Primorani smo bili prestaviti intervju z ministrom dr. Jernejem Pikalom in se posvetiti bolj urgentnim temam. V Sloveniji upada kakovost visokega šolstva zaradi prevelikega števila neuspešnih študentov in fiktivnih vpisov. Bivši ministri se dobivajo na tajnih sestankih in diskutirajo o tem, kako spraviti študente na Mars, kjer je zaradi manjše težnosti posledično tudi lažje opraviti predmete na faksu. Na njihove sestanke se je infiltriral detektiv Roblek.

////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////

Več let sem porabil, da sem se lahko infiltriral v eno izmed celic Nacionalne agencije za kakovostno visokošolsko sankcioniranje, krajše NAKVIS. Ko sem se končno otresel vseh sumničavosti, ki bi lahko razbile mojo krinko, je bil čas za sestankovanje. V posnetku je moje sprotno popisovanje dogodkov, kakor tudi kolaž posnetkov iz sestankovanja.

                                        One eternity later

Identifikacija: Roblek-493. Kraj: Koča na Golici. Datum: 8. september 2065. Ura: 10:15.

Megla je zajela tudi Kočo na Golici. Še vedno čakam na svoj jutranji monster in borovničke. V pepelniku ugašam drugi čik, ko mi prične vibrirati telefon, za tem se mu osvetli še ekran. Slavc Gabrovski mi je poslal šifrirano sporočilo, da je na poti do mene. Ni minilo pet minut in že sem dobil drugo šifrirano sporočilo od Pava Zgage. Tudi on je prav tako na poti na Golico. Natakarju naročim, naj rezervira mizo za tri osebe. Preden prideta, še enkrat preletim vso dokumentacijo, ki mi je bila predhodno posredovana. Dokumentacija je nosila velik poboldan naslov: Problem prevelikega števila neuspešnih študentov. Pri drsanju skozi dokumente se mi na ekranu odvija prava poslastica statistike. Številke govorijo same zase. Zmoti me natakar, ki mi pove, da je miza v kotu že pripravljena. Ravno v trenutku, ko se odpravim proti kotni mizi, je skozi drsna vrata koče vstopil Zgaga. Stopim mu naproti, da bi mu segel v roko in se predstavil, ko me ta prehiti.

Zgaga: I am Pav Zgaga.

Roblek: Roblek je moje ime. Pozdravljeni, Pav Zgaga, upam, da vas ni preveč namočilo. Drugače ni potrebe po angleščini, lahko govoriva kar v slovenščini. Prosim, izvolite, stopite naprej. Tam v kotu sem nam rezerviral mizo

Zgaga: Ja, hvala za povabilo. Prav z veseljem sm na to prišel. To so teme, ki me zelo zanimajo in ne samo, da rad povem kaj mislim, ampak, da rad slišim kaj drugi o tem mislijo. Še zlasti, če mislijo o čem drugač k jst.

Roblek: Tudi jaz sem zelo vesel, da ste se lahko udeležili tega sestanka. Emm, bomo pa takoj pričeli. Morava samo še počakati na Slavca Gabrovskega, potem pa lahko pričnemo. Izvolite, sedite. Boste kaj spili?

Zgaga: Pir, pir, pir.

Roblek: Ufff ... Mislim, da še imajo nekaj pira. Takoj se vrnem. Grem samo preverit do natakarja.

Pri natakarju preverjam, ali ima še kakšno pivo na zalogi, ko zaslišim škripanje vrat, skozi katera je pravkar stopil Slavc Gabrovski. V hipu ga glasno pozdravim ter mu povem, da naj sede za mizo v kotu, kjer že čaka Zgaga. Sproti ga še povprašam, če bo kaj popil. Odvrne mi, da bi tudi on spil eno pivo. Potrdim njegovo naročilo ter povem, da se jima takoj pridružim. Natakar mi postavi steklenici na pult. Z eno roko ju pograbim in odhitim nazaj k svojima gostoma.

Roblek: Še enkrat pozdravljena. Izvolita svoji pivi, sicer nista ravno preveč hladni, ampak upam, da vaju to ne bo preveč motilo. Vaju bo pa naša tema sestanka verjetno bolj ohladila. Torej, če začnemo, problem prevelikega števil... emmm, ja, Slavc?

Gabrovski: Jst osebno težko to rečem zaradi lastne osebne zgodovine. Pa se mi zdi, da vendarle moram, če sem že tukaj rečt, da moj občutek je, da je prevč sledi.

Roblek: Pa ne, ne, Slavc. Ne puščamo nobenih sledi za seboj. Dvakrat sem preveril, da nam ne sledijo, da ni nobenih dokazov, ki bi lahko pripeljali nazaj do nas. Sledi se sproti brišejo. Pojdimo raje na samo vsebino. Kot verjetno že vesta, nista edina, s katerima sestankujem. Do sedaj je bil v dokumentu usklajen samo določen, doooločen osnutek ukrepa. Slavc?”

Gabrovski: Vendar mora bit tudi konceptualno domišljeno kaj, kaj, sestavljamo.

Roblek: Aaa, ja. To pa seveda, seveda, se strinjam. Na koncu bo potem nastal skupen ukrep in mislim, da nihče ne bo soliral s preuranjenimi zaključki. Problem prevelikega števila neuspešnih študentov moramo reševati zelo, ampak res zelo (!) sinhrono. Zgaga, tudi ti si mi podčrtal par pomislekov.

Zgaga: Aaa, zdej težko je men zej nardit eno, nevem,  koncizno analizo. Raje vzamem primer al pa dva, ne, pa bomo potem v diskusiji šli naprej. Recimo začnimo s študenti, tako gre pot ne, mmm, eden od večjih dizproporcij al pa celo ena od najbolj radikalnih, tragičnih, napak slovenske izvedbe te reforme je specfično kranjsko razumevanje mobilnosti, če čte, tle je težava.

Roblek: Razumem, ja. Glejta, pridemo takoj do mobilnosti. Sedaj, naš osnovni problem je ta oziroma je tu pred nami. Statistike kažejo porast fiktivnih vpisov in študentov, ki neuspešno zaključujejo programe na fakultetah. Vse te dokumente smo, prvič, predali think-tankom, potem, drugič, inovativnim inkubatorjem, tretjič smo dokumente pustili nekaj časa ležati na hodniku Filozofske fakultete in na koncu, kot četrtič, kot zadnje varovalo, smo naredili še vsefakultetni »expanding brain party«, kjer smo profesorje, vodstva fakultet, rektorje in bivše ministre zvabili v eno veliko kletno dvorano. Tam so za vstop morali narediti tisti stopnjevalni »expanding brain« meme, kjer so navedli najboljše možnosti za to, kaj narediti s fiktivnimi vpisi in neuspešnimi študenti. Sedaj, kasnejše analize vsega tega materiala, kot lahko vidita na straneh od 254 do 334, so pokazale, da je bila najpogostejša možnost, če ne rečem skoraj edina, kar v 95 % ta, da te študente pošljemo na Mars, kjer je zaradi manjše težnosti posledično tudi lažje opraviti predmete na faksu...

Roblek: ...sicer ponavljam tisto, kar sta že verjetno prebrala, ampak ponavljam zato, da pridemo do vprašanja »mobilnosti«, ki je tukaj ključno. Tako da razumem vajine pomisleke glede tega, kako bo potekal transport. Zgaga, ti si imel pomisleke, da kapsule na hyperpogon ne bodo zadostile in bi bilo bolje iti na WARP tehnologijo, ampak, kot tukaj piše Gabrovski, bi to požrlo preveč negativne mase, ne...pšššt. Čakajta.  Dobil sem sporočilo od kontrolorja. Morali bomo prekiniti sestanek. Ne sprašujta zakaj. Samo poberita vse in mi sledita ven.

Kočo zapustimo skozi zadnja vrata. Zajahamo štirikolesnike po premočenem gozdu in tako pobegnemo nazaj v dolino. Pri odprtini gozda, ki je dajala vpogled v dolino, smo se razpršili. Slavcovi pomisleki so imeli težo. Nekdo nam je sledil na Kočo na Golici. Naslednji sestanek je potrebno bolje prikriti.

                                               Two hours later

Prispem domov in odvržem svoja premočena oblačila. Oskrbnik še vedno ni pričel s kurjavo, zato prižgem kalorifer. Lahko imam srečo, da sem dobil samsko sobo v teh študentskih domovih. Dvoposteljne sobe in nekakšna prisilna »socializacija«, ki pestita ostale na tistih kaj, osmih kvadratih, je kar priležna »utesnjenost«. Prižgem svoj »random glasbeni generator« - KAKI, ki mi vrže »Roc Marciano – Secrets«.

Identifikacija: Roblek-493. Kraj: Škocjanski zatok. Datum: 4. maj 2066. Ura: 10:35.

Potrebnih je bilo nekaj mesecev zatišja zaradi incidenta, ki se je zgodil na Golici. Danes je napočil dan, ko smo ponovno zagotovili in razrešili vse varnostne protokole, da se lahko sestanemo. Vendar sta tokrat na spisku za sestankovanje Maja Makova Brenta in Iga Turčin. Vsaj kakšno uro prej sem prispel na ta zamočvirjen kraj, kjer se vonja mešanica slane in sladke vode, da sem lahko preveril mesto srečanja. Dva pomočnika sta bila že predhodno odposlana, da preverita, ali kdo sledi Brenti in Turčinu. Šele ko bo zagotovljeno vsem protokolom, se lahko sestanemo.

                                              Twenty minutes later

V zraku opazim črno piko, ki se mi pospešeno približuje. Izostrim pogled in zagledam, kako Turčin drsi s padalom proti meni. Dobro, nekdo je prekosil vsa varnostna pričakovanja. Pristane relativno dobro, le nekaj metrov stran od Brentinega blindiranega skuterja, s katerim je pravkar prišla na kraj sestankovanja. Predstavimo se in se odpravimo v bližnjo stavbo, kjer sedemo za betonsko mizo.

Roblek: Madona je enih stvorov tu naokoli, ni? Okej, nič za to. Torej, plan glede premestitve neuspešnih študentov na Mars je bil že večinoma usklajen. Danes se je sicer Štrukelj nekaj pritoževal čez statistike, ampak pustimo to. Mi povesta samo še vajini mnenji glede te premestitve in samega ukrepa? Aja, samo to še, to pa moram omenit, odlično odprto pismo, Turčin.«

Turčin: Ee..no.. bi rekel nekaj kar sem napisal tudi danes v odgovoru na odprto pismo gospoda štruklja, eee. Mi nimamo izbire ali varčevat ali ne. Imamo zelo majhno izbiro koliko in kje varčevat, ampak nekaj te izbire je. Imamo pa zelo veliko izbiro v sloveniji ali varčevat z dogovorm ali vračevat sprti, če varčujemo z dogovorom, potem lahko varčujemo tudi nekoliko mehkejše, če varčujemo sprti, zato da bomo enako prepričljivi na mednarodnih trgih, v bruslji, in tako naprej, moramo varčevati bolj. Zato bi bil moj poziv, ee, tudi tukaj, eee, tistim, ki kategorično zavračajo to. Naj pogledajo stvari, naj poskušajo izboljsat, predvsem pa, če delamo stvari z dovogorom so lahko stvari malce majn ostre.

Roblek: Ne, ne, Turčin. S Štrukljem sva se slišala danes zjutraj in me je obvestil, da je zraven. Tako da zanj ne rabimo skrbet. Ostalo je usklajeno. Ukrep ne bo oster, ampak blagodejen. Brenta, se tebi sploh zdi, da smo naredili kak napredek?

Brenta: Da, seveda. V duhu spremin...spreminjajočega sveta okoli nas in tistega, ki ga tudi mi poganjamo spremembe, da pravzaprav razmislimo o tem, kam sodi razmilske o visokem šolstvu, da se vsaj na področju zagotvaljnja kakovosti, če ste odprli tisti dokument zakona in miselni vzorec, ne, v tistem vrhnejem delu, ki je za nas tako ključen - to je kakovost - smo v resnici vsi deležniki skušali najt neko pravo smer in kot tečejo tudi sicer razprave, očitno, da je vsaj na nekem delu narejen napredek v duhu vsega kar se je spreminjalo v zadnjih letih.

Roblek: V zadnjih letih se je dosti spreminjalo, leta, ki so sedaj za nami, so bila zelo turbulentna. Mislim, da se je potrebno ozreti v prihodnost in ne preveč evalvirati preteklosti. Pustimo arhivom, da opravijo svoje delo zgodovinjenja, a ni tako, Turčin, kaj bomo mi gledali nazaj, treba se je trudit za naprej...

Turčin: Ampak skupaj se trudimo,  da to stanje spremenimo in da se spret povrnemo na razvojno pot, ki bo edina popeljala našo Slovenijo naprej, na zeleno vejo, in sevedea z njo vse nas. Razumljivo je, da s tem prihaja do napetosti, včasih do nerazumevanja, do nesporazumov, kar seveda ni samo naš primer, ampak je žal primer vse evrope. To je normalno za vsako družbo, še zlasti v času, ko nobena rešitev ni možna čisto brez odpovedi.

Roblek: Tako je. Brenta, če vas postavimo na mesto rektorice Univerze na Marsu, potem bo potrebnih kar nekaj pretresov. Težnost na Marsu vam bo sicer v pomoč pri težavnosti, ampak mislim, da boste vseeno potrebovali solidne temelje.

