Prvotni prebivalci Avstralije so današnji naseljenci otočja Torret Strait Island, Tasmanci in pa ljudstvo nam poznano pod imenom Aborigini. Nad slednjimi je bil vse od leta 1783, ko so celino kolonizirali Britanci, do leta 1975, ko je avstralska vlada zakonsko prepovedala rasno diskriminacijo, izvajan genocid in pa mnogotere oblike rasističnega nasilja. Tokrat v okviru Unikompleksovega cikla o tujih izobraževalnih sistemih tematiziramo delček široke in kompleksne teme izobraževanja avstralskih Aboriginiov. Izobraževanje te populacije je neločljivo povezano z zgodovinskimi dejstvi, sodobnimi integracijskimi politikami in družbenim razumevanjem specifik aboriginske kulture. Zatorej se bomo na začetku na kratko posvetili omenjenim vidikom, v nadaljevanju pa se bomo pogovarjali še z Marino Kenway, ki je zaposlena na Ministrstvu za izobraževanje v Queenslandu, in Davidom McMahonom, ki dela kot turistični vodič na severu Avstralije in je vsakodnevno v stiku s prebivalci perifernih aboriginskih skupnosti.

Avstralski Aborigini so do prihoda kolonizatorjev živeli v 500 različnih skupnostih in govorili več kot 250 različnih jezikov. Danes predstavljajo 6 % prebivalstva Avstralije in še vedno poznajo več kot 200 jezikov. Rasistična politika in zapiranje Aboriginov v rezervate sta potekala skozi celotno 19. stoletje, zato v tem obdobju ni mogoče govoriti o realnosti aboriginskega izobraževanja s strani oblasti, lahko pa si predstavljamo, da je tudi močno pešal prenos znanja znotraj aboriginske kulture. Od leta 1905 pa do sedemdesetih let dvajsetega stoletja sta avstralska vlada in cerkev v imenu asimilacije aboriginskim družinam odvzemala otroke in jih nastanjevala v cerkvene misijone. Prav ti otroci, ki jih danes poznamo pod terminom “ukradena generacija”, so bili eni izmed prvih, ki so bili deležni formalne, zahodne izobrazbe. Leta 1937 so v Avstraliji sprejeli uradno politiko asimiliranja, s tem se je začelo tudi pošiljanje aboriginskih otrok v državne šole. In čeprav so bili ti otroci vključeni v izobraževalne ustanove, niso imeli niti lastne zemlje, niti volilnih pravic, niti državljanstva.

Leta 1958 je bil v Adelaidu ustanovljen Zvezni svet domorodcev z namenom političnega boja za pravice prvotnih prebivalcev. V zveznem svetu so se poleg ukinitve diskriminacije in izboljšanja življenskih pogojev borili tudi za izboljšanje sistema izobraževanja, ki naj bi enakovredneje sprejemalo Aborigine. Zvezni svet je dosegel, da so Aborigini postali vključeni v zvezno socialno zakonodajo, ki jim je zagotavljala plačan porodniški dopust, pokojnine, v okviru izobraževanja pa so bile nekaterim Aboriginom dodeljene tudi štipendije. De iure so Aborigini dobili polne pravice leta 1965, ko jim je bila priznana volilna pravica, oziroma 10 let kasneje, ko je rasna diskriminacija v Avstraliji končno postala protizakonita.

Skozi šestdeseta in sedemdeseta leta 20. stoletja so v avstralskem izobraževalnem sistemu težili k temu, da aboriginski učenci vse bolj ponotranjijo britansko kulturo. V tistem času je avstralska vlada dajala poudarek na osnovnošolsko izobraževanje Aboriginov, saj so verjeli, da bo asimilacijo mogoče uspešno izpeljati šele z generacijo otrok in ne z odraslimi. V sedemdesetih letih so se s strani Aboriginov slišali tudi prvi organizirani pozivi, naj s sistemom izobraževanja opolnomočijo pomen domorodske kulture in identitete. Takrat so se za enakopravnejšo participacijo Aboriginov v predšolskem, osnovno- in srednješolskem ter visokošolskem izobraževanju začeli zanimati tudi državotvorni organi. Na mizo je prišlo tudi vprašanje o povezavi med izobraževanjem in možnostmi zaposlovanja prvotnih prebivalcev Avstralije in pa izobraževanjem učiteljev, ki so bili zadololženi za njihovo poučevanje. Tako je bil leta 1977 ustanovljen Nacionalni komite za izobraževanje Aboriginov, ki sodeluje in svetuje Zveznemu ministrstvu za izobraževanje in znotraj tega Oddelku za izobraževanje Aboriginov. Avstralska vlada je v naslednjih desetletjih počasi sprejela nekaj strategij, kot je na primer “The National Aboriginal Education Policy”, s katero so po zveznih državah Avstralije ustanovili odbore, ki so prakse izobraževanja podrobneje preiskovali, da bi nato lahko v dogovoru z vlado pripravili ustreznejše politike izobraževanja.

Na začetku novega tisočletja je v Avstraliji delovalo 20 neodvisnih inštitutov, ki so skrbeli za izvajanje predšolske vzgoje, osnovnošolskega in srednješolskega šolanja Aboriginov in programov za izobraževanje odraslih pripadnikov tega ljudstva. Ustanovljene so bile tudi organizacije aboriginskih učiteljev, na nekaterih avstralskih univerzah pa so začeli predavati predmete o aboriginski kulturi. Del izobraževanja Aboriginov danes poteka v šolah znotraj aboriginskih skupnosti, večinoma pa je, vsaj teoretično, Aboriginom omogočeno obiskovanje istega izobraževalnega sistema kot ostalim Avstralcem, torej vključevanje v javne, katoliške in zasebne šole ter univerze. Pri tem pa se velikorat zanemarja dejstvo, da se Aborigini v različnih regijah in skupnostih soočajo s povsem drugačnimi ovirami in izzivi pri vključevanju v sistem izobraževanja. Kenway in McMahon:

Izjava.

Po podatkih organizacije Creative Spirits danes 60 % aboriginskih otrok v šolah zaostaja za svojimi neaboriginskimi vrstniki. Zgolj 36 % Aboriginov, ki živijo na ruralnih območjih, ima dostop do knjižnice. Leta 2004 so aboriginski učitelji predstavljali pičlih 0,7 % vseh učiteljev v Avstraliji. Leta 2014 se je v državne šole vpisalo 9.700 Aboriginov, 24 %, ki jih živi v perifernih skupnostih,  lahko hodi v šolo samo do 12. leta. V zvezni državi Northen Teritorry osnovno šolo obiskuje samo 55 % otrok do desetega leta starosti, v zvezni državi Victoria pa 80 %. Res pa je tudi, da se je v primerjavi z letom 2008 prisotnost Aboriginov v državnih šolah zvišala za 85 % in da je danes v Avstraliji 150 doktorjev medicine aboriginskega porekla.

Uspeh nekaterih je nemalokrat povezan z individualnimi okoliščinami in  različnimi šolskimi politikami zveznih držav Avstralije ter finančnimi sredstvi, ki jih te namenjajo za izobraževanje. Ena izmed največjih preprek za uspeh večine Aboriginov na področju formalnega izobraževanja ostaja jezik oziroma jezikovne kompetence v povezavi z jezikovno politiko. Kenway in McMahon:

Izjava.

Marina Kenway tako pod okriljem ministrstva za izobraževanje države Queensland v aboriginski skupnosti Cherbourg trenutno izvaja program Abecedarian Approach, ki je namenjen razvijanju jezikovnih zmožnosti otrok:

Izjava.

- Vmesna skladba: Frank Yamma: Everybody's Talking.

Nadaljujemo z Unikomplesom o izobraževanju avstralskih Aboriginov. Mnogo aboriginskih skupnosti je potisnjenih na družbeno obrobje, kjer se soočajo z alkoholizmom, slabimi zdravstvenimi razmerami, samomorilnostjo in visoko stopnjo kriminalitete. Slednja rezultira v dejstvu, da Aborigini predstavljajo 28 % zapornikov v celotni Avstraliji. Eden izmed pomembnejših razlogov za marginalizacijo je tudi v tem, da ima mnogo odraslih Avstralk in Avstralcev premalo znanja o aboriginski zgodovini in kulturi. Kar ni presenetljivo, saj se današnja generacija odraslih Avstralcev v okviru šolskega kurikuluma o prvotnih prebivalcih ni učila praktično ničesar. Kenway in McMahon:

Izjava.

Dokler ne bosta avstralska družba in vlada dobro izobraženi o načinu življenja in raznolikosti posamičnih aboriginskih kultur ter skupnosti, bo tudi težje izpeljati politične odločitve, ki bi se dotikale opolnomočenja Aboriginov pri vključevanju v izobraževanje in širše. Prav tako pa lahko pomanjkanje zavesti o drugačnem načinu življenja implicira, da je popolna podreditev Aboriginov postkolonialnemu evrocentrističnemu izobraževanju edina opcija, ki jo imajo, da zaživjo kvalitetno življenje.

Izjava.

Trenutno je izobraževanje Aboriginov še pod enim udarom. Zdaj že bivši avstralski premier Tonny Abott je leto dni nazaj, potem ko je iz proračunske skupnosti za aboriginske zadeve odtegnil skoraj pol milijarde evrov, pozval zvezno državo Western Australia k zaprtju 150-ih aboriginskih skupnosti, ki naseljenim omogočajo socialno in ekonomsko varnost ter izobraževanje. Nekaj skupnosti je vlada zaprla, večino posegov na ozemlje pa so borke in borci za pravice Aboriginov uspeli zaustaviti. In medtem ko so se nekateri Avstralci zavzemajo za razumne politike pri obravnavi domorodcev, je na drugi strani v vsakdanjem življenju še vedno zakoreninjen rasizem. McMahon:

Izjava.

Kljub vsemu pa lahko vsekakor rečemo, da obstajajo tudi pozitivne integracijske prakse pri vključevanju Aboriginov v sistem uradnega izobraževanja in nasplošno v družbo. Tako bo na primer v kratkem v Avstraliji, po dolgih letih boja, končno organiziran referendum, na katerem se bodo državljani odločali, ali bo Aboriginom priznana ustavna pravica, s katero bodo zasluženo prepoznani kot prvotni prebivalci Avstralije. Vprašanja o tem, kaj ustavna pravica prinaša in ali bo multikulturalizem v Avstraliji kdaj res možen, ostajajo odprta. Vsekakor pa lahko pritrdimo, da kadar govorimo o izobraževanju Aboriginov, govorimo hkrati tudi o izobraževanju vseh ostalih prebivalcev Avstralije.

ODPOVED: Časovne pasove je lovila Staša, špikeriral je Biga, tehniciral je Makis.

*Podlaga: digeredoo hang electro.