Štiri kontradikcije visokega šolstva

Štiri kontradikcije visokega šolstva

Oddaja
28. 3. 2019 - 12.00

V današnjem Unikompleksu spet unikompliciramo: tokrat bo govora o kontradikcijah v visokošolski izobrazbi, kjer bomo zvesto sledili eseju z naslovom “The University of the Common: Beyond the contradictions of Higher Education Subsumed under Capital”, ki ga je napisal Krystian Szadowski. Esej je zanimiv predvsem zato, ker gre za relativno redko analizo Univerze kot partikularnega in osrednjega predmeta sociološke razprave in analize.

Hkrati je esej zanimiv, ker avtorju uspe prečiti zdravorazumsko analizo Univerze, kot jo lahko zaznamo v vsakdanjem političnem diskurzu. Če se spomnimo, denimo, na dvogovor poslanca Levice Mihe Kordiša in ministra Jerneja Pikala, ko se je slednji zagovarjal pred svojim imenovanjem: pogovor je potekal predvsem v smeri javno ali zasebno šolstvo. Kot bomo slišali, uspe Szadowskemu v tem eseju prikazati neustreznost dihotomije javno-zasebno.

Začnimo z razlago nekaj terminov, ki se pojavljajo v članku. Prva dihotomija, ki jo izpostavi avtor, je nasprotje med angleškima konceptoma Common in Commons, v tem kontekstu prevajamo v Skupno in Skupnostno. Skupnostno ali Commons avtor razume kot najbolj osnovne elemente neke resničnosti, kar seveda vsebuje tudi osnovne dobrine, ali materialne in naravne ali pa družbene ter neoprijemljive. Skupnostno je torej vez med stvarjo in kolektivom, saj sta produkcija in konsumpcija venomer že stvar simbola in kulture. V kontekstu Univerze je Skupnostno vednostni pogoj in temelj vsakega akademskega.

Skupno je po drugi strani najbolj splošna raven zaznave aspekta skupnosti v neki resničnosti in je hkrati oblika bogastva ter ultimativna oblika družbenega odnosa. Skupno ohranja odnos do Skupnostnega, hkrati pa konstantno transformira svet in sebe.

Da nadaljujemo, moramo predstaviti niz predpostavk za nadaljnjo analizo. Prvič, ekonomije znanja - v originalu Knowledge Economies - predstavljajo naslednjo stopnjo antagonizma med delom in kapitalom. Gre predvsem za penetracijo Kapitala na področja ustvarjanja znanja oziroma vednosti. Drugič, Kapital penetrira področje visokega šolstva na globalni in ne partikularni institucionalni ravni. Tu prepoznavamo tri oblike Kapitala: produktivni Kapital - torej dejanske univerze, ki zasledujejo dobiček - finančni Kapital - na primer študentska posojila - in trgovski Kapital - kjer je govora predvsem o oligopolu založništva znanstvenih člankov.

Tretjič, obstaja hegemonija anglosaških visokošolskih ustanov, ki svojo moč črpajo deloma iz močne zahodne kapitalistične ekonomije - h kateri konec koncev tudi same prispevajo - deloma pa skozi nove oblike entrepenurske Univerze, ki skozi sisteme globalnih vrstnih redov univerz diseminirajo po celem svetu. Bolj podrobno o tretji predpostavki piše Michel Freitag. Četrtič, produktivna dialektika med javnim in zasebnim je dosegla svoj konec.

Ko govorimo o kontradikcijah v visokem šolstvu, moramo najprej spet poudariti, da so meje med javnim in zasebnim vedno bolj zabrisane. Javne ustanove po eni strani dobivajo vedno večjo organizacijsko in finančno avtonomijo, hkrati pa obstaja vedno večji pritisk, da se obnašajo entropenuristično. Vedno bolj nastopajo kot aktivni akterji na trgih, hkrati so vedno bolj podvržene principu notranje učinkovitosti, kar pomeni večno zniževanje stroškov in širjenje poslovnih aktivnosti.

