Je packstone ali grainstone? Pa razpoke?
Petnajstega oktobra leta 1986 so sodelavci in sodelavke takratnega Vodnogospodarskega inštituta, Geološkega zavoda in Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU na izviru Dobličice začeli štiridnevni črpalni poskus. Iskali so nov vir pitne vode za del jugovzhodne Slovenije, oktober pa je bil dovolj sušen in zato primeren za ugotavljanje izdatnosti vodonosnika. Govorimo o porozni kamninski plasti, ki je v tem primeru karbonatna, kjer se zadržuje voda in polni Jezero, kot Dobličici pravijo domačini. S črpalnim poskusom so merili minimalni dotok podzemne vode, ki se zbira v višjem napajalnem zaledju, prepredenem z razpokami in kraškimi kanali. Ujeta podzemna voda priteče na dan v nižini kot radodaren kraški izvir Dobličice.
Možje so z dvema močnima potopnima črpalkama v izviru Dobličice že tretji dan črpali sto litrov na sekundo, voda v njem pa je upadla zgolj za 1,8 metra. Vzporedno s črpanjem Jezera so ves čas potekale meritve višine vode tudi v sosednjih izvirih, kjer pa se znižanje gladine ni poznalo. Voda, odvzeta iz Jezera, se je po ceveh iztekla stran od izvira, nazaj v strugo. V plitvejših delih struge, kamor se je izlivala črpalna cev, je voda zastajala. Tam so se pogosto zadrževale ščuke in raki, ki so jih člani raziskave radi lovili in morda tudi pomalicali. Malo po poldnevu na tretji dan črpalnega poskusa je delavec Geološkega zavoda v tej komaj za prst plitvi strugi opazil čudno bitje.
Barva hrbta in bokov je temnorjava do skoraj črna z vijoličastim ali rjavkastim nadihom. Gobec s široko sajasto črno obrobo. Oko je videti kot črna pika, obrobljena z belim. Trup je jeguljast. Živi le v tesnem arealu v Beli krajini.« Tako je to čudno bitje znanstveno opisal biolog Boris Sket in mu nadel ime »po pomembnem bitju iz slovenskega krščanskega bajeslovja« – Proteus anguinus parkelj.
Tako smo v Sloveniji leta 1993 uradno dobili novo podvrsto dvoživke – črno človeško ribico. Najdemo jo lahko zgolj v Beli Krajini na pičlih treh kvadratnih kilometrih. Del omenjenega območja pa je bil že pred odkritjem parklja onesnažen z odpadnimi livárskimi peski in PCB-ji. Danes največjo težavo predstavljajo onesnaženja z nitrati, ki v okolje zaidejo zaradi rabe v kmetijstvu in odvajanj odpadnih komunalnih voda.
To je območje Črnomeljskega ravnika oziroma nizkega krasa, kjer se voda pretaka horizontalno – v nasprotju z visokim krasom Poljanske gore na zahodu, kjer voda teče vertikalno. Na nizkem krasu je zato podzemna voda plitvo pod površjem, kraško površje pa ima nizko samočistilno sposobnost in onesnaževala se hitro razširijo v podzemni vodi. Za posledice organske preobremenjenosti v vodi naj bi bile posebej občutljive ličinke dvoživk, vključno s človeško ribico. Določena mejna vrednost nitratov v vodi za proteusa znaša 9,2 miligrama na liter vode, kar je štirikrat manj od zakonsko določenega standarda.
Podzemna voda je na prizadetem območju habitat črne in tudi bele človeške ribice, kljub temu pa se njuni življenjski okolji ne prekrivata. Nitratni grožnji sta izpostavljena predvsem dva izvira. Najhuje je na Otovskem bregu, kjer najdemo zgolj belega proteusa. Drugi kritični izvir je Jelševniščica, kjer izvirski bruhalniki naplavljajo zgolj črne človeške ribice. V obeh izvirih vrednost nitratov v vodi presega mejno vrednost 9,2 miligrama na liter, vendar so koncentracije v Jelševniščici vseeno nižje kot v Otovskem bregu. Ta je bilo nekoč eno izmed bolj znanih nahajališč belih proteusov, kjer si menda lahko celo ponoči opazoval več deset ribic, kako se prehranjujejo. V zadnjem desetletju pa se beli proteus na Otovskem bregu skoraj ne pojavlja več. Naj še enkrat poudarimo, da sta habitata belega in črnega proteusa ločena, slednji pa predstavlja prostorsko zelo omejenega belokranjskega endemita, ki živi zgolj na treh kvadratnih kilometrih. To izjemno majhno območje je pod hudim okoljskim pritiskom in zato sodi črna človeška ribica na rdeči seznam ogroženih vrst.
Izvira Jelševniščice in Otovski breg sta med seboj oddaljena slabe tri kilometre in vendar sta z onesnaževalom različno močno obremenjena, hkrati pa v vsakem izviru živi druga podvrsta človeške ribice. Vsekakor zanimiva težava, ki namiguje, da se vzrok skriva v različnem napajalnem zaledju obeh izvirov. Nekatere dozdajšnje raziskave kažejo, da večji del zaledja Jelševniščice predstavlja dolomit na zahodu. Otovski breg pa naj bi imel bolj severno in dosti nižje napajalno zaledje, zaradi česar se nitratna obremenitev težje razredči. Ali je to res?
Svoj prispevek k odgovoru vsekakor prinese izdelava celovite, natančne in podrobne geološke karte. To je celovit opis kamnin, razpok, prelomov in preostalih geoloških podatkov, ki so vidni na površju. Z zbranimi podatki lahko izdelamo model sestave plitvega dela Zemljine skorje. Z geološko karto lahko prepoznamo glavne geološke zapreke – recimo prelome, ki omejujejo tok podzemne vode v Beli krajini in s tem tudi habitata črne in bele človeške ribice. Geološko karto lahko uporabljamo kot samostojno orodje, hkrati pa predstavlja bazično podlago za vse nadaljnje okoljske in prostorske študije nekega območja.
Da tako karto lahko izdelamo, moramo na teren – na geološko kartiranje. Preden pa se spoznamo s Tristanom, Mašo, Markom, Luno in Sebastianom, glasbeni premor.
Poslušate oddajo Frequenca della scienza Znanstvene redakcije v etru Radia Študent, ki se vrti na 89,3 megahertza. Tokratna oddaja je nastajala na terenu v Beli krajini, kjer je šest vrlih študentk in študentov geologije poskušalo izdelati geološko karto 30 kvadratnih kilometrov velikega zaledja izvirov Dobličica, Jelševnik in Otov breg. Zanimalo nas je, katere so glavne geološke strukture, ki ločujejo podzemno vodo, ki priteče v omenjene izvire.
Tok podzemne vode je na tem območju res zanimiv. Izvira Dobličice in Jelševnika sta poltretji kilometer narazen in v obeh najdemo črnega močerila. Vendar pa ima izvir Jelševnika težavo s preseganjem varnih koncentracij nitratov, še vzdržnih za močerila. Medtem je voda iz izvira Dobličice dobre kakovosti in se z njo oskrbuje širše območje Bele krajine. Slabi trije kilometri so tudi med izviroma Jelševniščice in Otovski breg. Kljub medsebojni bližini sta habitata dveh podvrst človeške ribice. Obema pa zaradi povišanih vsebnosti nitratov v vodi grozi izginotje.
Z misijo reševanja habitata črnega in belega močerila v mislih smo se vrle študentke in študenti geologije konec oktobra odpravili v Belo krajino. Tam smo najprej ostali en teden in se kot vsi na nepoznanem terenu prvih nekaj dni malo lovili in spoznavali s simboli na topografskih kartah, ki nam jih je predhodno pripravil Geološki zavod Slovenije.
Vsak je prejel od štiri do šest fizičnih kart senčenega modela reliefa. Sivo-belo podlago vrtač, gričkov in dolin pa prekriva sloj s topografijo, infrastrukturo in hidrografijo. En list je pomenil en kvadratni kilometer. To karto smo imeli s seboj na terenu in nanjo izrisovali pridobljene podatke. Preden pa greš na teren, je dobro karto temeljito pregledati in se seznaniti z generalnimi strukturami. Te so vidne že na karti, na primer prelomi, ki jih je mogoče razpoznati, če je več vrtač nanizanih v ravni liniji. Tako smo določili območja, ki so od nas zahtevala največ pozornosti, kajti prelomi lahko pomenijo pomembne mejnike med posameznimi vodonosniki.
