠOU brez javne objave zaposlil vrsto bivših študentskih funkcionarjev znotraj tako imenovanega Študentskega kampusa. Nadalje so v Iskri razkrili tudi, da je ŠOU za raziskave in funkcije, ki so jih opravljali bivši ali sedanji poslanci in funkcionarji, namenila okoli 85.000 evrov. Med najbolj razvpitimi razkritji pa je bila zaposlitev direktorjevega svetovalca, ki jo je dobil bivši minister iz kvote Povezanih Andrej Bole. Slednji od ŠOU dobiva med 2000 in 4000 evrov mesečno za opravljanje “fizične prisotnosti” znotraj Kampusa.

Projekt ŠOUvizor je nato že v prejšnjem mandatu prevzelo predsedstvo ŠOU, vendar ta do začetka naslednjega mandata pred dvema letoma še ni bil realiziran. Enake obljube smo lahko poslušali tudi v iztekajočem se mandatu, a o ŠOUvizorju drugje kot na radiu, ki ga pravkar poslušate, ne duha ne sluha. Prisluhnimo izjavi predsednika ŠOU v Ljubljani Roka Likoviča iz novembra 2014:

izjava

Naslednji Iskrin predlog v boju za transparentnejše delovanje ŠOU v Ljubljani, ki prav tako izvira iz pobude za reorganizacijo ŠOU iz 2013, se je nanašal na spremembo aktov študentske organizacije. Te spremembe so se na začetku letošnjega koledarskega leta sicer res zgodile, vendar nekoliko drugače, kot so si jih zamislili v Iskri. Študentski zbor ŠOU v Ljubljani je s spremembami statuta, pravilnika o finančnem načrtu, poslovnika študentskega zbora in volilnega pravilnika precej pooblastil prenesel na direktorja organizacije Andreja Klasinca. Ta bo sedaj lahko sklepal pogodbe tudi brez soglasja študentskega zbora. Dotično spremembo pooblastil direktorja je na takratni seji obrazložil odvetnik Jure Medak:   

izjava

Vendar ni vsak poskus Iskre bil zaman. Študentski Iskri je uspel vsaj en poskus za doseg večje transparentnosti delovanja študentske organizacije. Po ponavljajočih se besednih dvobojih o tem, ali so ŠOS in njene entitete res zavezanke za dostop do informacij javnega značaja, ignoriranju odločitev informacijske pooblaščenke in navsezadnje tudi sodne prakse, ki pravi, da študentske organizacije so pravne osebe javnega prava, so konec minulega meseca študentske organizacije vendarle bile vpisane v Register zavezancev za posredovanje informacij javnega značaja. Ministrstvo za javno upravo je študentske organizacije v register vključilo na predlog Študentske Iskre.

Pa vendar so takšne male zmage redke. Eden zadnjih pokazateljev neučinkovitosti pri poskusih reorganizacije študentskih organizacij je novela Zakona o skupnosti študentov, ki so jo minuli teden na seji Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino v Državnem zboru zavrnili. Novela, ki je sicer predvidevala vpeljavo vseh že slišanih zahtev za transparentno, nekoruptivno ter etično in demokratično delovanje organizacij, je tako trenutno propadla, v bližnji prihodnosti pa bi se nam naj obetala popolna prenova tega že več kot dvajset let starega zakona o ureditvi študentke skupnosti.

Morda največji premik v iztekajočem se mandatu pravzaprav predstavlja zgolj sama prebuditev javnosti pri vprašanju problematike študentskih organizacij. Žal študentska politika povečini ostaja  marginalna tema, a po zaslugi marsikatere akcije Študentske Iskre v preteklih letih je večina mahinacij ŠOU v Ljubljani bila predstavljenih javnosti. Glavnino pritiska so vršili na poslance in vodstvo ljubljanske organizacije in slednje pozivali k prevzemu odgovornosti za negospodarna in koruptivna dejanja. Poslanec Iskre Jure Novak je bil eden redkih poslancev, ki je  direktorja ŠOU v Ljubljani Andreja Klasinca zaradi izvedbe projekta Študentski Kampus pozval k odstopu. Spomnimo: gre za zemljišču, ki ga je ŠOU najprej preplačala za tri kratnik tržne cene, nato pa se je izkazalo, da bo čez kupljeno parcelo potekala železnica:

izjava

Vse dobronamerne pobude Iskre pa ne bodo mogle postati plodne, če ta že spočetka ni zmožna ujeti podpore volivcev tako, da bi v Študentskem zboru dobila več mest. Tudi na prihajajočih volitvah se obeta podoben scenarij, kot tisti pred dvema letoma, kar pomeni še en mandat utečenega glasovalnega stroja, ki zgolj legalizira nakazila javnih sredstev v zasebne žepe. Gotovo tudi v prihodnjem mandatu Študentsko Iskro čaka vrsta izzivov povezanih z nadaljnjim opozarjanjem na nepravilnosti ter pozivanjem k prevzemu politične ter poslovodne odgovornosti za nasedle naložbe in sistemski ureditvi študentskega organiziranja. Koliko od tega pa bodi uspeli izpeljati tudi v prihodnjih dveh letih pa bo pokazal samo čas.