Predavanja, obrnjena na glavo

Minulo leto je Univerza v Ljubljani praznovala 100 let obstoja, kar za Slovence pomeni 100 let visokega šolstva na našem ozemlju. Pa vendar tradicija niti ni pomembna, če aktivnost, ki jo izvajamo, ni izvedena skladno z vnaprej določenimi cilji, ki morajo biti smiselno zasnovani in sovpadati s smernicami časa. Predavanja, sestavni del študijskega procesa, pogosto niso smiselno zasnovana. Treba se je vprašati, komu pravzaprav koristi njihova izvedba - študentom ali predavateljem, ki se z njimi preživljajo?

V Mariboru je 7. februarja letos potekal nacionalni posvet o inovativnem učenju in poučevanju v visokem šolstvu, krajše INOVUP. Posvet je bil namenjen predvsem predavateljem in ostalim vpletenim v študijski proces, izrečenih pa je bilo mnogo pobud in napotkov za kvalitetnejša predavanja po slovenskih fakultetah. Ko govorimo o inovativnem učenju se je smiselno vprašati, kaj sploh pomeni inovativno. Slovarska definicija koncepta inovativen gre tako: “nanašajoč se na bistveno izboljšanje, izpopolnitev, uvedbo česa novega”. Če izpostavimo izboljšanje visokega šolstva in samih predavanj - za koga bi naj bila predavanja boljša, kvalitetnejša ter kdo si izboljšanja sploh želi? Kaj sploh je kvaliteta? Vsekakor to ni objektiven pojem, ki bi ga vsi razumeli enako - pomen besede je pristransko opredeljen in vezan na kontekst. Pri razumevanju tega pojma pa je pomembno poznavanje njegovega izvora.

Besedi inovativnost in kakovost se uporabljata kot povsem prazen označevalec. Danes je njuna uporaba precej pogosta, čeprav ni jasno, na kaj besedi sploh opozarjata. Nakazujeta zgolj spremembo v smeri izboljšanja situacije, ne nakazujeta pa, v čigav prid se rešitev nagiba. Večplasten in nenatančno opredeljen pomen besed dobro služi vsem, ki besedi uporabljajo, saj je razumevanje teh besed različno. Posameznik ali institucija, ki se poslužuje besed inovativnost in kakovost, v očeh nekritične javnosti sicer zares zveni občudovanja vredno, saj navzoči te besede sprejemajo s pozitivnim upanjem na izboljšanje situacije v njihov prid. Takšne besede pogosto zvenijo strokovno in premišljeno, saj se najpogosteje uporabljajo v sferah različnih strok, birokratskih organizacij in podobno.

Ljudje prepogosto - kadar se birokracija sklicuje na spremembe v kakovosti, inovativnosti, učinkovitosti - zapademo v mlin zadovoljstva in zadoščenja. Organizacije se z uporabo tovrstnih pojmov izognejo pojasnjevanju kakršnihkoli okoliščin. Ne pojasnjujejo, kaj s kakovostjo in inovativnostjo nameravajo doseči, na kakšen način in, predvsem, komu v korist.

Pojma kakovostno in učinkovito izvirata iz podjetniške sfere. Pogosto sta razumljena kot nekaj pozitivnega, ne glede na ozadje dogajanja. Temo srečanja predavateljev, torej temo o kvalitetnih in inovativnih prijemih v visokem šolstvu, je določilo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, krajše MIZŠ. Projekt sofinancirata Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada in Republika Slovenija.

Pomeni besed, ki se pogosto uporabljajo znotraj izobraževalnega sistema, se velikokrat ustvarjajo izven njega. Inovativnost, kvaliteta in učinkovitost niso besede, katerih koncept bi pripadal izobraževalni sferi. Navzoči so zaradi njihove pogoste uporabe nanje premalo pozorni, že skoraj imuni. Do vseh pojmov, ki prihajajo iz sfere tržnih odnosov in se jih poskuša aplicirati v domene vzgoje, izobraževanja in znanosti, bi morali biti skeptični. Tukaj ne govorimo zgolj o prenosu pojma iz gospodarske sfere v sfero izobraževanja, temveč tudi o prenosu načina vedenja in mišljenja, ki jih izobraževalnim ustanovam narekujejo birokratske organizacije. Prioritete v teh strokah bi morale biti drugačne te ne bi smele dopustiti, da marketinške vode oblikujejo šolske kurikulume in načrte izboljšanja izobraževalnih sistemov.

Na spletni strani projekta INOVUP je pod nameni in cilji zapisano, da projekt sledi strateškim smernicam in ciljem, ki jih opredeljujejo temeljni evropski in nacionalni dokumenti na področju visokošolskega izobraževanja. Med drugim se opirajo na Strateški okvir za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju, tako imenovani ET 2020, ki ima jasno izpostavljene štiri cilje. Eden izmed njih je izboljšanje kakovosti in učinkovitosti izobraževanja in usposabljanja, čeprav nikjer ni jasno opredeljeno, kaj kakovost in učinkovitost zanje sploh pomenita. Na podstrani Strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju, ET 2020, je poudarjena pomembnost ustreznosti visokega šolstva. Študija z naslovom Spodbujanje pomena visokega šolstva, ki jo je izvedla Evropska komisija, ugotavlja, da visoko šolstvo ohranja svojo vrednost, če spodbuja trajnostno zaposlovanje, podpira osebni razvoj in spodbuja aktivno državljanstvo. Kje med temi dejavniki svojo mesto najdejo besede, kot so kakovosten, učinkovit in inovativen? Predavatelje se izobražuje v smeri kvalitetnejšega in inovativnejšega poučevanja, čeprav te besede vnaprej niso jasno opredeljene. Je napaka le v poimenovanju projekta ali je tudi njegova vsebina površna in tako rekoč brez globljega pomena?

Smernice mednarodnih birokratskih institucij, ki naslavljajo slovensko politiko, med drugim oblikuje mednarodna Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, krajše OECD. Razprava mednarodne organizacije OECD, naslovljena Slovenske reforme za izhod iz krize, se tako nanaša tudi na področje izobraževanja. Mednarodna organizacija torej posredno vpliva na oblikovanje, izvajanje in vsebino slovenskega šolstva.

Po besedah OECD bi morala Slovenija več sredstev nameniti univerzam, tudi v smislu uvedbe univerzalne šolnine, vzporedno pa uvesti sistem dotacij in posojil z možnostjo odplačila po pridobitvi dohodka. Raziskave pa kažejo, da uvedba plačljivega šolstva ni nujno povezana z boljšim izobraževalnim sistemom. Šolnine - v kakršnikoli obliki že - bi tako zgolj povečale ekonomsko neenakost med mladimi in poudarile pomen finančne stabilnosti okolja, iz katerega prihaja posameznik. Mnogo potencialnih študentov - kljub svojim talentom in nadarjenosti - ne bi moglo nadaljevati šolanja na visokošolski ravni, saj jim finančni položaj tega ne bi omogočal.

Hkrati bi šolnine še otežile proces osamosvajanja mladih. Diplomanti bi tako po končanem izobraževanju bili brez privarčevanega denarja - tega bi namreč porabili za šolnine. Pričakovati je, da bi se povprečna starost mladih pri odselitvi v lastno gospodinjstvo še povečala. Šolnine tako nimajo zgolj neposrednega učinka na vse dijake, ki bi jim študij zaradi finančnih stroškov bil onemogočen, temveč segajo dlje v polje gospodarstva. Če smo z našim visokošolskim sistemom zares nezadovoljni, je skrajni čas, da nastopijo spremembe. Obenem pa je nujno objasniti pomen za zdaj še brezpomenskih besed, kot je na primer kakovovst.

Srečanje, naslovljeno Izzivi in dileme visokošolskega poučevanja: kje smo in kam želimo, so sicer veselo pozdravljali ne le profesorji, temveč tudi rektorji. Da se mnogi premalo posvečajo izvedbi predavanj in zanemarjajo pedagoško plat svojega poklica, poudarja prof. dr. Zdravko Kačič, rektor mariborske univerze.

Z rektorjem se strinja tudi vodja projekta in predsednik projektnega sveta, Tomaž Deželan.

V sklopu srečanja je aktivno predavanje izvedla tudi doktorica Manja Klemenčič z Univerze Harvard. Klemenčič, ki je diplomirala na Univerzi v Mariboru, je sicer predavateljica sociologije visokega šolstva na oddelku za sociologijo in splošne edukacije na harvardski univerzi. Klemenčič poleg predavanj, raziskav in mentorstva opravlja tudi svetovalno delo na področju sociologije in politike visokega šolstva ter mednarodnih in primerjalnih študij visokega šolstva. Med drugim je dobitnica več priznanj za odličnost v poučevanju. Minulo leto jo je Harvard Yearbook Publication imenovala za eno najbolj priljubljenih profesorjev po izboru študentov generacije 2019. V svojem raziskovalnem delu se med drugim ukvarja tudi s poučevanjem in učenjem, osredotočenim na študente, ter aktivnim vključevanjem študentov v te procese.

Klemenčič je svoje aktivno predavanje oziroma delavnico naslovila Na študente osredinjeno poučevanje in učenje. Zase pravi, da študentom pravzaprav ne predava, tako kot je sicer v navadi za študijski proces. Njihove šolske ure je poimenovala kar srečanja.

Klemenčič je poudarila pomen aktivnih predavanj in njihovega učinka na študente.

Načinov izvedbe predavanj je veliko. Nasprotna so si aktivna in pasivna predavanja, ki temeljijo na razliki v sodelovanju sodelujočih. Vse popularnejša postaja aktivna oblika izvedbe predavanj, ki so pogosto samooklicana za boljša kot pasivna, kjer študenti med predavanji ne rabijo sodelovati.

Razlikovanje med pasivnimi predavanji in aktivnimi srečanji sicer v evropskem prostoru izvira že iz starega veka. Vsem znana Platonova Akademija, ki je bila ustanovljena leta 387 pred našim štetjem, je slonela na dialoškem tipu pouka. Tak način bi lahko primerjali z današnjo aktivno izvedbo predavanj, saj je študijski proces slonel na učitelju, ki je spraševal, in učencih, ki so odgovarjali. Spisi so nastali po pouku kot zapisniki pogovora med Platonom in učenci. Platonov učenec Aristotel je leta kasneje zasnoval licej, kjer je prakticiral monološki pouk. Spise je napisal pred poukom kot pripravo predavatelja na predavanje. Razlika med licejem in akademijo je razlika, ki je še danes opazna v različnih izvedbah predavanj. Smiselno bi se bilo vprašati, kateri tip bolj pripomore k pomnjenju snovi, in kateri je po mnenju študentov in predavateljev koristnejši?

In kako naj bi predavatelji v svoja predavanja aktivno vključevali študente in hkrati poskrbeli, da nivo zahtevanega znanja ne bi upadel?

Študentov ne smemo spodbujati k izražanju politične usmerjenosti, še pravi Klemenčič.

Pa vendar; ali je na slovenskih fakultetah res zmeraj tako? Kakšna predavanja poslušajo študenti Univerze v Ljubljani? Svoje izkušnje je z nami delil David Florjančič, magistrski študent na Fakulteti za matematiko in fiziko.

Pogovarjali smo se tudi z Nikom Smerkoljem z Ekonomske fakultete v Ljubljani.

S kakšnimi predavanji pa lahko »postrežejo« na Filozofski fakulteti v Ljubljani? Od tam se nam je oglasil 23-letni Aljoša Toplak.

Potrebna je torej sistemska rešitev. Zaslužek in napredek predavateljev bi morala biti vsaj delno pogojena s trudom in časom, ki ga vložijo v proces prenosa snovi na študente. Pri predavateljih se prepogosto poudarja zgolj raziskovalna plat, pedagoška izvedba pa se niti ne zdi tako pomembna. Kljub temu, da je izrednega pomena.

Kako pa se predavatelji in študenti spopadajo s trenutnimi izrednimi razmerami? Epidemija novega koronavirusa jim je onemogočila izvedbo predavanj, seminarjev in vaj v fizični obliki. Vzgojno-izobraževalne ustanove so zaprte že tri tedne, nekatere fakultete še dlje, in prav nič ne kaže, da bi se fakultete kmalu spet odprle. Študijske obveznosti pa ostajajo. Da jih ne bi bilo treba prestavljati v poletne mesece in da bi prišlo do čim manjšega izpada v študijskem procesu, so se fakultete spremembam prilagodile. Večina študijskega procesa se tako po novem opravlja preko spleta. Kljub ukrepom zoper pandemije je pomembno, da se raven snovi, ki naj bi jo v določenem šolskem letu predelali tako učenci in dijaki kot tudi študenti, ne spremeni. O ustreznosti spletnih oblik predavanj smo povprašali ljubljanske študente. Jasmin Feratović iz Ekonomske fakultete na izvedbo spletnih predavanj gleda precej optimistično. Izpostavlja, da študijski proces pri njih poteka skorajda nemoteno.

Z njim se pa ne strinja Anja, študentka farmacije. Pravi, da spletna predavanja ne morejo v celoti nadomestiti predavanj v fizični obliki.

Prostora za napredek v študijskem procesu je ogromno. Izboljšanj se je potrebno lotiti konstruktivno in vnaprej določiti cilje in pojme, ki jih programi izboljšanja zahtevajo. Pa vendar se je v trenutnih izredmih razmerah pokazalo, da znamo tako študenti kot predavatelji biti prilagodljivi in stopiti drug drugemu naproti, kar je velik korak do boljšega in bolj poglobljenega sodelovanja.

O izvedbi bolj in manj smiselnih predavanj je razmišljala vajenka Anja.