Dež se tudi po kavi še vedno ni polegel, a vseeno smo se odpravili na teren.
Iskali smo naravno razgaljena zaporedja matične kamnine, imenujemo jih izdanki in kamninski profili. Torej kamnin nismo pobirali po tleh, ampak smo oprezali za naravnimi skalovji. Ob deževnih dneh to počnemo predvsem v cestnih vsekih, ob sončnih pa v kamnolomih, gozdovih in robovih vrtač. Glede na deževno vreme smo se prvi dan z avti v parih odpravili na teren. Z Markom sva se odpravila na območje izvira Jelševniščice.
Našla sva dva cestna vseka. V pelerinah sva skočila ven, si ogledala kamnine in potem podatke izpolnila v avtu. Geologinje na terenu določujemo vrsto kamnine, njeno barvo, sestavo delcev, ki tvorijo kamnino, in tako dalje. V našem primeru smo določevali večinoma siv dolomit in apnenec, v njem pa smo opazovali predvsem fosile in druga zrna. To so lahko komajda milimetrski sferični peleti iz karbonatnega blata ali milimetrski ooidi s sferičnimi kalcitnimi ovojnicami. Pogosto smo opazovali tudi delno sprijete delce karbonatnega blata oziroma intraklaste, ki so nepravilnih oblik in tudi do centimeter veliki. Vsa zrna so v vezivu, ki je lahko temno karbonatno blato oziroma mikrit ali pa svetlejši kristaliziran cement oziroma sparit.
Vsak apnenec poimenujemo z dvema opisnima imenoma. Količino in velikost zrn v mikritnem ali sparitnem vezivu izrazimo z Dunhamovim poimenovanjem in pri tem uporabljamo izraze wackstone, packstone in grainstone ter še nekaj drugih. Wackstone recimo pomeni, da se v mikritnem vezivu zrna med seboj ne dotikajo. Grainstone pa pomeni dotikajoča se zrna v sparitnem vezivu.
Drugo ime apnencu nadenemo po Folku in nam pove, katere tipe zrn najdemo v kosu karbonata ter v kakšnem vezivu se nahajajo. Recimo bio-intra-pel-mikrit pomeni temnejši karbonat s karbonatnim blatom kot vezivom. Med zrni prevladujejo fosili, sledijo jim intraklasti, najmanj pa je peletov. Pa poslušajmo, kako sva se z Markom prvi dan geološkega kartiranja spopadla z orientiranjem po belokranjskih karbonatih.
Malo po poldnevu je končno nehalo deževati in z Markom sva se lahko končno malo sprehodila po okolici izvira Jelševniščice. Skoraj takoj sva našla lepo sekvenco raznolikih kamnin, dolgo okoli 40 metrov. No, za popis sva potrebovala precej časa. Prvi dan na terenu, z lokalnimi kamninami pa smo se šele dodobra spoznavali.
Da, prav ste slišali. Kamnine geologi razbijamo. Za tako početje potrebujemo zvestega spremljevalca vsakega kamnoljuba, in to je geološko kladivo. Poleg tega na terenu potrebujemo že večkrat omenjeno karto, geološki kompas, lupo, terenski dnevnik, klorovodikovo kislino ter primerna oblačila in obutev. Tako spodobno opremljena sva se z Markom od izvira Jelševniščice sprehajala vzdolž reke ter razbijala in popisovala kamnine.
Podobno je potekal tudi drugi dan kartiranja. Na teren smo ponovno odšli v parih in se sprehajali po območjih, kjer se naše karte križajo. Z Mašo sva imeli skupno območje v okolici Tuševega Dola. V primerjavi z deževjem dan prej, ko z Markom nisva opazila tako rekoč nobene morfološke posebnosti, kot so razpoke, sva imeli z Mašo topel in sončen dan. Zato primarnih kamnin in potencialnih razpok nisva iskali v varni bližini cest in avtomobila, ampak v globokih gozdovih in na hribčkih belokranjskega krasa. Še manj kot po uri na terenu sva prišli do lepo razgaljene razpoklinske cone, ki pa je bila na dvorišču nekega domačina …
Z Mašo sva tisti dan popisali veliko potencialnih razpoklinskih con. Predvsem v smeri severozahod-jugovzhod, kar smo predvidevali, še preden smo šli na teren. Kajti, kot ste danes že slišali, je območje na stiku Dinaridov in Gorjancev, linija njunega stika pa poteka v izmerjeni dinarski smeri. Našli sva tudi eno plast dolomita – karbonata, ki ne reagira na klorovodikovo kislino – in pozneje boste lahko slišali, kako se je najdba v zadnjih dneh kartiranja izkazala za ključno. Pa se vrnimo v belokranjski gozd in poslušajmo, kako je ta postopek merjenja, najdbe in popisa potekal.
