Kako piše PISA 2018?

Kako piše PISA 2018?

Oddaja
23. 1. 2020 - 12.00

V današnjem Unikompleksu bomo predstavili rezultate raziskave PISA 2018 - programa mednarodne primerjave dosežkov učencev in učenk, ki vsaka 3 leta v 79 državah članicah OECD-ja preverja matematično, naravoslovno in bralno pismenost 15-letnikov in 15-letnic. Tokratni cikel raziskave je bil osredotočen na bralno pismenost, sodelovalo pa je okoli 540.000 učencev in učenk, v Sloveniji 6401 ena oziroma eden. Z namenom z večih zornih kotov komentirati Piso 2018, je 14. januarja na Pedagoškem inštitutu potekal strokovni posvet. 

Preden skočimo k mnenjem in ugotovitvam s posveta se skorajda moramo vprašati: Kaj je bralna pismenost oziroma kako jo opredeljuje PISA 2018? 

“Bralna pismenost je razumevanje, uporaba, razmišljanje o napisanem besedilu ter zavzetost ob branju besedila, kar bralcu omogoča doseganje postavljenih ciljev, razvijanje lastnega znanja, spretnosti in potencialov ter aktivno sodelovanje v družbi.” 

Uh, od branja k aktivnemu državljanstvu. Tako to gre. Več tovrstnih komentarjev pa v prihajajočih minutah. Pred tem še nekaj formalnosti. Ob branju besedila bralke in bralci aktivirajo štiri kognitivne procese, ki jih je analizirala tudi PISA. Prvi, tekočnost branja, ki je temelj naslednjim trem, pomeni lahkotnost in učinkovitost pri branju in razumevanju besedila. Sledijo iskanje informacij, razumevanje ter vrednotenje in razmišljanje. 

Za razliko od prejšnjih raziskav, so mladostnice in mladostniki v dotični Pisi naloge reševali v digitalni obliki in ne na papirju. Razlogi so bolj ali manj jasni: Ker mladi vedno več informacij iščejo na spletu, je pomembno preveriti, kako razumejo prejete informacije, ali jih kritično vrednotijo, znajo poiskati ključne elemente oziroma prepoznati rdečo nit in se nenazadnje odločiti za preverjene vire informacij. Zaenkrat sicer še velja, da mladi na papir napišejo boljše, inovativnejše, kreativnejše in domišljijsko bolj razgibane misli ali zgodbe kot če pišejo na računalnik. A pisanje daljših in ustvarjalnejših besedil se v raziskavi ni preverjalo. 

In kako so se torej uvrstili Slovenci in Slovenke? Nadpovprečni so! Bravo, zmaga za Slovenijo, lahko si oddahnemo … Povprečje OECD-ja je 487 točk, slovenski otroci pa so v povprečju dosegli 495 točk. Med evropskimi državami so se sicer najbolje izkazale Estonija, Finska in Irska, splošno pa so najboljše rezultate pričakovano dosegli otroci iz Singapurja in posameznih delov Kitajske. Naj bo vprašanje “Zakaj samo delov?” retorično. Najvišja bralna znanja in spretnosti dosega 9 odstotkov slovenskih 15-letnic in 15-letnikov, povprečje pa je - hvalabogu - le odstotek višje. 

Upamo, da smo do zdaj dovolj očitno nakazali, da imajo tovrstne raziskave oziroma udeležba v njih določene značilnosti, ki so za vzgojno-izobraževalni prostor kratko malo sporne - tam nimajo kaj iskati. Prvič, šefica raziskave je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj. O tem je na strokovnem posvetu govoril Paul Stubbs iz Ekonomskega inštituta v Zagrebu. 

Izjava

Kako pa PISA oziroma OECD reproducira znanje?

Izjava

Začarani krog torej, ki vedno bolj izhaja iz zahtev in pričakovanj trga ter razmišljanja o ekonomski prihodnosti držav OECD-ja. Stubbs opozori.

Izjava

Želimo se primerjati in pri tem upamo, da bomo - nenujno najboljši - temveč tako dobri kot države, ki jim želimo biti podobni. Potem smo pomirjeni in ne naredimo nič več. Stubbs pa meni in mi se strinjamo, da je 15-letnice in 15-letnike po svetu zaradi različnih okolij in nazorov, v katerih odraščajo, težko primerjati. Že na ravni posamezne šole se 1. a in 1. b razlikujeta, kaj se šele zgodi na ravni regij, države, kontinenta.

Izjava

Pomembno je misliti tudi naslednje: 

Izjava

Na tovrstna neskladja je prav tako opozoril Slavko Gaber s Pedagoške fakultete. 

Izjava

Na dogodku pa je sicer zagovarjal stališče, da mora Slovenija še naprej ostati in sodelovati v raziskavi PISA. Zakaj, če je zadeva tako sporna? 

Izjava

Izjava

VMESNI KOMAD - Pirates Don’t Take Baths

Raziskave nam vsemu navkljub podajajo določene relevantne in še kako pomembne rezultate ter nakazujejo na spremembe. Odličen primer tega je tudi nacionalno preverjanje znanja, krajše NPZ, ki se v osnovni šoli izvaja v 3., 6. in 9. razredu. Vsako leto smo nad rezultati zgroženi, to pa je tudi vse. Zakaj jih ne upoštevamo, ne pregledamo podrobneje, vključimo v kurikularne in sistemske razprave na ravni države, pa tudi v zbornice osnovnih šol? 

Preusmerimo se nazaj na spol, o katerem je govoril Gaber, ker je zanimiv, čeprav rezultati, ki so jasno pokazali, da deklice berejo bolje in z večjim veseljem, niso presenetljivi. Klaudija Šterman Ivančič s Pedagoškega inštituta.

Izjava

Zakaj je - med drugim - temu tako, je na dogodku objasnila psihologinja Sonja Pečjak.

Izjava

S poslušanjem in kasneje branjem pravljic širimo besedišče, razvijamo občutek za sestavljanje povedi in povezovanje informacij. Vloga staršev seveda ni zanemarljiva! Z otroki se je treba pogovarjati, pogajati, debatirati. Če smo v hiši tiho, otrok pa stremi v ekran, ki se blešči in spušča nerazumljive vzklike, bo v šolo vstopil s slabše razvitimi fonološkimi sposobnostmi - to so sposobnosti, s katerimi odkrivamo in prepoznavamo različne glasove v besedi. 

Danes imamo v šolah vedno več mladičev, ki momljajo in se tega sploh ne zavedajo, še huje je, da se tega ne zaveda tudi mnogo mamic in očkov, čakalne vrste za logopede, ki jih obenem še kritično primanjkuje, pa so kljub temu neskončne. Še nekaj o fonoloških sposobnostih doda Pečjak. 

Izjava

In nadaljuje. 

Izjava

Na dogodku je govorila tudi Nada Pignar, ravnateljica Osnovne šole Ivanjkovci, ki je sodelovala v projektu Opolnomočenje učencev z izboljšanjem bralne pismenosti in dostopa do znanja. Zakaj ta šola? 

Izjava

Projekt je v letih 2011-2013 izvajal Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Zgodil se je in zaključil, še eden v množici inovativnih in naprednih poskusov izboljšanja vzgoje in izobraževanja v slovenskem prostoru, ki so prevečkrat kratkotrajni, obenem pa se izvajajo le na nekaj šolah srečnicah, ki bodo ugotovitve morda celo reflektirale in kritično ocenile ter nadalje smiselno uporabljale.  

Če projekti v šolah ne trajajo dolgo, pa tam vztrajajo učiteljice in učitelji. Kako dijakinje in dijaki ocenjujejo njihovo oporo pri pouku slovenščine?

Izjava

Drznimo si predpostaviti, pa to konec koncev niti ni tako drzno, da dekleta prejemajo manj opore, ker so pridna in za svoj uspeh morajo takšna tudi ostati, za kar pa pomoči pač ne potrebujejo, medtem ko so na drugi strani dečki pametni, pametnejši od deklic, a zaradi svojih deških značilnosti - manjše koncentracije in večjih težav s samonadzorom - prikrajšani za uspehe. Če deček pokaže kanček interesa za kakršnokoli šolsko aktivnost, učiteljica skoči v zrak in hiti na pomoč. Usmerja, spodbuja, pomaga … Deklice pa, kot že nakazano, pusti na miru, dokler so pridne. Ker biti pridna deklica je cilj. 

Pa zaključimo še z blagostanjem naših 15-letnic in 15-letnikov v primerjavi z ostalimi članicami OECDja. 

Izjava

Grozno je slišati, da je neka 15-letnica vedno ali pogosto žalostna, a vsi vemo, da je življenje pri 15 letih vrtiljak - kot je tudi vsa leta poprej in kasneje. Bolj relevantno bi se bilo vprašati, kaj mlade žalosti in zakaj? Tega PISA ne preverja. 

Zanima jo, katere države so in bodo s svojimi vzgojno-izobraževalnimi sistemi najprimernejše za poglabljanje ekonomskih razlik, ki jih - med drugim - ustvarja OECD. Kam se bo stekalo bogastvo? Organizacija pa Piso zagovarja z naslednjim argumentom: “Šole morajo učenke in učence opremiti z znanji in veščinami, ki jih bodo potrebovali za uspešno življenje v negotovem, nenehno spremenljivem svetu”. Šola je po mnenju OECD-ja bila zastarela in vedno manj primerna za prihajajoče generacije.

Obrnimo. Prihajajoče generacije so vedno manj primerne za šolo, ki še vedno vztraja v pravem nazoru. Znanje je vrednota. Treba je znati pisati in brati - na papirju! Če tega ne usvojimo oziroma avtomatiziramo, nam tehnologija ne more koristiti. Vsaj zaenkrat tako kaže. Zato je na podlagi rezultatov, ki jasno kažejo na upad dosežkov bralne pismenosti, treba opozoriti v prvi vrsti starše, da končno prevzamejo odgovornost za vzgojo svojih otrok in namesto tabličnega računalnika za nekaj sto evrov, v katerega otrok bulji med vsakim obrokom, za isto ceno kupijo več deset knjig, jih z otroki preberejo, zaigrajo, interpretirajo in zgodbe ter misli razvijajo. Zakaj ste se že odločili imeti otroka? 

Nadalje bi bilo prav preveriti, kakšen odnos imajo učiteljice in učitelji v šoli do domačega branja in bralnih značk ter ali  kažejo navdušenje za zgodbe, jezik, rime in besede. Koliko berejo slovenske učiteljice in katere knjige jemljejo s knjižnih polic? In nenazadnje, kam oziroma kaj z vsemi rezultati raziskav, testov, preverjanj? Za zdaj se od šol ne pričakuje, ne zahteva poglabljanja v rezultate ali evalviranja dela učiteljic in učiteljev, razmišljanja o možnih rešitvah. Ne, ne. Raziskave se izvajajo kot po tekočem traku, šolske prakse ostajajo enake. Morda bo pa nova bela knjiga kaj spremenila, četudi strokovna skupina z direktorjem Inštituta Jožefa Štefana na čelu o raziskavah s področja vzgoje in izobraževanja ne ve prav veliko in v njih ne sodeluje. O tem pa kdaj drugič.

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness