To ni revolucija!

To ni revolucija!

Oddaja
12. 4. 2018 - 12.00

Pozdravljeni v posebnem ciklu oddaj Unikompleks, ki bodo namenjene študentskim demonstracijam leta 1968, od katerih letos mineva okroglih petdeset let. Tistega leta so se velike množične študentov, delavcev in različnih družbenih skupin zbirale na ulicah držav Vzhodne in Zahodne Evrope, Združenih držav Amerike, Kitajske, Mehike, Češkoslovaške, Italije, Španije in tako dalje ter od svojih držav odločno zahtevale  odmik od avtoritarnosti in omejevanja svobode. V današnji uvodni oddaji se bomo posvetili pregledu dogajanja leta 1968 v različnih državah. Začeli bomo v Zahodni Evropi, natančneje v Franciji, nato pa bomo pregledali dogajanje še v Združenih državah Amerike in Nemčiji. Potem se bomo preselili v Vzhodno Evropo, kjer bomo iskali razlike med demonstracijami med Vzhodom in Zahodom ter predstavili primer Poljske. Na koncu pa se bomo premaknili še na sever Evrope, v skandinavske države, kjer bomo pregledali dogajanje na Švedskem, Norveškem in Danskem.

Na začetku naj še omenimo, da v današnji oddaji ne bomo opisovali podrobnega dogajanja v vsaki državi, saj ima vsaka svoj lastni tok dogajanja, ki presega namene in časovnico današnje oddaje. Marsikateremu danes omenjenemu segmentu se bomo namreč podrobneje posvetili v naslednjih oddajah. Naredili bomo splošni pregled, pri čemer se bomo osredotočili le na ključne vzroke in posledice dogodkov leta 1968 in iskali skupne točke vseh demonstracij v različnih državah. Prav tako pa v današnji oddaji namenoma ne bomo obravnavali dogajanja v Jugoslaviji leta 1968, saj bo temu že ta mesec posvečena prav posebna oddaja.

FRANCIJA

Začnimo torej v Franciji. Tam so maja 1968 potekale množične demonstracije in stavke. Študentje so okupirali univerze, kasneje pa so se jim pridružili tudi delavci, ki so skupaj z njimi zasedli ulice in okupirali tovarne. Dogajanje je bilo pestro po vsej Franciji. Francoski politični vrh s Charlesom de Gaullom na čelu je bil v zelo negotovem položaju - bal se je, da se pripravlja revolucija. Vlada je za nekaj časa celo prenehala delovati. Dogajanje je bilo tako napeto, da je predsednik Charles de Gaulle v strahu pred napadom na predsedniško palačo celo zapustil državo, svojemu sinu pa sporočil, citiramo: “Žalostno bi bilo, če bi bila kri prelita za mojo obrambo. Odločil sem se, da odidem: nihče ne napade prazne palače.”

Poglejmo, zakaj in kako je sploh prišlo do množičnih študentskih in delavskih demonstracij v Franciji. Če raziščemo družbeno-politično ozadje akterjev, ki so leta 1968 v Franciji poskrbeli za množične demonstracije, se moramo vrniti v čas po koncu druge svetovne vojne, ko se je začela rojevati tako imenovana baby boom generacija otrok, ki je proti koncu šestdesetih let postala glavno vodilo dogodkov v letu 1968. Posledično se je v petdesetih in na začetku šestdesetih let v Franciji število študentov skoraj potrojilo - od sto petinsedemdeset tisoč z začetka petdesetih let se je njihovo število povečalo na pol milijona v šestdesetih. Tako se je začela počasi oblikovati nova družbena skupina, ki je ustvarila svojo lastno, mladinsko kulturo. Mentaliteta nove generacije se je bistveno razlikovala od mentalitete svojih staršev in državnih voditeljev. Francoska družba je bila v šestdesetih letih družba avtoritarnosti, hierarhije in tradicije - Charles de Gaulle je ravno za čas množičnih majskih uporov beležil deseto leto na oblasti.

V retrospektivi je očitno, da so se prvi zametki množičnih študentskih demonstracij oblikovali že leto prej. Leta 1967 so se namreč študentje Univerze v Parizu s kampusa Nanterre, ki leži v predmestju, množično zbrali ter protestirali proti sprejetemu pravilu univerze, da morajo biti moški in ženske v univerzitetnem naselju ponoči ločeni. 22. marca naslednje leto je na isti univerzi in na istem kampusu sledil še večji in bolj pomenljiv protest. Študentje so tokrat protestirali, ker so aretirali enega od kolegov, za katerega so sumili, da je sodeloval pri napadu na pisarne American Express v Parizu, ki se je zgodil v okviru množičnih demonstracij proti Vietnamski vojni. Protestniki so zopet zasedli kampus in prostore univerze, 142 pa jih je zasedlo tudi sobo vodilnega sveta univerze. V tisti sobi so študentski demonstranti prvič ustanovili neformalno gibanje pod imenom March twenty-two Movement. Njihovi cilji so bili sprostitev strogega pravilnika univerze ter odprava tradicionalnih vrednot in življenjskih stilov, ki jih podpira oblasti. Čez nekaj tednov je gibanje imelo že več kot tisoč dvesto članov. Profesorji in vodstvo univerze so bili ogorčeni nad obnašanjem študentov ter zahtevali red - prvi so zahtevali najstrožje sankcije proti “razgrajačem”, vodstvo univerze pa je policistom dalo polna pooblastila, da so lahko hodili in stražili po kampusu.

Marec in april v Franciji sta bila meseca priprave na “veliki pok”. Skozi celoten april so na univerzi v Sorbonni potekali boji med študenti, policisti in vodstvom univerze. Celotno dogajanje so spremljali tudi študentje in druge družbene skupine drugod po državi. Vse več je bilo napetosti in uporov. V maju so se začele v demonstracije proti oblasti in njenim načinom vladanja vključevati še druge skupine - število protestnikov je preseglo deset milijonov. Prišlo je do povezovanja različnih skupin, ki so se kolektivno upirale obstoječim oblastnim strukturam, pa četudi so se razhajale v zahtevah. V majskih množičnih demonstracijah je bilo med obračuni med policisti in protestniki več tisoč aretacij, poškodovanih in hospitaliziranih pa več sto ljudi, tako na strani protestnikov kot policistov. Ravno študentje pa so bili tisti, ki so ustvarili okolje, ki je bilo z vidika ostalih družbenih skupin zrelo za spremembe. Maja se je študentom tako priključilo močno delavsko gibanje. Takrat so tudi prvič družno izrazili željo po svobodi in oblasti nad svojimi lastnimi življenji. Študentje in delavci so se začeli vedno bolj zavedati svojega položaja v družbi in ga želeli spremeniti. Na eni strani so se študentje borili za večjo demokratičnost v družbi, tkali so pot seksualni revoluciji in osvoboditvi od tradicionalnih norm in vrednot, ki jih je ponotranjila generacija njihovih staršev. Zahtevali so vsesplošno svobodo govora in izražanja ter si prizadevali za svet brez vojn. Nasprotovali so Vietnamski vojni in ameriški imperialistični pogoltnosti. Na drugi strani pa so se delavci borili za dve spremembi. Prvič, podpirali so študente, ki so zahtevali liberalizacijo družbe. Drugič pa so se borili za izboljšanje svojega življenjskega standarda - med drugimi za višje plače. Kaj pa je bil pravzaprav skupni imenovalec študentov in delavcev? Njihov boj je bil boj proti francoskemu političnemu režimu, prav tako pa so se borili in protestirali proti podobnim političnim režimom po svetu. Izrekli so nezaupnico imperialistični Ameriki in vsem drugim državam, ki so omejevale svobodo, kar se je kazalo kot deprivacija na kulturnem, socialnem in finančnem področju. Delavci in študentje so se torej zbrali, da bi pokazali nezadovoljstvo nad vodenjem svoje države in nad upravljanjem celotnega sveta, ki je spominjalo na diktaturo.

Kljub majskim množičnim demonstracijam pa v Franciji ni prišlo do menjave oblasti, prav nasprotno, Charles de Gaulle je svoj položaj še utrdil. Prav tako ni prišlo do zloma kapitalističnega sistema in razmerij izkoriščanja. So pa demonstracije vseeno pustile nekaj posledic, ki niso zanemarljive in jih lahko štejemo kot uspeh. Študentje so dosegli visoko ozaveščenost. Dobili so jasno predstavo, kakšno družbo si želijo. Z drugimi besedami, vedeli so, da si družbe, v kateri so živeli, niso želeli. Z uporom tradicionalnim vzorcem vedenja so utrli pot seksualni revoluciji, ki je v naslednjem desetletju doživela svoj etos - postopoma je prihajalo do vse večjega sprejemanja spolnosti onkraj meja heteroseksualnih in monogamnih odnosov. Delavcem pa so množične demonstracije prinesle višje delavske plače ter večjo možnost sodelovanja pri poslovanju oziroma vodenju podjetij. Če pogledamo na rezultate demonstracij še z drugega zornega kota, vidimo, da so francoske institucije v času protestov izgubile veliko svoje moči in legitimnosti. Prav tako pa je bila situacija v Franciji dobra lekcija voditeljem drugih držav, saj so videli, kakšno moč ima lahko razjarjena množica. Strah pred ponovnimi demonstracijami je zagotovo imel svoj učinek. Prej strogi pravilniki na univerzah v Franciji so se omilili. Delavci so tudi jasno pokazali, da če bo oblast nižala plače in podaljševala delavnik, ne bodo stali križem rok.

ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE

Naslednja država, kjer so se istega leta odvijali dogodki, ki so imeli velik vpliv na politično in družbeno sfero, so Združene države Amerike, kjer je bilo leta 1968 mnogo demonstracij proti Vietnamski vojni. Poleg tega so Ameriko ravno v tistem obdobju pestile ekonomske težave, za nameček pa je na vrata Bele hiše trkalo močno gibanje za človekove pravice z Martinom Luthrom Kingom na čelu, ki se je zavzemalo za odpravo rasizma. In če temu dodamo še vzpon feminističnega gibanja, vidimo, da je bila oblast v Beli hiši pod velikim pritiskom. Študentje so imeli pri vsem skupaj zelo pomembno vlogo. Silovito so se upirali represivnim načinom vzgoje svojih staršev in rasistični ameriški družbi. Poleg tega so bili vpeti v vse množično organizirane demonstracije - demonstracije proti Vietnamski vojni, za pravice žensk, pa tudi v ulične parade različnih na novo vzniklih družbenih skupin. Njihovo ogorčenje najbolje orišejo študentske demonstracije na Univerzi Kolumbija v New Yorku, ko so študentje odkrili sodelovanje med univerzitetnim Inštitutom za obrambne analize in raziskovanje orožja ter ameriškim ministrstvom za obrambo, ki je bilo seveda kar najbolj povezano z vojnimi operacijami v Vietnamu. Študentje so okupirali kampus in univerzo ter se spopadali s policisti. Tudi v Ameriki je bilo le nekaj smrtnih žrtev, veliko pa je bilo aretacij in hospitalizacij. V tem času se je tudi močno zamajala legitimnost same države in njenih institucij oziroma oblasti - ljudje so postajali vse bolj cinični do egalitarnega principa delovanja - vedno bolj so si želeli sprememb.