Popisovanje kamnin, iskanje dolomita, razpoklinskih con in merjenje vpadov plasti pa je bilo večino dni samostojno delo. Vsaka članica in član naše odprave je moral prehoditi okoli pet kvadratnih kilometrov in zbrati podatke. Ker en teden na terenu za tako veliko območje ni zadostoval, smo se konec novembra znova vrnili na jugovzhod Slovenije.
Veliko dogodivščin smo doživeli na terenu, kako sta potekala primerjanje zbranih podatkov in interpretacija kart, pa razkrijemo po glasbenem premoru.
Zahvaljujemo se Tristanu, da nas je popeljal v tretji del oddaje Frequenca della scienza. Spremljate študentke in študente geologije, ki jim po skoraj desetih dnevih kartiranja v Beli krajini še vedno ni nič jasno. Ob večerih smo pregledovali zbrane podatke, in ko je postalo njihovo primerjanje preobilno, smo si za razvedrilo pripovedovali terenske prigode o izgubljeni potki, gozdnih živalih, nenajdenih razpokah in temnih vrtačah. Seveda, nobenega namena nimamo, da bi tudi vas prikrajšali za te zgodbice.
Ob takih razvedrilih smo vsak večer tuhtalii in med seboj primerjali nabrane kamnine, izmerjene vpade in smeri razpok. Izpostavljali smo tudi težave, na katere smo med kartiranjem naleteli. Na ravninskem delu je bila recimo velika težava sploh najti primarne kamnine ali geološke strukture. Zato smo skupaj poskušali ugotoviti, kako se s takimi težavami spopasti.
Naš končni cilj dvotedenskega bivanja v Beli krajini je bil, da iz popisanih kamnin izdelamo generalno zaporedje, urejeno po starosti karbonatnih kamnin. Od tistih apnencev, ki so se odložili najprej pred več kot 170 milijoni let, do tistih, ki so nastajali v oceanu, ki je Zemljo prekrival pred rosnimi 70 milijoni let. To imenujemo stratigrafsko zaporedje. Kjer ta ugotovljena kamninska sekvenca na površju ni zvezna, potegnemo prelome. Ti površje vertikalno ali zmično premikajo.
V Belo krajino so pred nami že v času Jugoslavije hodili izkušeni geologi in izdelali geološko karto celotne nekdanje države. Glede na njihove ugotovitve vemo, da se stratigrafsko karbonatno kamninsko zaporedje začne z juro in nadaljuje v kredno starost. To sta dve obdobji mezozoika in sta na terenu načeloma ločljivi in določljivi. Kot geologi in geologinje naj bi bili sposobni med seboj ločiti ti dve starosti na terenu. Pomagamo si predvsem s fosili, ki so v teh dveh obdobjih prevladovali in se odlagali v takratnih oceanih. Bolj ko smo med seboj kamnine primerjali, bolj smo ugotavljali, da samo iz pridobljenih podatkov ne znamo sestaviti stratigrafskega zaporedja.
Na terenu smo nabrali več deset različnih vrst apnenca v vseh možnih odtenkih sive in zgolj z makroskopskim ločevanjem kamnin nismo ugotovili prav veliko. Zato smo se na izredno deževen dan odpravili v bližnji Semič in si tam ogledali nekaj, kar bi nam lahko izjemno pomagalo pri našem delu – stratigrafski stolpec. To je fizični prikaz kamninskega starostnega zaporedja, sestavljen iz lokalnih belokranjskih kamnin.
Ko smo prispeli v Semič in si ogledali geološki stolpec, se nam je začela počasi izrisovati okvirna slika starostnega zaporedja kamnin na našem območju. Ugotovili smo, da nam lahko dolomit – od vseh kamnin! – pomaga razlikovati med posameznimi starostnimi zaporedji karbonatov.
Preostalo nam je le še nekaj zadnjih dni kartiranja. Opremljeni smo bili s svežim znanjem geološkega stolpca, ki smo si ga ogledali v belokranjskem muzeju. Ob razgrnjenih kartah smo še zadnjič poskušali ugotoviti pojavnost in funkcijo dolomita ter glavnih smeri razpok, ki pregrajujejo možne vodonosnike s podzemno vodo, in habitata črne ter bele človeške ribice.
S takimi klavrnimi zaključki smo začeli sanjariti o terenskih najdbah, ki bi utegnile rešiti težave. Kaj bi si želeli najti na terenu, da nam bi bile stvari bolj jasne in naša motivacija ne tako na psu? (Čisto tako mimogrede, túf je sprijet vulkanski pepel.)
Ampak vrnimo se k realnim podatkom. Kaj so torej ugotovitve našega belokranjskega potepanja in delovne interpretacije geoloških kart, ki smo jih izdelali?
Kartirajoči trpini smo ob koncu terena ugotovili, da imamo plast dolomita v zgornji juri in leče dolomita v spodnji kredi. Na jugozahodnem delu kartiranega območja smo določili precej lepo zaporedje krednih krabonatov, medtem ko na severnih območjih, kjer prevladuje jura, stratigrafsko zaporedje kamnin še vedno ostaja pod vprašanjem. Zadnji dan kartiranja nam je na severu območja v okolici Naklega pri Otovcu končno uspelo najti potencialno mejo med jurskimi in krednimi apnenci. Na celotnem območju smo večino razpoklinskih struktur izmerili v generalni smeri severozahod-jugovzhod.
Trenutna delovna teorija, ki smo jo natuhtali skupaj s profesorji, je, da imamo v Beli krajini na območju Črnomlja dva vzporedna preloma v smeri sever-jug. Vmesni del med prelomoma se je pogreznil in tam imamo dolino, kamor se izlivajo reke. Izviri so na meji obeh prelomov z dolino, med drugim tudi Dobličico in Jelševnikom na zahodni meji. Oba izvira sta habitata črne človeške ribice. Močna preloma sever-jug naj bi povozila razpoklinske – morda tudi prelomne – cone, v dinarski smeri, ki smo jih merili ves čas na terenu. Neznanka ostaja severni mejnik med Jelševnikom in Otovskim bregom, ki je poleg prelomov sever-jug najverjetneje povezan tudi z dinarskimi oziroma strukturnimi conami severozahod-jugovzhod.
Torej, vsekakor zapleteno območje, ki mu je bilo šest smrkavih geologov in geologinj komajda kos. Vendar ne glede na vse natančna in podrobna geološka karta ostaja osnova za vse naravovarstvene ukrepe, sploh če ti vključujejo tok podzemne vode. Visoka ogroženost človeških ribic in ranljivost vodnih virov na tem območju kar kliče po sprejetju novih naravovarstvenih ukrepih. S to problematiko se intenzivno ukvarja okoljski projekt Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Geološkega zavoda Slovenije in Biotehniške fakultete, ki se je začel v oktobru 2021. Nas šest vrlih geologov in geologinj je pri projektu sodelovalo, kot ste lahko danes slišali na valovih 89,3 megahertza, pri ugotavljanju prispevnih oziroma zalednih območij podzemne vode. Medtem druge raziskovalne skupine iščejo glavne vire onesnaženja in spremljajo človeško ribico. Idealna končna izdelka bosta predpis ukrepov za izboljšanje kakovosti vode in njihovo izvajanje. Vsekakor je v Beli krajini potrebno še veliko dela in še precej prehojenih terenskih ur, ampak kot naravovarstveniki vam lahko zagotovimo, da se bomo z vsemi močmi potrudili, da ohranimo habitat belokranjskega parklja v čim bolj vitalnem stanju.
Srečno.
Po terenu so hodili Maša, Tristan, Marko, Luna, Sebastian. S snemalko jim je sledila Lea.
Urednikovala je Klara
Tehniciral je Budiz.
Lektorirala je Lucija.
Brala sva Biga in Pia.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj