Na pravi strani zgodovine

Na pravi strani zgodovine

Oddaja
proletarci vseh dežel, združite se
14. 4. 2016 - 12.00

Osrednja tema, s katero se bomo ukvarjali v današnjem in še kakšnem Unikompleksu, je kompleksen odnos med vednostjo in njeno vlogo oziroma funkcijo v družbi. V enem izmed prejšnjih Unikompleksov smo že izpostavili vrednost specifične vednosti za sodobno družbo - za neoliberalni kapitalizem. Videli smo, kako lahko na primer produkcija specifičnih znanj ali veščin, kot se jim pravi v liberalnem novoreku, pripomore k akumulaciji kapitala. Sodobno naravoslovje je šolski primer vrednosti znanja za sam kapital. To področje je namreč eksistenčno odvisno od izpolnjevanja želja in zahtev trga, zato vestno skrbi, da kontinuirano proizvaja specifično znanje ter razvija specifične produkte, s katerimi lahko nacionalno gospodarstvo, še posebej ima od tega korist zasebni sektor, konkurira ostalim nacionalnim gospodarstvom in tako prinaša vedno dobrodošlo gospodarsko rast. Četudi od te rasti nihče ničesar nima. Naravoslovje razvija razne visokotehnološke izdelke, sodobno družboslovje pa producira menedžerje, ki te iste produkte spravijo v prodajo ter skrbijo za proizvodni proces, katerega naloga je konstantna maksimizacija profitov.

Kakorkoli že - več kot očitno je, da ima določena vednost veliko vrednost za obstoječ gospodarsko politični sistem ter za tiste, ki sedijo na privilegiranih sedežih. Kaj pa vednost, ki opozarja na izkoriščanje, vednost, ki kaže, da so naše zlate verige že zarjavele, in predvsem opozarja, da imamo na sebi ravno to - verige. V današnjem Unikompleksu bomo skušali zajeti kompleksen odnos, ki se spleta med vednostjo, ki naj bi imela neki emancipatorni naboj, in družbo. Premislili bomo, kakšna je ta vednost in kaj lahko, če sploh kaj, doprinese k čisto empiričnemu političnemu boju in razvoju družbe nasploh.

Razmislili bomo, kaj sploh pomeni nekaj takega, kot je emancipatorna vednost, in kako se jo lahko aplicira na prakso političnih bojev. Kaj lahko neka teorija doprinese k družbeno-političnemu aktivizmu in kakšen mora biti slednji, da se lahko resnično okliče za emancipatornega in progresivnega. Ja, uganili ste - ukvarjali se bomo z marksizmom! Skozi nujen kratek zgodovinski pregled njegovega razvoja se bomo vprašali o njegovi dejanski vrednosti za tisto, kar naj bi bil koristen - to je za razredni boj delavskega razreda.

Najprej pa - kaj sploh je marksizem in od kod je "prišel"? Za začetek moramo spregovoriti še nekaj besed o družbi, saj se bomo ukvarjali z znanostjo, ki se ukvarja z družbo. Ko govorimo o družbi, govorimo o kontinuiranem procesu, ki nikoli ne miruje in se konstantno spreminja, transformira. Če rečemo, da je družba vzajemno delovanje individuumov, mora po Simmlu "biti naloga znanosti o družbi v najožjem in najpristnejšem pomenu 'družbe' ta, da opiše forme tega vzajemnega učinkovanja." Če lahko kaj zagotovo rečemo o družbi, je to, da je fluidna, polna kontradikcij, paradoksov, konfliktov in tenzij. To vsekakor ni nič novega - da so kontradikcije in tenzije inherentni del družbe, so opazili že "prastari" filozofi, kot je na primer Heraklit, ki je tudi napisal sledeče besede: "Vse je in tudi ni, kajti vse teče, vse je v trajnem spreminjanju, v trajnem nastajanju in preminevanju". Misel je šla naprej preko Platona in končno do za nas aktualnega Hegla in Marxa. Ker smo rekli, da bomo govorili o družbi, bomo, ker družba pač nikoli ne miruje, govorili o družbenih transformacijah.

Če začnemo kar s Heglom in francosko revolucijo. Hegel je bil na začetku revolucije star 19 let, živel je v Stuttgartu in z zanimanjem spremljal dogodke v Franciji. Čez nekaj let je poskušal zajeti posledice revolucije in naletel na protislovja - revolucija je širila ideje svobode, enakosti, bratstva na eni strani ter teror, nasilje in vsesplošno razdejanje na drugi. Hegel je povzel hkratno evforičnost in travmatičnost svojega časa. Z drugimi besedami: artikuliral je tezo in antitezo. Po "dialektičnem" procesu seštevku teze in antiteze sledi sinteza. Velike ideje boljše družbe ter klanje in divjanje so rezultirali v nečem novem. Z osnovami Heglove filozofije, natančneje z dialektično metodo, se ukvarjamo na tem mestu zato, ker je praktično nujna za kasnejše razumevanje Marxa, ker je to isto metodo apliciral na družbeno zgodovino.

Z dialektiko naj bi razumeli princip pravilnega mišljenja kot tudi razvoj narave in zgodovine. Hegel poskuša dialektiko univerzalizirati in materializirati s tem, da jo aplicira na vse obstoječe. Ali kot namen dialektike nekje strnjeno pojasni Polona Tratnik: "Predmet dialektike je gibanje, ki kaže v svojih spremembah stalno povezanost razlik, tako da postajata negativno in pozitivno celovit odnos delovanja. Dialektična metoda omogoča spoznanje dialektičnega toka pojavljanja obstoječega. Smisel in cilj takega filozofiranja pa je v tem, da vse obstoječe povzdigne do zavestne biti, s tem pa svet naredi doumljiv. Na ta način se celostna objektivna stvarnost izpelje iz lastne logične konstrukcije." Za očeta dialektike pa velja že prej omenjeni Heraklit. S tem smo hoteli nakazati, da je razmišljanje o družbi kot nečem protislovnem ter konfliktnem "staro kot zemlja", po drugi strani pa se bomo v nadaljevanju osredotočili na znanstveni marksizem oziroma historični materializem, ki kot metodo uporablja prav dialektiko, ki jo je pred Marxom razvijal Hegel.

Prej smo začeli s francosko revolucijo in tu bomo nadaljevali - na prehodu iz fevdalističnega produkcijskega načina v kapitalističnega. Buržoazija je zrušila fevdalno aristokracijo in si izborila oblast. Kmetje, ki so bili v osebni odvisnosti od fevdalnega gospoda, so postali svobodni - svojo delovno silo, ki je bila vse, kar so posedovali, so svobodno prodajali kateremukoli delodajalcu. Počasi se je začela orisovati oblika nečesa, kar je pozneje postalo delavski razred. Vse večji in močnejši proletariat je delal in živel v bednih pogojih, zato se je upiral na vse možne načine. A kot razred še ni bil "dozorel". Te upore so vseskozi spremljale ustrezajoče pisne manifestacije - v 16. in 17. stoletju so utopični socialisti, med njimi najbrž najbolj znan Thomas More, pisali oziroma literarno ustvarjali idealne družbene razmere. V 18. stoletju pa so avtorji, kot sta bila Morelly in Mably, pisali že prave komunistične tekste. Nato so sledili še veliki trije utopisti: Saint-Simon, Fourier in Owen.

Kakorkoli že - razmah industrije, ki je bil posledica kapitalistične proizvodnje, je povzročil, da sta postali revščina in beda delovnih množic nujni pogoj za preživetje takšne družbe. Revščina in eksistencialna beda sta bili namreč ključnega pomena, da je bil na novo ustvarjeni razred prisiljen prodajati svojo delovno silo na trgu, saj je bila to edina stvar, ki jo je posedoval. Drugače namreč ni mogel preživet, saj je bil velik del prebivalstva skozi procese prvotne akumulacije kapitala razlaščen in izgnan s svoje zemlje. Na tej isti zemlji je vzniknila moderna industrija, ki je temeljila prav na "svobodni" delovni sili.  

Točno to bedo in "pošastnost" novih razsvetljenih institucij in države so obdelovali zgornji avtorji. Okoli leta 1800 so na podlagi vse bolj razvitega kapitalističnega produkcijskega načina, ki je šele do izraza razvil nasprotje med buržoazijo in proletariatom, začeli vznikati konflikti, ki so izvirali točno iz tega novega reda. Proletariat kot razred se je počasi izoblikoval, a je bil še nesposoben kakršnekoli samostojne politične akcije. Že Saint-Simon je zaskrbljeno omenjal, da mu gre povsod in vselej najpoprej za usodo "najštevilnejšega in najrevnejšega razreda".

Nazori utopistov so bili v 19. stoletju še kako živi, predvsem v glavah socialistov in komunistov. S temi socialističnimi utopijami je prekinil šele Marxov projekt, ki je, kakor zapiše Rosa Luxemburg, "tako rekoč odkril moderni delavski razred kot zgodovinsko kategorijo, torej kot razred z določenimi zgodovinskimi pogoji obstoja in gibalnimi zakonitostmi." Pred njim je seveda obstajala množica delavcev, ki jih je enakovrstnost njihovega socialnega obstoja v meščanski družbi vodila v solidarnost, svoj izhod iz izkoriščanja pa so iskali na veliko načinov - s sabotažami, stavkami, zbiranjem podpisov in podobnim. Marx pa jih je šele povzdignil v razred, ko jih je povezal s posebno zgodovinsko nalogo: z nalogo, da osvojijo politično oblast, da bi izvedli socialistično preobrazbo družbe.

Do česar je Marx prišel, je bila ravno vednost, da poteka razredni boj med dvema, antagonističnima razredoma - med proletariatom in buržoazijo. Ta boj pa je boj za polastitev politične oblasti. Pred Marxom je bila glavna slabost proletariata ravno manko političnosti. Ali kot so etablirani politiki olajšano poročali v francoski poslanski zbornici o prvem gibanju delavskega razreda: "Gospodje, lahko smo mirni. V gibanju delavcev ni bilo zaslediti niti trohice politike." Kar je Marxu uspelo, je, kakor piše Rosa Luxemburg, "da je postavil politiko delavskega razreda na tla zavestnega razrednega boja in jo tako skoval v smrtonosno orožje nasproti obstoječemu družbenemu redu." Marx in Engels sta pravzaprav odkrila, da je zgodovina v bistvu zgodovina produkcijskih in menjalnih odnosov. Razvoj njih pa se pod vladavino privatne lastnine realizira v političnih in socialnih ustanovah kot razredni boj.

S tem odkritjem je Marx postavil temelje emancipatorni vednosti oziroma marksistični teoriji, ki je zaradi svoje narave in pozicije nujno politična, konflikta in revolucionarna. Prikaže namreč, da zgodovino poganja razredni boj in da se lahko delavski razred emancipira le s kolektivno, razredno ozaveščeno akcijo - ki pa je šele produkt specifične vednosti. Da prikažemo uporabo dialektike pri Marxu, si bomo dovolili zadevo močno zreducirati in podati šolski primer razumevanja marksistične dialektike. Kot tezo lahko postavimo aktivno delovanje za spremembo trenutnega stanja, ki je za določen segment ljudi nevzdržno; kot antiteza pride reakcija vladajočega razreda, katerega vladavina je odvisna od statusa quo. Ko se teza in antiteza "spopadeta", pride do sprememb. Takšnih ali drugačnih. Če je delavski razred razredno ozaveščen in organiziran, lahko spopad pripelje do nove, boljše družbene ureditve. V nasprotnem primeru pa do še hujšega terorja in čedalje slabših življenjskih pogojev.

Gre torej za vednost. Vednost, do katere je Marx prišel s kombinacijo dialektične metode in proletarsko pozicijo, a o tem več kasneje. Vednost delavskega razreda o njegovi lastni poziciji, vednost o inherentnih protislovnostih kapitalizma, odkritje zakonov kapitalističnega razvoja in posledično želja oziroma kar nuje po zavestnem kreiranju zgodovine. Ali kot je zapisal Engels: "skok iz živalskega kraljestva v človeško svobodo", ki ga bo uresničil šele socialistični prevrat, ki bo enkrat za vselej razblinil ideološko pripoved buržoazije o "naravnem stadiju družbe". Cilj proletariata je razlastitev razlaščevalcev, socialistični prevrat. Na plano tako pride konflikt med produktivnimi silami in produkcijskimi odnosi. Kot že omenjeno - tudi pred Marxom so obstajali misleci, ki so zaznavali razrede in celo razredni boj. Spinoza v navezi z Machiavellijem tako govori neposredno o razrednem boju, ekonomist Ricardove šole Hodskin je prav tako opazil razrede in napetosti med njimi. Imeli so utopični socializem ter tudi tako imenovani revolucionarni socializem in meščansko politiko. Toda šele po Marxu smo dobili tisto, kar je bistveno - socialistično delavsko politiko, ki je hkrati revolucionarna realna politika.  Marksizem pa je prinesel tudi konceptualni aparat, s katerim je bilo mogoče šele zajeti dejansko realnost kapitalističnih odnosov in posebno znanost - historični materializem.

Ker je družba inherentno konfliktna in protislovna, je edina legitimna znanstvena metoda za preučevanje družbe in njene zgodovine znanost, ki upošteva ter je sposobna zajeti ta vzajemna učinkovanja, nasprotja in konflikte kot osnove zgodovinskega razvoja. Če pa želimo koncipirati marksizem kot znanost, naj za začetek pojasnimo, kaj znanost sploh je in kako se vzpostavi.

Teorija, ki je temelj vsake znanosti, mora najprej proizvesti svoje teoretsko polje in predmet svojih raziskav. Produkcija teoretskega polja se zgodi z epistemološkim rezom, s čimer se teorija loči od svoje ideološke preteklosti. Slednja namreč temelji na ekspresijski koncepciji spoznanja, ki skuša videti bistvo neposredno iz objekta, v katerem naj bi se ta transparentno nahajal. Medtem pa znanost temelji na drugačnem, empirističnem konceptu spoznanja, katerega temelj je operacija abstrakcije. Empiristična abstrakcija iz realnega objekta raziskovanja izvleče bistvo - to bistvo je realno bistvo, spoznavni objekt subjekta, ki raziskuje. Bistvo je torej pri procesu empirističnega spoznanja abstrahirano od realnega objekta, kot je, če uporabimo Althusserjevo prispodobo, zlato skozi proces prečiščevanja abstrahirano od jalovine zemlje, v kateri je vsebovano.

Realnost je torej strukturirana iz dveh delov - iz bistvenega in nebistvenega, ki sta v medsebojnem odnosu notranjost - zunanjost, pri čemer nebistvena zunanjost prikriva bistveno notranjost. Naloga spoznanja je potemtakem odstraniti nebistveno realno in izolirati bistveno. Kakšna pa je struktura tega spoznanja in kako se le-to umešča v realno? Rekli smo že, da spoznanje daje operacija abstrakcije, ki loči nebistveno od bistvenega, s čimer pa da realnemu objektu novo bivanje, bivanje njegovega spoznanja. Abstrakcija je torej že vsebovana v strukturi realnega kot razloček med nebistvenim in bistvenim - in ker je abstrakcija temelj spoznanja, je tudi spoznanje samo že vsebovano v realnem kot razporeditev obeh realnih delov - nebistvenega in bistvenega.

V zgoraj opisano koncepcijo spoznanja lahko umestimo tudi Marxa, ki je svoj spoznavni objekt - razredni boj - abstrahiral iz realnega objekta, v tem primeru buržoazne družbe. Spoznavni objekt oziroma razredni boj je v realnem objektu oziroma buržoazni družbi vsebovan kot njeno notranje bistvo, ki pa ga ovija in prikriva buržoazna ideologija oziroma sistem iluzij, ki je organsko vezan na sistem buržoaznega gospostva. Celotna stavba buržoazne ideologije in njenih teoretskih formacij - klasične ekonomije, filozofije zgodovine in tako dalje - ima za nalogo prikriti razredni boj in s tem ohraniti eksploatacijo in vladavino buržoaznega razreda kot naravnega, večnega, nespremenljivega stanja družbe.

Na podlagi pravkar povedanega lahko torej spoznanje dojemamo kot produkcijo, ki iz latentnega dela manifestno, pri čemer je na delu operacija abstrakcije, ki iz realnega objekta naredi objekt, prilagojen namenu, torej spoznavni objekt. Historični materializem je torej moral najprej proizvesti svoje teoretsko polje in odkriti svoj predmet obravnave oziroma spoznavni objekt. Historičnomaterialistični epistemološki rez je prekinitev z idealističnimi filozofijami zgodovine, s čimer se je proizvedlo celotno teoretsko polje obravnave, hkrati pa odkrilo svoj spoznavni objekt. Šele ko je Marx nehal na družbo gledati skozi prizmo buržoazne ideologije, je lahko videl bistvo družbe, v kateri je živel in v kateri še danes živimo - pri čemer je to bistvo prav razredni boj.

Dolgujemo pojasnilo tako opevane kombinacije vednosti in proletarske pozicije. Marx in Engels sta se, kot vsi ostali, izobraževala na buržujskih univerzah. Še posebej sta se ukvarjala s Heglom, Feuerbachom in podobnimi idealističnimi filozofi. Marx je v predgovoru h Kapitalu napisal, da to delo zastopa proletariat. Kako je torej izobražen, akademski človek sploh lahko razumel in zastopal proletariat? Tako da je bojeval njihove, proletarske boje - Marx je bil več let v prvih bojnih vrstah proletariata, preganjan in izključevan zaradi svojega specifičnega političnega angažmaja, skratka, na razredne teoretske pozicije proletariata se je postavil skozi prakso. Ali kot povzame Althusser, "če hočemo razumeti kapital, moramo biti proletariat".  A tudi o tem več kasneje.

Praktične posledice postavitve na takšne filozofske pozicije, ki omogočajo videti bistvo oziroma tisto, kar buržoazna ideologija nujno prikriva, so bile ne samo vsesplošen odpor, temveč tudi poskusi aneksije in revizije - ideološki boj prikrivanja bistvenega se je hitro razširil na teoretsko polje obravnave. Ravno to pa nas lahko prepriča o resničnosti in nevarnosti teh filozofskih pozicij, saj namreč tam, kjer ni nič resničnega, ni razloga za revizijo. Te filozofske pozicije so torej apriorno in nujno antagonistične buržoaznim pozicijam.

Lahko bi rekli, da je marksizem po naravi konflikten. Marksistična teorija je torej nujno vpletena v razredni boj,  prav ta konfliktnost pa je konstitutivna za njeno znanstvenost. Po Althusserju se morata namreč marksistična znanost in marksistični raziskovalec nujno opredeliti v omenjenem konfliktu. Izhaja namreč iz predpostavke, da v realnosti, ki je nujno konfliktna, pač ni mogoče vsega videti z vsake pozicije. Samo če se postavimo na točno določene teoretske pozicije znotraj samega konflikta, lahko vidimo bistvo te realnosti. Althusser glede tega napiše: "če namreč pasivno ostanemo na drugih pozicijah, se pustimo zapeljati v logiko razredne iluzije, ki se imenuje vladajoča ideologija". Ali, z drugimi besedami, če na svoje teoretsko polje gledamo z neproletarskih gledišč, zapademo v ekspresijsko koncepcijo spoznanja, ki bistvo črpa iz navidezne transparentnosti objekta. Bistvo nam tako ostane nedostopno, saj ga aktivno prikriva vladajoča ideologija, ki hkrati daje občutek transparentnosti.

O resničnosti teze, da na družbo nujno gledamo z gledišča pozicije, v kateri se nahajamo, ilustrativno priča primer Indijancev Winnebago, ki ga navaja Lévi-Strauss. Njihova družba je organizirana po razdelitvi na dve polovici - zgornjo in spodnjo. Pripadnik zgornje polovice bo družbo opisal kot diametralno strukturo, medtem ko bo pripadnik spodnje polovice družbo videl koncentrično. Znanosti, ki hočejo pojasniti družbe, ki so nujno sestavljene iz različnih pogledov na isto stvar, lahko torej obstajajo samo v boju in z bojem, saj nekatera gledišča ne morejo in nočejo priznati  bistva, ki ga druga gledišča razkrivajo.

Emancipatoren politični boj mora tako nujno temeljiti na zasedbi specifične teoretske pozicije, s katere vidimo tisto, kar bi moralo ostati skrito - razredno strukturo in razredno eksploatacijo. Razredne teoretske pozicije, s katere lahko vidimo bistvo buržoazne družbene formacije, se pravi razredni boj, so teoretske pozicije proletariata. Postaviti se na proletarske pozicije pa ni mogoče drugače kot skozi praktično izkušnjo - osebni aktivni politični angažma in udeležbo v političnih bojih proletarskega razreda. In ravno temu je, kot smo omenili že prej, velik del svojega življenja posvetil Marx. Marksizem je tako produkt specifične vednosti, pri kateri veliko igra vlogo dialektika in pozicioniranje na točno določeno točko v družbi, od koder je vidno "nevidno". Marksizem kot znanost je torej nujno konflikten, saj je znanost, ki jo je Marx utemeljeval, po Althusserjevih besedah "partijna znanost, znanost, ‘ki zastopa proletariat’, potemtakem znanost, ki je buržoazija ne more nikoli priznati, temveč se mora na življenje in smrt bojevati z njo."

Da bi lažje razumeli funkcijo buržoaznih ideoloških formacij, katerih namen je prikazati naravno in zato večno ter nespremenljivo stanje vsega, tako družbe, kot človeka, si moramo ogledati še eno znanost, ki je po svoji naravi konfliktna. To je psihoanaliza. Tako kot pri historičnem materializmu je namreč tudi pri psihoanalizi odkritje njenega spoznavnega objekta pretreslo do tedaj spontane predstave o človeku in družbi. Freud je svoj spoznavni objekt, ki je nezavedno, odkril skozi analizo svojih pacientov, s čimer je spodkopal prevladujočo in spontano idejo človeka kot subjekta, katerega enotnost zagotavlja zavest. Praktični učinki tega odkritja so bili, tako kot pri historičnem materializmu, vsesplošen odpor, aneksija in revizija, s čimer se je odkritje in njegove posledice, torej spodkop vladajoče ideologije, skušalo nevtralizirati.

A povezava med obema teorijama ni zgolj v odporu, na katerega sta naleteli. Predstava o človeku kot subjektu, čigar enotnost zagotavlja prav zavest, je pravzaprav filozofska forma buržoazne ideologije. Ideologija zavedajočega se človeka je kratko malo temelj klasične politične ekonomije, v kateri se subjekt zaveda svojih potreb. Kot pravi Althusser: "Buržoazna ideologija v kategoriji subjekta, ki se zaveda sebe, kaže individuumom, kaj morajo biti, da bi sprejeli svojo lastno podreditev buržoazni ideologiji, prikazuje jih, kot da bi bili opremljeni z enotnostjo in zavestjo, ki ju morajo imeti, če naj poenotijo svoje razne prakse in razna dejanja pod enotnostjo vladajoče ideologije."

Zavest torej prevzema obliko funkcije poenotenja različnih praks individuuma, od kognitivnih, preko moralnih do političnih, saj buržoazna ideologija zahteva to enotnost prav zato, "da bi dejavniki razrednega boja doživljali njegov konfliktni razdor kot nekakšno višjo in duhovno obliko enotnosti". Če je torej Marx kritiziral ekonomsko različico prevladujoče ideologije, je Freud z odkritjem nezavednega dregnil v teoretsko najbolj občutljivo točko v sistemu te ideologije - zavest. Najbolj občutljivo prav zato, ker se je skozi koncepcijo človeka kot bitja z naravno dano zavestjo izvajala funkcija poenotenja ideologije in njenih praktičnih učinkov.

Psihoanalizo omenjamo zato, da bi lažje razumeli vladajočo ideologijo in njene učinke. Primerjave s historičnim materializmom ne smejo iti naivno predaleč, saj teoriji nimata istega predmeta. Če se je Marx spraševal o družbeni formaciji in iz nje abstrahiral bistvo kot razredni boj, je Freudovo teoretsko polje bila navsezadnje psiha posameznikov, iz česar je izluščil nezavedno kot bistvo. A ravno te temeljne razlike nas pripeljejo do nujnosti konfliktnih teorij - na različnih teoretskih poljih in z različnima spoznavnima objektoma sta tako Marx kot Freud trčila ob njiju in spodkopala dve različni pojavni obliki iste vladajoče buržoazne ideologije.

Če zaključimo - kakor je vednost pomembna za reprodukcijo obstoječega sistema, tako je tudi pomembna oziroma kar nepogrešljiva za načrtovanje in izvajanje kakršnihkoli sprememb tega sistema. Ugotovili smo, da določena vednost k družbeno-političnemu boju prinese veliko - njegovo bistvo. Še več, ta specifična vednost je za boj nujna, če naj si ta boj prizadeva za resnično emancipacijo in odpravo izkoriščanja ter konec razredne družbe. V nasprotnem primeru, kadar boj ne temelji na specifični vednosti, ali pa celo temelji na vednostih, ujetih v razredno iluzijo vladajoče ideologije, postane boj sam sebi namen, njegovi praktični učinki pa niso nič drugega kot zgolj kozmetični popravki in podaljševanje agonije tistih na dnu družbe.

Takšnega boja in lažnih prerokov smo vajeni že skozi celotno zgodovino bolj ali manj socialističnih političnih projektov. Nenazadnje se tak projekt ravnokar odvija pred našimi očmi ... Odnos med teorijo in politično prakso mora namreč biti nujno dialektičen - teorija se lahko proizvaja samo, če se hkrati tudi vzpostavlja horizont radikalne politične alternative in skupine, ki se prepoznajo za naslovnike te teorije in obratno. Predvsem se pa moramo začeti boriti na prvem mestu za pogoje za produkcijo marksistične teorije, ki ne bo sama sebi namen. Radikalna teorija se je v preteklosti proizvajala skoraj izključno v revolucionarnih ali vsaj alternativnih institucijah, danes pa ima tam precej klavrne pogoje. O tem bomo več povedali v naslednjem Unikompleksu, ki bo nadaljevanje današnjega.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.