V grobem lahko demonstracije v Združenih državah Amerike razdelimo na dva dela. Na eni strani so se dogajale množične demonstracije proti Vietnamski vojni. Na splošno je ogorčenje začelo naraščati, ko so mediji poročali o tem, da je ameriška vojska pobijala vietnamske civiliste - tako moške in ženske kot tudi otroke. Na drugi strani pa so bile demonstracije usmerjene proti sami ameriški kulturi. Odvijala se je tako imenovana kulturna vojna - vzniknilo je veliko novih družbenih skupin, ki so na shodih zahtevale svoj prostor pod soncem. Na ulicah so ljudje lahko spremljali parade hippijev, yippijev, hard-hatsov, revolucionarjev, hedonistov ter celo stand-up komikov. V Združene države Amerike je leto 1968 prineslo prestrukturiranje tradicionalnih norm in vrednot. Prav tako kot v Franciji so si protestniki tudi tam prizadevali za svobodo nasproti oblasti. Kot rezultat množičnih demonstracij so si državljani izborili veliko večjo seksualno svobodo in, pomembno, tudi pravico do splava. Prav tako se je povečala svoboda govora in samega izražanja. Tako kot v primeru Francije lahko govorimo o boju za družbeno egalitarnost, ki je omogočila vznik posameznika kot individuuma, ki lahko sam kreira svojo biografijo in se udejstvuje v različnih sferah in načinih življenja, ki naj bi ga izpopolnjevali.

ZAHODNA NEMČIJA

Pojdimo naprej v Zahodno Nemčijo. Hitro bomo opazili, da so študentske, delavske in širše družbene demonstracije v različnih državah, čeprav z drugače artikuliranimi kritikami, imele stično točko v želji po povečevanju svoboščin in pravic. Nič drugače ni bilo v Zahodni Nemčiji, kjer se je v poznih šestdesetih letih oblikovalo študentsko gibanje kot reakcija na preveč avtoritarno državo, ki študentom med drugim ni omogočala kvalitetnega študija - demonstracije so bile prav tako kot v Franciji najmočnejše in najštevilčnejše meseca maja. Položaj študentov v Nemčiji je bil katastrofalen - nizki dohodki, slaba kvaliteta študijskih programov in klavrni življenjski standardi. Še posebej so bili študentje ogorčeni nad odločitvijo vlade, da bo zavoljo večje gospodarske učinkovitosti skrčila trajanje dodiplomskega študija, zmanjšala število predavanj ter z raznimi ukrepi omejila sam dostop do študija. Študentje se niso strinjali s tržno naravnanimi idejami, ki so delovanje univerz želele prilagoditi potrebam domačega gospodarstva; veliko bolj od tega so si želeli kvalitetnega študija. Prav tako so si želeli več pravic ter večji vpogled ter zmožnost vpliva na sistemske odločitve znotraj posameznih univerz.

Zahteve študentov so bile v valu nasilnih demonstracij jasno artikulirane. Prizadevali so si za bolj demokratično družbo in reformiranje šolskih kurikulov. Nasprotovali so tradicionalnim družbenim normam ter predstavam svojih staršev, pri katerih je bil v ospredju represivni tip vzgoje in točno določen stil oblačenja in frizure. Ostro so obsojali desničarsko hegemonijo v državi, ki je prednjačila od druge svetovne vojne dalje, saj je taka politika samo povečevala razlike med razredi in omejevala svoboščine. Zako kot njihovi vrstniki iz Francije in Združenih držav Amerike so tudi oni protestirali proti Vietnamski vojni in kazali zobe vsesplošnemu ameriškemu imperializmu - zavzemali so stališče, da se Združene države Amerike nimajo pravice vmešavati v razmere v Vietnamu in drugod po svetu, še manj pa imajo pravico ubijati civiliste. Kot posledica množičnih demonstracij se je izoblikovalo tudi močno feministično gibanje, ki se je zopertavilo patriarhalno organizirani nemški družbi. Globalni dogodki leta 1968 so torej tudi v Nemčiji imeli, kot lahko vidimo, velik vpliv na spremembe v družbi.