V resnici je, kar se Kapitala tiče, ravno ta hibrid javne ustanove, ki deluje po zasebni logiki, najbolj funkcionalen. Univerzi ni potrebno biti odrezana od javnega nadzora, ki tako ali tako nalaga prilagajanje kapitalistični ekonomiji, hkrati pa je kot prejemnica javnih sredstev še vedno zelo varna naložba. Če k analizi dodamo malo opombo pod črto: ravno tu je pomembno, da Univerze ne tretiramo še kot ene javne dobrine, ki se privatizira in tako omogoči ekstrakcijo presežne vrednosti, Univerza pri akumulaciji Kapitala igra čisto specifično vlogo.

Ko govorimo o kontradikcijah Univerze, govorimo o dveh vrstah kontradikcije. Prvič, obstaja navidezna kontradikcija, pri kateri vztrajanje na enem izmed polov ne izniči kontradikcije in ki se pojavlja zgolj na površju. Drugič, obstaja ne-dialektična kontradikcija, pri kateri vztrajanje na enem izmed polov izniči kontradikcijo, ne da bi to sintetiziralo oba pola v naslednjo stopnjo.

 

Prva navidezna kontradikcija Univerze: Javno in Zasebno

Hibridizacija javnega in zasebnega je simptom konca produktivne dialektike med obema načinoma proizvodnje. Mnogi kritiki pravijo, da je rešitev statusa quo vrnitev v prejšnje stanje: tudi Freitaga bi lahko vsaj na momente tako interpretirali. Vendar: tako kot si je težko predstavljati, da bi več vdora trga v Univerzo karkoli rešilo, tako si je še težje predstavljati, da bo Univerzo reševala neoliberalna država v svoji intervenciji: to bi predpostavljalo, da je tudi država agent boja proti Kapitalu, ko pa je v resnici diametralno nasprotno: šele država omogoči obstoj zasebne lastnine.  

 

Druga navidezna kontradikcija Univerze: Akademska oligarhija in Kapital

Resničnosti Univerze torej ne moremo reducirati samo na nasprotje trga in države. Kakšno vlogo igra akademska skupnost? Na prvi pogled se zdi, da akademska skupnost v svojem skoraj aristokratskem elitizmu obstaja kot antiteza Kapitalu že samo zato, ker se po eni strani kaže kot konzervativna skupnost, po drugi pa uživa relativno avtonomijo. Vendar se akademska skupnost v resnici ne postavlja v bran proti Kapitalu. Akademski entropenurizem in akademski kapitalizem pokažeta, da so bile akademske elite večinoma zelo naklonjene ideji vključevanja v ekonomije znanja.

Kapital, kot piše Marx v tretjem zvezku Kapitala, ne potrebuje dominacije, lahko se pojavi kot mediator dveh ekstremov, ki ju ne nadzoruje, s predpostavkami, ki jih ne ustvarja. Tu se lahko torej navežemo na elitizacijo akademske skupnosti. Za prezervacijo in uspeh akademskih elit je ključna razčlemba na center in periferijo. Ključna je elitizacija prestižnih univerz, kjer imajo med nadzorom nad najbolj uglednimi in med starimi latinskimi citati akademske elite na voljo dovolj vzvodov, da si pridobijo privilegirano mesto. Slednje jim omogoča, da v bistvu ostanejo zunaj direktnega odnosa s Kapitalom in tako postanejo pokvarjena oblika Skupnega.

 

Prva resnična kontradikcija: Pokvarjeno Skupno in Skupno

Če naj bo Univerza uspešna v svoji vlogi Skupnega, potem jo moramo osvoboditi dveh primežov: primeža Kapitala in primeža pred-kapitalistične akademske oligarhije. Vsaka kreacija Skupnostnega je utemeljena v Skupnem, vendar ni vsako Skupno enako produktivno. Trije primeri pokvarjenega Skupnega so družina, korporacija in nacija. Vse tri operirajo s skupnim, vendar zamejujejo in blokirajo njegov razvoj: alternativne prakse kaznujejo z izločanjem in deljenjem.

Podobno formo pokvarjenega Skupnega lahko nadenemo obema poloma prejšnje kontradikcije: tako akademska oligarhija, ki deluje skoraj kot ceh, kot tudi subordinacija znanosti Kapitalu spadata v isti okvir Skupnega, ki omejuje in blokira. Staro kontradikcijo Univerze, produktivno dialektiko akademskega prestiža in znanosti Skupnega je Kapital razorožil in spremenil v nedialektično nasprotje. Edina vrnitev k Skupnemu danes torej pomeni zavrnitev obojega: tako individualnega pozicioniranja kot tudi odnosa s Kapitalom, ki predstavlja najbolj pokvarjeno obliko Skupnega.

 

Druga resnična kontradikcija: Skupno in Kapital

Nasprotje Skupnega in Kapitala ni dialektično, kajti ne govorimo o skupnosti nasprotja, pač pa o dveh dejansko ločenih entitetah: Skupno lahko obstaja povsem avtonomno in demokratično, neodvisno od parazitske narave Kapitala. Da se Skupno emancipira in osvobodi Kapitala, ni dovolj, da se zgolj odreče zasebnemu oziroma privatnemu. S tem lahko tudi razrešimo paradoks: velika podjetja, ki se ukvarjajo z znanstvenim založništvom, denimo Elsevier, podpirajo projekte, kot je Odprti pristop: kljub navidez protilastniški logiki projekta bodo še vedno služili prek tako imenovanih APC-jev, Article processing charge, torej zaračunavanja plasiranja članka v domeno Odprtega pristopa.

Kapital ima tolikšno sposobnost kompromisiranja, da lahko, kot v primeru Odprtega pristopa, pristane celo na nekakšen komunizem Kapitala - lastnina torej ni nikakršen nujen pogoj, prav tako boj proti privatizaciji ne nujno emancipira Univerze. Izkaže se namreč, da vzvod moči Kapitala in dominanca nad področjem nista vezana na zasebno lastnino, pač pa na moč in sposobnost narekovati pravila - denimo vrednosti - na podlagi katerih je organizirano vse socialno življenje.

Namesto lastninskega odnosa je pri Univerzi veliko bolj važen statusni odnos, ki se udejanja skozi mnoge mehanizme merjenja: elitne revije, elitne univerze, bolj ali manj eminentni akademiki na bolj ali manj pomembnih pozicijah. V resnici je takšen način delovanja znanosti tuj: znanost bi morala biti percepirana kot demokratičen kooperativni proces, pri katerem sodelujejo radikalno enaki in demokratično opolnomočeni posamezniki in posamezne institucije. Tudi tekmovanje med institucijami je osnovni ideji znanosti v bistvu tuje. Hkrati tekmovanje med institucijami v bistvu ne pomaga akademski uspešnosti: tudi ekonomsko je popolnoma neučinkovito.

Kaj pomeni vrnitev k Skupnemu? Na koncu članka je omenjen argument avtorjev De Peuterja in Dyer-Witheforda, ki prej omenjeno trojno formo Kapitala - finančno, industrijsko in merkantilistično - primerjata s Skupnim. Skupnemu nadaneta ujemajoče tri forme: Ekološko, Delovno in Komunikacijsko. Finančni tokokrog Kapitala za glavni cilj sistema določa ustvarjanje denarja iz denarja - denimo preko investicij ali študentskih posojil, medtem ko ekološki tokokrog Skupnega predvideva ohranjanje Biosfere. To lahko v kontekstu razumemo kot ohranjanje avtonomne in demokratične znanstvene produkcije.

Medtem ko industrijski moment Kapitalskega cikla predvideva apropriacijo presežne vrednosti skozi institucijo privatne lastnine, delovni moment skupnega predvideva deljenje proizvoda: za Univerzo to pomeni predvsem ne samo prosti dostop do znanj, pač pa tudi inkluzivnost pri študiju in raziskovanju. Merkantilistični moment Kapitala ključno predvideva, da je menjava dobrin najpomembnejša oblika interakcije, medtem ko komunikacijska forma predpostavlja interakcijo kot demokratično načrtovanje: znanstveni projekt kot skupni projekt oziroma projekt Skupnega.

Esej Krystiana Szadkowskega najdete v zborniku The Future of University Education, ki so ga uredili Michal Izak, Monika Kostera in Michal Zawadzki.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness