(Ne)dostopnost slovenskih univerz
Za začetek si zastavimo vprašanje: koliko časa moramo dati na voljo upravljalcem objektov, da prilagodijo zgradbe novim zakonodajnim zahtevam?
Če ste nanj odgovorili z oceno, krajšo od petnajstih let, potem vas moramo obvestiti, da ste potreben čas podcenili. To vprašanje so si pred približno petnajstimi leti zagotovo zastavljali tudi snovalci Zakona o izenačevanju možnosti invalidov, ko so vanj postavili zahtevo, da morajo biti vsi objekti v javni rabi v obdobju petnajstih let po sprejetju zakona prilagojeni na način, da bodo dostopni invalidom. Ko je zakon decembra 2010 stopil v veljavo, je vsem deležnikom zakonski rok, postavljen takrat še daljnega enajstega decembra 2025, verjetno deloval kot dober kompromis med čimprejšnim zagotavljanjem dostopnosti za invalide in časom, ki ga upravljalec potrebuje za prilagoditev objektov. Rok se nam danes zelo hitro približuje, veliko objektov pa še vedno ni prilagojenih. Med njimi tudi nekateri prostori visokošolskih zavodov, ki se prav tako umeščajo med objekte v javni rabi. Zato bomo v današnjem Unikompleksu preverile, kako je trenutno z dostopnostjo slovenskih univerz za študente invalide, in ugotovile, ali se jim bo uspelo prilagoditi do zakonskega roka.
Preden si pogledamo stanje na terenu, moramo usvojiti še nekaj teoretičnih osnov. Prej omenjeni decembrski rok za prilagoditev objektov v javni rabi izhaja iz 38. člena Zakona o izenačevanju možnosti invalidov, krajše ZIMI, ki je bil sprejet že davnega novembra 2010, v veljavo pa je stopil kakšen mesec kasneje. Vsi, ki nam gradbena stroka ni najbolj domača, se na tej točki verjetno sprašujemo, katere objekte ta zahteva sploh vključuje. Njihovo pravno definicijo podaja Gradbeni zakon, v katerem piše, da so objekti v javni rabi tisti objekti ali deli objekta, katerih raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem. Za natančnejšo definicijo se zakon sklicuje na klasifikacijo objektov po standardu CC-SI. Ta prostore visokošolskih izobraževalnih zavodov razvršča med stavbe splošnega družbenega pomena, ki po Gradbenem zakonu sodijo med objekte v javni rabi. Da bi si razjasnile dejstva, smo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti prosile za pojasnilo, ali po zgoraj omenjenih zakonih vsi prostori univerz spadajo med objekte v javni rabi ali obstajajo kakšne izjeme. Odgovorili so nam, da je to odvisno od namembnosti prostorov. Tako na primer predavalnica predstavlja prostor v javni rabi, medtem ko kurilnica, ki je tudi prostor univerze, prostora v javni rabi ne predstavlja.
Gradbeni zakon je z zornega kota zagotavljanja dostopnosti objektov za invalide pomemben, saj določa standarde dostopnosti, ki jim morajo zadoščati novogradnje in rekonstrukcije objektov v javni rabi. A tu pride do manjše zagate, saj po besedah ministrstva za delo med prej omenjenim zakonom in Zakonom o izenačevanju možnosti invalidov ne obstaja povezava, ki bi določala, da mora biti prilagoditev že obstoječih objektov, ki jo zahteva slednji, izvedena v skladu s standardi, postavljenimi v Gradbenem zakonu, ki se v praksi upoštevajo kot enaki. Zato so na ministrstvu pred kratkim pripravili Novelo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izenačevanju možnosti invalidov, ki bi to pomanjkljivost odpravila. Kaj točno bo spremenila novela zakona v primerjavi s prvotnim zakonom, na ministrstvu niso želeli komentirati, ker je novela še v medresorskem usklajevanju.
Da pa ne bomo predlogo ostale le pri imenovanju zakonov, ki predstavljajo teoretsko ozadje, si poglejmo, kaj njihova vsebina pomeni v praksi. Zakon o izenačevanju možnosti invalidov predvideva, da se, citiramo: »Prilagoditve objektov v javni rabi [...] opravijo z gradbenimi in tehničnimi napravami, zvočnimi in svetlobnimi indikatorji, pisnimi informacijami in drugimi ustreznimi tehničnimi prilagoditvami«. Zakon v nadaljevanju navaja, da analitične, strokovne in informacijske naloge glede uporabe prostorov opravlja Urbanistični inštitut Republike Slovenije. Da bi upravljalcem objektov predstavili področja, ki jih morajo prilagoditi invalidom, je inštitut leta 2015 izdal Priročnik o dostopnosti objektov v javni rabi, v katerem so predstavljene nekatere zakonodajne zahteve in ustrezne prilagoditve prostorov. Za lažjo predstavo, kaj vse morajo prilagoditi, naj povemo, da se priročnik ukvarja z zasnovo dostopne poti, parkirnih mest, glavnega vhoda, stopnic, dvigal, klančin, dvižnih ploščadi, informacijskih pultov ter sanitarnih in razstavnih prostorov.
Kljub temu da so zakonske zahteve vsaj v praksi že dolgo znane, to kot kaže še ni zadostovalo, da bi vsi objekti v javni rabi, kamor spadajo tudi visokošolski izobraževalni zavodi, do sedaj prilagodili svoje prostore. Tako je konec marca zagovornik načela enakosti Miha Lobnik pri predstavitvi letnega poročila ministru za visoko šolstvo, znanost in inovacije Igorju Papiču opozoril, da prostori v javni rabi še vedno niso dostopni ljudem z gibalno in senzorno oviranostjo. Zagovornik je na to temo izvedel anketo, namenjeno upravljalcem objektov visokošolskih zavodov, ki jo je septembra 2023 objavil kot prilogo posebnemu poročilu z naslovom Nedostopnost objektov v javni rabi za ljudi z invalidnostmi. Iz pisarne zagovornika so nam sporočili, da so pri predstavitvi podatkov ministru uporabili nekoliko razširjen nabor podatkov kot v posebnem poročilu, saj so upoštevali tudi delno izpolnjene ankete. Po informacijah, ki so nam jih posredovali, v pisarni zagovornika ugotavljajo, da petina objektov visokošolskih zavodov, v času ko so izvedli anketo, še ni imela potrebnih gradbenih prilagoditev, četrtina jih še ni imela potrebnih tehničnih prilagoditev, kar dve tretjini prostorov pa naj ne bi bili opremljeni z zvočnikom ali svetlobnimi indikatorji ter pisnimi informacijami. V isti anketi so upravljalce objektov tudi prosili za oceno, ali jim bo uspelo prilagoditi prostore do zakonskega roka. Slaba desetina sodelujočih je ocenila, da objektov do zakonskega roka ne bodo uspeli ustrezno gradbeno ali tehnično prilagoditi, medtem ko je približno tretjina odgovorila, da objektov ne bodo pravočasno ustrezno opremili z zvočnimi in svetlobnimi signali ter pisnimi informacijami.
Minister Papič je po poročanju pisarne zagovornika v odzivu povedal, da je ministrstvo za visoko šolstvo obveščalo odgovorne o zahtevi, da morajo biti prostori v javni rabi prilagojeni do konca leta 2025. Poleg tega je omenil še, da ministrstvo izvaja pregled dejanskega stanja na visokošolskih zavodih. Ministrstvo za visoko šolstvo smo vprašale o poteku omenjenega pregleda. Odgovorili so nam, da so v okviru pregleda vse visokošolske zavode prosili, naj jim sporočijo stanje dostopnosti svojih objektov za invalide. S pregledom sicer še niso zaključili, saj trenutno poteka vnos podatkov, na podlagi katerih bodo nato izvedli primerjalno analizo. Kot razlog, da pregled še ni zaključen, so navedli, da so med vnašanjem podatkov ugotovili, da bodo morali od nekaterih zavodov zahtevati natančnejše podatke, na katere še čakajo.
Ker nam uradnih podatkov za celotno Slovenijo od ministrstva ni uspelo pridobiti, smo se z vprašanji obrnile neposredno na ostale deležnike, ki so bili z informacijami manj skopi. Z nam najbližje Univerze v Ljubljani so nam sporočili, da so v okviru raziskave, ki jo je na univerzi izvedla Komisija za vprašanja študentov, ugotovili, da vsi prostori njenih članic niso dostopni. Po podatkih, ki jih je univerza pridobila pri pregledu stanja marca letos, naj bi bilo za gibalno ovirane študente in študentke povsem dostopnih le osem od šestindvajsetih fakultet in akademij ljubljanske univerze, in sicer Ekonomska fakulteta, Fakulteta za družbene vede, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, Fakulteta za računalništvo in informatiko, Fakulteta za upravo, Pedagoška fakulteta, Pravna fakulteta in Zdravstvena fakulteta. Situacija na ostalih fakultetah pa je odvisna od primera do primera. Fakulteta za matematiko in fiziko naj bi tako bila za gibalno ovirane v celoti dostopna, z izjemo astronomskega observatorija na Golovcu, na Fakulteti za farmacijo pa naj ne bi bil dostopen le študentski referat na Aškerčevi 9.
Težava pri celokupnem ocenjevanju prostorov nastane pri fakultetah, ki programe izvajajo v več stavbah. Tam so lahko nekatere stavbe povsem dostopne gibalno ovirane študente in študentke, medtem ko so nekatere le delno dostopne ali nedostopne. Tako je recimo na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer sta dve stavbi fakultete povsem dostopni, medtem ko je ena le delno dostopna. Ampak tudi če vzamemo za primerjavo med članicami le najmanj dostopno stavbo, je večina objektov članic Univerze v Ljubljani vseeno vsaj delno dostopna za gibalno oviranim študentom in študentkam. V vsaj eni za gibalno ovirane povsem nedostopni stavbi naj bi trenutno delovalo le šest članic ljubljanske univerze, in sicer Akademija za glasbo, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Biotehniška fakulteta, Medicinska fakulteti, Fakulteta za strojništvo in Teološka fakulteta. Celotni seznam, ki nam ga je posredovala Univerza v Ljubljani, bomo objavili na spletu pod oddajo, da lahko za svojo matično fakulteto preverite, kako dostopna je.
V razlagi, priloženi posredovanim podatkom, so nam na ljubljanski univerzi pojasnili, da je dostopnost gibalno oviranim le delno rešena predvsem v starejših objektih, ki niso bili celovito obnovljeni. Dodatno težavo pri prilagoditvi fakultetam povzroča tudi dejstvo, da so nekateri izmed teh objektov spomeniško zaščiteni. V teh primerih se članice univerze študentom in študentkam prilagajajo predvsem z organizacijskimi ukrepi, na primer s premikom študijskega procesa v ustrezno prilagojene prostore.
Nekatere članice univerze imajo sicer v teku tudi novogradnje, v katerih bo zagotovljena univerzalna dostopnost. Sem spadajo Fakulteta za farmacijo, Medicinska fakulteta, Fakulteta za strojništvo in Veterinarska fakulteta. Na Univerzi v Ljubljani so povedali še, da vsako leto namenijo posebna sredstva sofinanciranju prilagoditev za študente s posebnimi potrebami. Analiza prijav za ta sredstva kaže, da se zanimanje za njih iz leta v leto povečuje. S pomočjo teh sredstev naj bi do zdaj članice univerze izvedle kar precej projektov, s katerimi so izboljšale svojo dostopnost.
Da pa ne bomo le verjele besedam univerze, smo se obrnile še na Društvo študentov invalidov Slovenije. To je v luči prihajajočega zakonskega roka, devetnajstega februarja, v sodelovanju s ŠOU v Ljubljani tudi samo pričelo z ocenjevanjem dostopnosti fakultet Univerze v Ljubljani. Več o razlogih za začetek projekta ter poteku ocenjevanja smo vprašale Miho Kosija iz Društva študentov invalidov Slovenije.
V nadaljevanju nas je zanimalo, katera merila dostopnosti so v sklopu obiskov fakultet v društvu preverjali in kako so na podlagi njih ocenjevali dostopnost fakultet. Odgovarja Kosi.
V nadaljevanju je Kosi opisal še nekaj pozitivnih izkušenj, ki so jih doživeli med ocenjevanjem fakultet.
Društvo na svoji spletni strani na podlagi prejšnjih raziskav navaja, da je za gibalno ovirane študente dostopnih devet od šestindvajsetih članic Univerze v Ljubljani. Novih podatkov o številu fakultet, ki so jih v društvu ocenili kot povsem dostopne za gibalno ovirane študente, nam niso mogli posredovati, ker je projekt še v teku. Kosija smo vprašale, ali na fakultetah v splošnem opažajo napredek v primerjavi s prejšnjo raziskavo.
Kot je že nakazal sogovorec, poleg gibalno oviranih študentov obstaja še druga, žal z vidika gradbenih prilagoditev prostorov pogosteje spregledana skupina študentov invalidov. To so študenti s senzoričnimi ovirami, torej slepi in slabovidni ter gluhi in naglušni študenti. Na Univerzi v Ljubljani je tako po podatkih, ki nam jih je posredovala univerza, univerzalna dostopnost za študente s senzoričnimi ovirami zagotovljena le v tretjini stavb. V ostalih stavbah dostopnost zaenkrat omogočajo z organizacijskimi ukrepi, ko se zanje pojavi potreba. Na univerzi se te pomanjkljivosti zavedajo, saj so nam sporočili, da članice v letošnjem letu na tem področju načrtujejo dodatne ukrepe, kot so nakup dodatnih prenosnih slušnih induktivnih zank, ki omogočajo boljšo kakovost zvoka v slušnih aparatih, vgradnja slušne in taktilne signalizacije v dvigalih in namestitev talnih oznak. A kljub temu da dostopnost ljubljanske univerze za senzorično ovirane študente še precej zaostaja za dostopnostjo za gibalno ovirane, tudi na tem področju prihaja do sprememb na bolje. Več o zaznanem napredku in potrebah te skupine študentov pove Kosi.
V Ljubljani se torej situacija izboljšuje, a kljub temu univerzo na področju dostopnosti čaka še kar nekaj dela.
Še vedno poslušate Unikompleks, v katerem se sprašujemo o dostopnosti slovenskih univerz za študente invalide. Do sedaj smo raziskale dostopnost Univerze v Ljubljani. V želji po celostnem pregledu stanja se v nadaljevanju selimo v drugo največje slovensko mesto.
Kot smo že omenile, Društvo študentov invalidov Slovenije ne deluje le v Ljubljani, ampak prek svoje pisarne v Mariboru vodi tudi seznam dostopnih fakultet na Univerzi v Mariboru. Zanjo društvo navaja, da je za gibalno ovirane študente povsem dostopnih devet od sedemnajstih fakultet. Več o trenutnem stanju na univerzi pove Kosi.
Z vprašanjem glede trenutne dostopnosti njenih članic smo se obrnile tudi neposeredno na Univerzo v Mariboru. Ta nam je sporočila, da večino zakonskih pogojev že izpolnjujejo na Medicinski fakulteti, Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede, Ekonomsko-poslovni fakulteti, Fakulteti za zdravstvene vede in na tako imenovanem sklopu tehniških fakultet, kamor spadajo Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo, Fakulteta za strojništvo ter Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo. Prav tako je za invalide prilagojena univerzitetna knjižnica in nekateri študentski domovi, ki v Mariboru za razliko od Ljubljane že sedaj spadajo pod univerzo. Po besedah mariborske univerze pa so na drugi strani spektra dostopnosti članice, ki še izvajajo ali načrtujejo obsežnejše prilagoditve, pri čemer so izpostavili Pravno fakulteto in Fakulteto za varnostne vede, ki ima sicer svoje prostore v Ljubljani.
Med načrtovanimi ukrepi za izboljšanje dostopnosti objektov so na mariborski univerzi med drugim navedli pripravo strokovnih ocen stanja, prednostno razvrščanje nujnih posegov in tesno sodelovanje z Društvom študentov invalidov Slovenije ter s študenti z izkušnjo invalidnosti. Na univerzi sicer pripravljajo tudi nekaj obsežnejših prenov obstoječih stavb ter novogradenj, ki bodo ustrezale zakonodaji o dostopnosti za invalide. V sklopu tega so predvideni novi prostori na Fakulteti za energetiko in Fakulteti za logistiko, ki sicer delujeta v dislociranih enotah izven Maribora. Načrtujejo tudi prenovo in novogradnjo objektov prej omenjenega četvorca tehniških fakultet, širitev Medicinske fakultete ter gradnjo tako imenovanega trojčka fakultet, kamor bodo spadale Pedagoška fakulteta, Filozofska fakulteta ter Fakulteta za naravoslovje in matematiko. Tudi mariborsko univerzo torej do tega, da bo postala povsem dostopna za študente invalide, čaka še kar nekaj dela.
Da bomo bolje spoznale stanje še na zadnjem izmed slovenskih javnih visokošolskih zavodov, se moramo iz Štajerske preseliti v toplejše kraje. Vodstvo Univerze na Primorskem je za našo oddajo povedalo, da se zavedajo zahtev Zakona o izenačevanju možnosti invalidov. Zapisali so, da so trenutno z zakonskimi zahtevami skladne štiri od šestih fakultet univerze. Iz načrta investicij, ki so nam ga posredovali z univerze, je razvidno, da so za invalide nedostopne stavbe na Trgu Brolo 12, Glagoljaški 8, Muzejskem trgu 3, Kettejevi 1 in Kettejevi 3 v Kopru, ki jih uporabljata Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije ter Pedagoška fakulteta. Kot razlog, da vsi objekti univerze še niso prilagojeni, so navedli, da univerza večinoma deluje v starejših, spomeniško zaščitenih stavbah. Po navedbah univerze naj bi se dela, ki bi izboljšala dostopnost, na nekaterih objektih že pričela, medtem ko se za druge pripravlja investicijska dokumentacija.
Za razliko od Ljubljane in Maribora pa žal nismo mogle preveriti verodostojnosti podatkov, ki nam jih je posredovala primorska univerza. Društvo študentov invalidov Slovenije namreč ne vodi evidenc o dostopnosti Univerze na Primorskem in zasebnih univerz, saj na teh ustanovah nimajo svojih fizičnih izpostav. Kosi je sicer povedal, da kljub temu imajo stik z določenimi predstavniki Univerze na Primorskem. Na teh univerzah naj bi bilo sicer manj študentov in študentk s posebnimi potrebami. Po mnenju Kosija se spremembe, ki bi jih naredile bolj dostopne, zato na teh univerzah običajno uvajajo počasneje kot na večjih ustanovah. Več v izjavi.
To pa kot kaže, ne velja za Novo univerzo. Po informacijah, ki smo jih dobili od Društva študentov invalidov Slovenije, naj bi ti zanje pripravili oceno stanja njihove glavne stavbe na Mestnem trgu v Ljubljani. Takrat so sicer v društvu pri pregledu odkrili nekaj pomanjkljivosti. Na Novi univerzi so nam potrdili, da so od društva prejeli priporočila glede izboljšav dostopnosti prostorov, ki naj bi jih na univerzi že izpolnili. Tako so po njihovi oceni vsi prostori glavne stavbe univerze popolnoma dostopni gibalno oviranim osebam. Že pred nekaj leti pa so stavbo opremili tudi z napisi v Braillovi pisavi. Tudi druge izpostave Nove Univerze v Novi Gorici, Kranju in Mariboru so po oceni univerze ustrezno prilagojene, saj se nahajajo znotraj sodobnih poslovnih stavb, v katerih je bila že pri izgradnji zagotovljena ustrezna dostopnost prostorov.
Po pregledu stanja na slovenskih univerzah nas je v nadaljevanju zanimalo, ali jim bo uspelo pravočasno prilagoditi prostore. Z Univerze v Ljubljani so nam sporočili, da kljub velikemu trudu, ki ga vlagajo v infrastrukturne in druge prilagoditve, do izteka zakonskega roka ne bodo uspeli prilagoditi vseh prostorov univerze. Na Univerzi v Mariboru še ohranjajo upanje, da jim bo vse prilagoditve uspelo uvesti do predvidenega roka. Nekoliko bolj optimistično napoved so nam posredovali z Univerze na Primorskem. Zapisali so namreč, da si prizadevajo za pravočasno realizacijo investicij, s katerimi bo večina objektov urejenih že v letošnjem letu. Da jim bo uspelo prilagoditi prostore, so prepričani na Novi Univerzi, saj so večino ključnih prostorskih prilagoditev na vseh lokacijah univerze že izvedli v preteklih letih.
Na tem mestu se seveda poraja vprašanje, zakaj se kljub petnajstletnemu roku nekaterim visokošolskim zavodom ne bo uspelo pravočasno prilagoditi. Del razloga gre zagotovo pripisati temu, da posamezne univerze delujejo tudi v starejših in v določenih primerih spomeniško zaščitenih zgradbah, ki jih je lahko zelo zahtevno prilagoditi na način, da bodo dostopnejše za invalide. Kot običajno je največja prepreka, ki onemogoča družbeni napredek, pomanjkanje finančnih sredstev. Javne univerze so namreč v veliko primerih omejene s sredstvi, ki jim jih nameni država kot ustanoviteljica. Zato nimajo dovolj lastnih sredstev, da bi lahko hkrati financirale več obsežnih infrastrukturnih projektov. Tako na Univerzi v Ljubljani kot na Univerzi v Mariboru so izpostavili predvsem visoke stroške prilagoditve stavb pod spomeniškim varstvom. V Mariboru so tudi izrazili željo, da bi država zagotovila dodatna namenska sredstva za izvedbo prilagoditev, da bodo lahko čimprej dostopni vsi prostori univerz.
Minister za visoko šolstvo Papič je na sestanku z zagovornikom načela enakosti, ki smo ga omenile za začetku oddaje, sicer povedal, da tudi to področje ureja predlog novega Zakona o visokem šolstvu. Ta univerzam zagotavlja nov tretji steber financiranja, namenjen investicijam. Po ministrovih besedah bi lahko z dodatnimi sredstvi visokošolski zavodi sami poskrbeli za zagotavljanje dostopnosti prostorov. A glede na to, da predlog zakona še ni bil sprejet, rok za prilagoditev objektov pa se hitro približuje, se nam lahko zazdi, da bodo ta sredstva univerze dobile prepozno.
Za mnenje o tem, ali bo univerzam uspelo pravočasno prilagoditi prostore, smo prosile tudi Društvo študentov invalidov Slovenije, v imenu katerega je napoved podal Kosi.
Glede na napovedi univerz se poraja vprašanje, kaj se bo zgodilo, ko zakonskih zahtev ne izpolnijo do decembrskega roka. Novela Zakona o izenačevanju možnosti invalidov, ki jo pripravljajo na ministrstvu za delo, namreč predvideva tudi inšpekcijski nadzor ter prekrškovne določbe v primeru neprilagoditve že obstoječih objektov v javni rabi. Natančnejših informacij glede predvidenih ukrepov nam z ministrstva niso posredovali, saj je novela še v medresorskem usklajevanju. Na odgovor, ali bodo univerze zaradi neprilagojenih prostorov doletele tudi finančne posledice, bomo tako morale počakati do sprejema omenjene novele, ki naj bi področje uredila.
Verjetno pomembnejše vprašanje kot potencialne denarne kazni, ki bi jih lahko prejeli visokošolski zavodi, pa je, kaj to pomeni za študente in študentke, ki zakonsko določene prilagoditve potrebujejo za nemoten študij. Na vseh treh javnih univerzah so nam zagotovili, da lahko študenti in študentke pričakujejo najmanj nadaljevanje dosedanje prakse individualnih študijskih prilagoditev. Kljub malce turobni sliki, ki smo jo orisale tekom oddaje, se običajno univerze in njihove članice v primeru, da se na njihov program vpiše študent ali študentka, ki bi potrebovala dodatne prilagoditve za nemoteno opravljanje študijskih obveznosti, potrudijo, da jim te na individualnem nivoju zagotovijo. To storijo recimo s premikom izvajanja študijskih obveznosti v prostore, ki so za dotičnega študenta ali študentko dostopni, pa tudi s prilagajanjem urnikov, hibridno izvedbo kontaktnih ur ter tako, da zagotovijo pripomočke, kot so prenosne slušne indukcijske zanke, klančine, povečevalne lupe, taktilne oznake, laboratorijsko opremo z večjimi zasloni, mikroskope z zaslonom itd. Glede načrtov univerz, ki jim ne bo uspelo pravočasno prilagoditi prostorov, in posledic, ki bi jih ti načrti imeli za študente in študentke invalide, smo za mnenje vprašale še Kosija.
Kljub temu da se univerzam iz takih ali drugačnih razlogov po večini ne bo uspelo v celoti prilagoditi, pa zagnanost, ki jo univerze izkazujejo pri uvajanju prilagoditev, vliva kanček upanja, da dostopnost fakultet ne bo več prisotna le na ravni uvajanja prilagoditev za posamezne študente, ampak bo postala univerzalno pravilo. Ali bodo fakultete utrpele tudi finančne posledice zaradi zamud roka, ki so ga pred skoraj petnajstimi leti postavili odločevalci, je sicer odvisno od pristojnih ministrstev. Glede na pestro dogajanje na področju dostopnosti pa lahko mirne vesti rečemo, da je zakon končno začel dosegati svoj namen.
Dostopnost univerz je raziskoval vajenec Matevž pod mentorstvom Karin in Nike G. Lektorirala je Petra. Tehniciral je Selile, brala sva Schwa in Klinc.
Dodaj komentar
Komentiraj