VZHODNA EVROPA

Premaknimo se zdaj iz zahodnih držav Evrope in z ameriške celine na vzhodni del Evrope, kjer so v tistem času vladali komunistični režimi. Kot rečeno, bomo dogodke v komunističnih državah leta 1968 podrobneje obravnavali v prav posebni oddaji, vseeno pa bomo danes poiskali nekaj skupnih točk med demonstracijami na Vzhodu in Zahodu. Demonstracije okoli leta 1968 so namreč v Zahodnih kapitalističnih državah, ki smo jih obravnavali prej, artikulirale nekoliko drugačne kritike kot v komunističnih deželah - tukaj govorimo o izkušnji Poljske, Češkoslovaške, Madžarske in Jugoslavije. Vseeno pa gre v obeh primerih za boj proti oblasti. Na Zahodu so študentje večinoma podpirali seksualno revolucijo, nasprotovali vojnam in tradicionalnim konformističnim predstavam generacije svojih staršev, na Vzhodu pa so bile glavna tarča kritike totalitarne komunistične oblasti. Množične demonstracije na drugi strani železne zavese zagovorniki kapitalizma radi prikazujejo kot demonstracije proti komunističnemu avtoritarnemu režimu, ki je zatiral slehernika. Vendar se lahko resno vprašamo, če je šlo pri primeru Vzhodnih držav resnično za protikomunistično gibanje. Že res, da so se protestniki upirali diktatorskemu režimu, ki je zaviral svobodo, vendar, kot smo videli pri prejšnjih primerih, so podobne množične demonstracije potekale tudi v kapitalističnih državah - Franciji, Združenih državah Amerike in Nemčiji. Tako lahko sklepamo, da je pri vseh demonstracijah, ne glede na družbeno formacijo, šlo za upor proti tamkajšnjim vladam in njihovim gospodarskim ter družbenim politikam in ne specifično za demonstracije proti kapitalistični ali komunistični družbeni formaciji.

Zelo pomembno pri razločevanju študentskih demonstracij na Zahodu in Vzhodu je tudi dejstvo, da so se te, denimo v primeru Poljske, ki ga bomo malce podrobneje obravnavali, začele dogajati že marca in trajale le en mesec. Torej, demonstracije so se na Poljskem dogajale pred množičnimi majskimi demonstracijami v Franciji in Nemčiji in hkrati časovno neodvisno od razpršenih celoletnih demonstracij v Združenih državah Amerike. Kljub razlikam v časovnici ter med zahtevami mladih na Vzhodu in Zahodu lahko vseeno najdemo skupno točko. Na obeh straneh železne zavese je namreč šlo za mlade “baby boomerje”, rojene takoj po drugi svetovni vojni, ki so zaradi kolektivnega spomina na obe svetovni vojni želeli spremeniti svet. Čeprav nepovezano, so se vseeno družno uprli avtoritarnim sistemom, ki so jim zvezali roke in niso dovoljevali, da živijo, kot bi si sami želeli.

POLJSKA

Poglejmo si na kratko Poljsko izkušnjo iz leta 1968, ki se je zgodila zgolj v enem samem mesecu - mesecu marcu. Takrat sta se odvijala dva vzporedna upora oblasti. Na eni strani so se odvijale študentske demonstracije z zahtevami po spremembah in željo po svobodi ter večji demokraciji in bojem proti cenzuri. Študentje, ki so se uprli avtoritarni oblasti, se, kot že rečeno, niso bojevali proti komunizmu, temveč proti generalnemu sekretarju poljske komunistične oblasti Wladyslawu Gomulki. Študentje so v demonstracijah zahtevali točno takšen komunizem, kot je bil zapisan v ustavi. Drugi upor pa je imel še nekoliko bolj grenko komponento, saj se je v istem času odvijala tudi protijudovska propaganda, v kateri so prav tako sodelovali študentje. Čeprav sta se oba upora dogajala istočasno, med seboj nista bila povezana. Vsak je namreč imel svoje cilje in svojo idejo. Če povzamemo, je ena izmed glavnih razlik med Vzhodnimi in Zahodnimi demonstracijami v tem, da so se na Vzhodu bojevali predvsem proti diktaturi, ki je nadzirala celotno družbo, medtem ko jih seksualna revolucija, revolucija šolskih kurikulov ali manifestiranje ideje enakosti niso prav nič zanimali. Razmere na Vzhodu in Zahodu so bile namreč bistveno drugačne.

SKANDINAVSKE DRŽAVE

Za konec današnjega pregleda dogodkov leta 1968 se ustavimo še v skandinavskih državah, kjer so demonstracije za razliko od Francije, Združenih držav Amerike in Zahodne Nemčije, ki so terjale tudi smrtne žrtve, bile veliko mirnejše. V teh državah se je zvrstilo zgolj nekaj študentskih protestov, tudi bližnjih srečanj s policijo je bilo bolj malo. Kljub temu pa so demonstracije v letu 1968, pa tudi prej in potem, prispevale k vidnejšim kulturnim premikom. Dogodkov tega leta v skandinavskih državah ne smemo razumeti kot enega samega prelomnega dogodka, kot bi jih lahko razumeli v primerih ostalih prej omenjenih držav, temveč moramo demonstracije v Skandinaviji razumeti kot daljše obdobje sprememb. V teh državah so bile na oblasti predvsem socialdemokratske stranke, ki so dajale velik poudarek na družbeni konsenz med delom in kapitalom, ravno zato pa je bila kombinacija uporniškega življenjskega stila in nove levice tam vse prej kot navaden pojav. Torej, če želimo jasneje predstaviti dogajanje okoli leta 1968 v skandinavskih državah, moramo poiskati prelome v daljših časovnih obdobjih.  

ŠVEDSKA

Družbene premike na Švedskem lahko razporedimo na tri časovna obdobja. Prvo označuje prehod iz petdesetih v šestdeseta leta, ko so se v mednarodnem okolju dogajale kolonialne revolucije, prav tako se je dogajala hladna vojna in vrstile so se jedrske grožnje - na Švedskem je posledično začelo nastajati gibanje proti oboroževanju držav in vojnam. To pa je bil tudi začetek odpiranja tem o seksualnosti, odvisnosti, aparthaidu in tako dalje. Tako so na Švedskem mladi liberalci skupaj s socialisti in socialdemokrati začeli intenzivno preizpraševati naštete teme in jih zoperstavljati tradicionalnim vrednotam. Drugo obdobje se je pričelo z letom 1965. To obdobje je bilo za študentsko gibanje na Švedskem celo pomembnejše kot leto 1968. Takrat je namreč začela nastajati tako imenovana “nova levica” - na to temo se je pisalo veliko literature. Posledično je bilo vedno več demonstracij proti Vietnamski vojni, začela pa se je razvijati tudi specifična mladinska kultura. Švedski študentje so s svojimi zahtevami celo nekoliko prehiteli vrstnike v drugih državah, saj so že takrat zahtevali demokratizacijo visokega šolstva in boljšo kvaliteto študijskih programov. Veliko zahtev so tudi uspešno realizirali. V razpon tretjega obdobja štejemo dogodke, ki so se zgodili med letoma 1968 in 1970. V tem obdobju je švedska družba doživela močne ideološke in vrednotne spremembe. Delavsko gibanje se je še okrepilo in stavke so se kar vrstile. V tem obdobju je prišlo denimo do ustanovitve ženskega gibanja, do začetka alternativnih glasbenih festivalov ter prvega vala okoljevarstvenih kolektivov. Našteti dogodki so imeli na švedsko družbo pomembne daljnosežne posledice v smeri socialnih reform in sindikalnih zakonov.

NORVEŠKA

Naslednja skandinavska država, ki zasluži našo pozornost, je Norveška. Dobra izhodiščna točka za razlago dogajanja na Norveškem je leto 1964, saj dogodki leta 1968 zajemajo časovno širši okvir radikalnih dogodkov, ki so potekali vse od leta 1964 pa do leta 1972. Torej, zakaj je bilo leto 1964 pomembno? Takrat je bil ustanovljen kulturni center z imenom Club Seven, kjer se je prvič začela kontinuirano predvajati moderna glasba, prav tako pa so tam uvedli eksperimentalno gledališče. Pomembno vlogo je imela tudi ustanovitev radikalne založbe Pax, ki je izdajala aktivistično literaturo o apartheidu ter hladni in vietnamski vojni. Naslednji pomemben dogodek se je odvil leto kasneje, ko je društvo mladih umetnikov pred parlamentom postavilo razstavo, na kateri so prikazovali fotografije dogajanja v Vietnamski vojni. To je pritegnilo pozornost medijev in ljudi - Vietnamsko vojno so začeli interpretirati kot simbol ameriškega imperializma, zato so sledile demonstracije, v katerih so sodelovali tako delavci kot tudi študentje. Demonstracije in dogodki, povezani z letom 1968, so bili na Norveškem zelo mirni. Zvrstilo se je le nekaj popolnoma nenasilnih študentskih zborov na univerzah. V večini primerov so tudi norveški študentje dosegli uresničitev svojih zahtev.

DANSKA

Za razliko od Švedske in Norveške pa je na Danskem študentski revolt sledil toku ostalih držav na Zahodu. Pričel se je marca leta 1968 z okupacijo univerze v Kobenhaunu in nadaljeval vse do jeseni. Gibanja so nasprotovala nuklearnemu oboroževanju, članstvu v zvezi NATO, vojni v Vietnamu in nagovarjala konflikte v tretjem svetu. Konec šestdesetih let pa so se gibanja začela zavzemati tudi za enakopravnost žensk. Študentje so protestirali proti obstoječim študijskim vsebinam, zavzemali so se tudi za demokratične reforme. Za razliko od francoskih se danski študentje niso povezali z delavci, poleg tega pa so uživali večinsko podporo v danskem parlamentu. Prav zaradi te podpore se dogodki v tej državi niso odvili na tako dramatičen način kot v nekaterih drugih evropskih državah.

ZAKLJUČEK

Tako, pa smo prišli do konca uvodne oddaje cikla Unikompleksov na temo demonstracij okoli leta 1968. Kot lahko vidimo, so imeli dogodki, ne glede na družbeno formacijo ali geografsko lego držav, skupno točko v želji po svobodi. Glavni akterji demonstracij v vseh državah so bili tako imenovani baby boomerji, ki so se prikotalili na svet po obeh zastrašujočih svetovnih vojnah in ki so na podlagi kolektivnega spomina od starejše generacije zahtevali spreobrnitev in opustitev tradicionalnih miselnih vzorcev, ki so bili trdno zakoreninjeni v starših. Dogodki leta 1968 niso prinesli politične revolucije v smislu preobrazbe družbenih formacij ali odstopa vladajočih strank, pač pa so prinesli kulturne spremembe v vseh omenjenih državah - pomembno so prispevali k svobodi govora in izražanja, razkrajanju tradicionalnih družbenih norm in vrednot, nastanku specifične mladinske kulture, večji seksualni svobodi, spremembi delovanja državnih institucij, povečanju kvalitete univerzitetnega študija, večji tolerantnosti do homoseksualcev in biseksualcev ter splošnemu sprejetju različnih, prej marginaliziranih družbenih skupin.

Vsi našteti dosežki so pomembni, z vidika, da veliko od teh dosežkov težko enačimo samo s spremembo družbene formacije. Težko je verjeti, da bi kapitalistična država s tem, ko bi spremenila svoj produkcijski način, odpravila tudi vse totalitarne kulturne vzorce in konformistične vzorce vedenja. Navsezadnje smo realen razplet lahko videli ob vzniku komunističnih družb v dvajsetem stoletju, ki so obljubljale odpravo izkoriščanja in povečanja egalitarnost med ljudmi. Spremljali pa smo lahko tudi avtoritarne oblasti, ki so se manifestirale v obliki fašizma in nacionalizma, ki so kot kapitalistične družbe prav tako omejevale svobodo in segregirale ljudi. Ravno zaradi tega so dogodki povezani z letom 1968 zelo pomembni, saj so pokazali, da doseganje egalitarnosti in svobode ni nujno povezano s spremembo družbene formacije, ki bo pravičneje porazdelila produkcijska sredstva med ljudi, ali ki bo zavoljo neenakega položaja med imetniki produkcijskih sredstev na eni in razlaščenih ljudi na drugi strani poskrbela za večjo egalitarnost v družbi. Dogodki, povezani z letom 1968, so pokazali, da si ljudje predvsem želijo svobode, v smislu, da imajo čas in pogoje, da se lahko udejstvujejo na področjih, ki jih izpopolnjujejo in da jih nihče ne ovira pri izbiri njihovih življenjskih stilov. Pri doseganju svojih želja se neposredno ne znašajo nad kapitalizmom ali komunizmom kot takim, temveč si želijo svobodo okusiti znotraj ene ali druge realnosti. Če pa že pride do spremembe, je ta lahko bolj kolateralna posledica želje po večji svobodi, kot pa primarni cilj protestnikov.

 

Unikompleks je spisal Dejan.

Brala sta Pohleven in Juš

Tehniciral je Makis

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Najs tekst

Tile podatki o mrtvih v Franciji iz ZDA na protestih delujejo precej sumljivo.

Lahko vir za tole glede Francije: "Množične majske demonstracije so terjale tudi več sto smrtnih žrtev tako med protestniki kot policisti." Hvala.

Enako glede ZDA: "Tudi v Ameriki je bilo med demonstracijami, ki so potekale skozi celotno leto 1968, okoli dvesto smrtnih žrtev." Če štejemo mrtve iz t.i. rasnih nemirov...potem verjetno ni tako zelo daleč ta številka. Vseeno bi bilo fino imet vir. Hvala.

Ma, dobil/a si me. Zmotil sem se. Sem šel gledat še enkrat in je bilo smrtnih žrtev zelo malo, ampak so bile. Ne najdem čisto točnega podatka, ampak govorimo o petih do desetih smrtnih žrtvah. Več sto je bilo ranjenih in hospitaliziranih, tako na strani policistov kot študentov, ne pa ubitih. Sem popravil.

Se opravičujem za veliko napako in hkrati za netočen in zavajajoč podatek. 

Glede Francije: policija je ubila dva delavca pri napadu na Peugetovo tovarno v Sochaux 11. junija. Naslednji dan 12. junija je umrl dijak v Flinsu (med napadom policije na tovarno Renaulta se je utopil v reki). Res je bilo brutalno in res so denimo tudi tanki bili stacionirani zraven Pariza z namenom, da posežejo, če "bi to bilo potrebno". Vseeno pa se s številkami ni za igrat.... Virov je splet seveda poln, priporocam recimo tole: https://www.cddc.vt.edu/sionline/si/enrages.html

Škoda, da ni omenjeno, da je na vrhuncu krize francoska država pod vodstvom de Gaulla iz zaporov izpustila skrajno desničarske teroriste, da je ista država organizirala oziroma vsaj podprla napade na arabsko in judovsko populacijo v Parizu, da so ključno vlogo pri brutalnem zatrtju delavskih strank odigrali sindikati pod kontrolo komunistične partije Francije itn itn

Glede ZDA pa enako velja previdnost pri štetju žrtev. Zagotovo je smiselno šteti mednje eksekucije recimo aktivistov Black Panthers Party in ubite med rasnimi nemiri. Med zasedbami univerz 1968 (boji priviligiranih zagotovo) pa nisem prepričan, da so bile smrtne žrtve, će pa so te bile, so bile daleč stran od "dvesto". Masaker na Kent State je recimo bil 1970, tam je nacionalna garda ubila 4 ljudi....

Anyway...hvala za odziv, mislim, da temu prispevku precej manjka, tako da toplo priporočam nadaljno branje. Tistim, ki jih zgodovina tega časa seveda zanima, za ostale verjetno je čisto ok in informativno. Pozz

Hej, toliko mrtvih?

tale oddaja je šele prva v ciklu več oddaj in tudi dogodkov povezanih s temo vrenj 1968. Sledi še več bolj podrobnih obravnav, tako da nas spremljaj še v naprej :)

Lp

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.