Brenta: Tako je. Mislim, da je kriza sama pokazala in tudi sistem financiranja danes, pa ne samo pri nas v Sloveniji, tudi v tujini, na tujih unvierzah, tujih raziskovalnih institucijah, se vse bolj poudarja ta koherentnost sobivanja z vsemi deležniki v neki celotivit družbeni skupnosti. In prenos znanja pravzaprav ni samo prenos, ampak je tudi kroženje znanja in to znanje je ena največjih vrednosti in  vrednot, ki jih imamo danes lahko res cenjene in vrednotene v družbi in temu moramo dati pravo mesto. A vendarle, če želimo v resnici sobivati in razvijati ta svet skupaj, potem je seveda prenos znanja tista stična točka ali kar bolje interaktivnost, interakcija, ki mora živeti vsak dan, pravzaprav vsako minuto. In če je kdo prvi nosilec, ki ga ustvarjamo v tem prenosu znanja, je seveda na eni strani študent, potem raziskovalec, seveda mi profesorji, raziskovalci, pedagogi, in potem celovit sistem, nek EKO-inovativni sistem prenosa znanja in potem tukaj imamo vrsto elementov.

Roblek: Točno tako. To je to. Mislim, da smo. Vseeno bo potrebno še nadaljevati s tajnostjo, preden pridemo ven s tem ukrepom. Zaenkrat še čakamo, da se prižgejo še zadnji zeleni semaforji, preden stopimo v javnost. Imata kakšne ideje, kaj bi povedali ob nagovoru, ki bo hkrati tudi zagovor tega ukrepa? Turčin, maš kaj?«

Turčin: Naša prizadevanja so šla v smer, da bi bile te odpovedi čim manjše in da bi bile kar se da enakomerno razporejene med vse državljane. Naredili smo kar smo mogli. Naredili smo najboljše glede na stanje, ki smo ga podedovali. Sedaj moramo delati predvsem zato, da bodo lahko sedanji učenci in dijaki z večjim zaupanjem gledali v prihodnost.

Roblek: To se mi zdi povsem razumljivo, da. Brenta, kako bomo pa potem sobivali skupaj v vednosti, da imamo tudi oddelke na Univerzi na Marsu?

Brenta: No, velikokrat slišimo, da preprosto še premalo sodelujemo, da premalo vpenjamo v drug drugega vsebine, znanja, veščine. In zato smo se nekako že v preteklem letu odločil, da začnemo čimbolj spodbujati to sobivanje vseh nas deležnikov in prav ena od pobud je prav ta povežimo se za prihodnost. Kako lahko skupaj, z dobrimi idejami, z dobromi pristop, tudi z novini metodami učenja, začnemo graditi to povezljivost že v času študijskih programov, torej od tistih prvih korakov študenta v svojih predmetnih aktivnosti, ko deluje v laboratorjih, ko deluje na terenu. Kako čimbolj intergrativno zgraditi zgobe, načine sodelovanja, ki seveda prinesejo do čimveč spoznavanja drug drugega.

Roblek: To je, se mi zdi, vse, kar je bilo potrebno povedati. S tem zaključujem sestanek in ga dajem v transkripcijo. Bom pa tudi jaz osebno šifriral besedilo ob transkriptu, tako da ne rabita skrbet.

         So much later, that the old narator got tierd of waiting and they had to hire a new one.

Doma sem se zlil nazaj na kavč. Zunaj se je ponovno delala meglica. Skozi njeno gostoto je svetloba utripajočih znakov prodirala v mojo dnevno sobo. Končno sem lahko iz grla izpraznil cmok, ki se mi je nabiral čez celi dan. Pljunil sem ga v umivalnik in v njem zagledal kri. Še enkrat sem pljunil. Tokrat je bila v sluzi pomešana kovina. Spral sem jo v vodi. Njena oblika me je spomnila na miniaturno sledilno napravo. Nesel sem jo v delavnico in po podrobnem pregledu ugotovil, da gre zares za sledilno napravo. Meni so sledili, in ne Slavcu ali pa Zgagi. Mar mogoče sedaj vedo, kje smo se dobili z Brento in Turčinom? Kdo je tisti, ki bi lahko to vedel? Kdaj sem staknil to majhno stvarco? Sedaj to niti ni važno. Dokler so dokumenti šifrirani, je še vse strogo zaupno. Idol Lukšič je že pričel z naročanjem Sond pri Elonu Musku za transport študentov. Vse je pripravljeno.

Bral/Igral: Juš Šoltes

Tehniciral: Blaž Pavlica