Nitkanje v troje
Pozdravljeni v oddaji Frequenza della Scienza, ki jo tokrat na temo tkanin pripravljamo vajenke in vajenci. Najprej bomo govorile o mehanskih lastnostih naravnih vlaken, ki jih uporabljamo v tekstilni industriji, in kako njihove kemične lastnosti vplivajo na lastnosti oblačil. Zatem se bomo lotile še proizvodnje kemičnih vlaken. V drugem delu oddaje se bomo posvetile ekološkemu vplivu proizvodnje bombaža in predstavile okolju prijaznejši vir tekstilnih vlaken – konopljo. Na koncu bomo govorile o protimikrobnih tekstilijah v zdravstvu za večjo sterilnost medicinskih materialov.
Tekstilna vlakna so po izvoru naravna ali kemična, naravna vlakna se dalje delijo glede na izvor, ki je lahko rastlinski ali živalski. Med slednje sodijo volne, svile in živalske dlake. K rastlinskim vlaknom pa štejemo semenska, kot je na primer bombaž, medtem ko lan in konopljo pridobivamo iz rastlinskih stebel.
Začnimo z vlakni rastlinskega izvora. Glavni gradnik naravnih rastlinskih vlaken je celuloza. To je naraven polimer iz molekul glukoze. Vsebuje številne hidroksilne skupine, ki omogočajo močne medmolekulske interakcije, in vodikove vezi, kar celulozo naredi v vodi netopno in termostabilno, torej neobčutljivo na toplotno obdelavo. Njeno naravno obliko imenujemo nativna celuloza. Polimeri se povezujejo v dolge valjaste oblike tesno povezanih molekul in tvorijo nitasta vlakna. Za njihovo nadaljnjo kemično obdelavo je potrebno uporabiti topila. Tako dobimo regenerirano celulozo, iz katere izdelujejo kemična vlakna. Masa nativne celuloze je zelo visoka, ker je molekula zelo dolga in ima visoko gostoto. Izdelki iz nativne celuloze so zato trdni in trajni. Gostota vlaken močno vpliva tudi na končno težo izdelka, zato so oblačila iz celuloze običajno tanka. Nativna celuloza ima v sredini vlakna votel prostor. Pri semenskih vlaknih, kot je bombaž, je ta cevka sploščena, tako da votel prostor ne prispeva k nižji gostoti.
Pri predelavi stebelnih rastlinskih vlaken, na primer pri lanu in konoplji, je potrebno ta stebla najprej goditi. Pri tem postopku stebla najprej delno nagnijemo in s tem izločimo vlakna, ta pa nadalje kotoniziramo. To je proces, pri katerem dolge nitaste strukture predelamo v dolžino, ki je primerljiva z bombažnimi. Stebelna vlakna kotoniziramo zato, da jih lahko pri izdelavi oblačil mešamo z bombažnimi.
Med tkaninami živalskega izvora nam je verjetno najbolj znana volna, katere glavni gradnik je keratin. Keratin je beljakovina, ki jo med drugim najdemo v laseh, nohtih in koži. Sestavljen je iz ogljika, vodika in kisika, vsebuje pa tudi dušik in žveplo. Slednja elementa sta zelo pomembna, ker dajeta volni samogasne lastnosti – če volnen pulover vzamemo iz ognja bo ugasnil sam od sebe.
Volna je amfoterna, kar pomeni, da se v kemijskih reakcijah lahko obnaša kot baza ali kislina. To nam omogoča, da jo lahko obarvamo tako z bazičnimi kot s kislimi barvili. Ker je med polimeri v vlaknu veliko prostora, lahko vpije veliko vode in barvila. Obdelan ovčji kožuh je verjetno najstarejše uporabljeno vlakno. Volnena oblačila so lahka, hkrati pa nas dobro ščitijo pred mrazom. Po masi je volna veliko lažja od celuloze, zato so oblačila iz nje mehkejša in debelejša. Volneno vlakno je iz spiralasto zvitih molekul keratina, v sredini pa ima prav tako votlo strukturo. Gre za celice, ki so zapolnjene z zrakom in prispevajo k dobri toplotni izolaciji materiala. Ta zrak med vlakni omogoča tudi kodravost volne. Najbolj kodrava sorta je merino volna, pogosto uporabljena za izdelavo oblačil.
Predelava volne poteka v več fazah. Po striženju ovac je volno potrebno še očistiti in oprati. Več o tem nam pove profesorica Tatjana Rijavec z Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani:
Pridelava in obdelava naravnih surovin za proizvodnjo vlaken je dolgotrajen in drag proces, potrebe trga pa iz dneva v dan naraščajo. Tekstilna industrija zahteva več kot sto milijonov ton vlaken letno. Naravnih vlaken ni dovolj – pridelava bombaža se na primer giblje okrog 26 milijonov ton vlaken letno. Tekstilna industrija je zato odvisna od proizvodnje kemičnih vlaken. Postopki za njihovo izdelavo so različni. Izdelamo jih lahko iz predelanih naravnih surovin, kot je regenerirana celuloza. Tako dobimo viskozna in liocelna vlakna. Regenerirana celuloza je lahko tudi do desetkrat lažja od nativne celuloze, kar močno vpliva na mehanske lastnosti oblačil. Izdelki iz viskoze so na primer veliko manj odporni in se hitreje poškodujejo kot oblačila iz čistega bombaža. Kemična vlakna lahko izdelamo tudi iz beljakovin živalskega ali rastlinskega izvora. Tekstilna industrija iz mlečnih beljakovin izdeluje kazeinska vlakna, poznamo pa tudi zeinska vlakna, ki so izdelana iz sojinih in koruznih beljakovin.
Naravne surovine so termostabilne, zato jih je za nadaljnjo predelavo v kemična vlakna najprej treba raztopiti v ustreznem topilu. Ta so danes večinoma okolju prijazna, izjema pa je na primer tradicionalni postopek izdelave viskoznih vlaken, pri katerem se uporabljajo okolju nevarne snovi, predvsem topilo ogljikov disulfid. Vsi ti postopki so danes zaprti, kar pomeni da se topila reciklirajo.
V oblačilni industriji je viskoza med bolj uporabljenimi kemičnimi vlakni. Lesno celulozo za izdelavo viskoznih vlaken pridobivajo iz hitro rastočih dreves, na primer bukve, smreke in evkaliptusa. Poleg tega predstavljajo pomemben vir viskoznih vlaken tudi odpadna bombažna oblačila, ki jih je mogoče reciklirati. O alternativnih virih za izdelavo kemičnih vlaken iz naravnih surovin nam več pove profesorica Rijavec:
Izdelava kemičnih vlaken iz sintetiziranih polimerov je ekonomičnejša kot izdelava vlaken iz naravnih surovin. Poleg tega je v splošnem tudi bolj ekološka, ker ne uporabljamo nobenih topil, izdelana vlakna pa lahko recikliramo. Med sintetičnimi vlakni je najbolj pomembno poliestrsko vlakno, ki ga danes proizvedejo že čez 40 milijonov ton letno. V tekstilni industriji sta poleg poliestra pogosta še poliamidno in akrilno vlakno. Danes je proizvodnja sintetičnih vlaken usmerjena v biorazgradljiva poliestrska vlakna. Glavni vir onesnaževanja okolja predstavljajo barvila in dodana sredstva za lepši videz in boljšo kakovost. Ta pa najdemo tudi v oblačilih iz naravnih vlaken. Postopek izdelave vlaken iz sintetiziranih polimerov nam opiše Rijavec:
V prvem delu oddaje smo izvedeli, kakšne so fizikalne lastnosti naravnih vlaken, iz katerih so izdelana oblačila. Potem smo govorili o postopkih pridelave kemičnih vlaken, njihovem ekonomskem in ekološkem vidiku. Preden se poglobimo v pridelavo bombaža in konoplje, prisluhnimo pesmi Carbon Fiber.
V nadaljevanju oddaje se bomo poglobili v pridelavo osnovnih surovin za tekstilno industrijo. Podrobneje se bomo osredotočili na posevke bombaževcev, ki jih po celem svetu gojimo zaradi njihove skoraj čiste celuloze. Govorili bomo tudi o uporabi industrijske konoplje za pridelavo vlaken in zakaj v Sloveniji ta ni bolj razširjena.
Tekstilna industrija je eden največjih onesnaževalcev na svetu. Za svoje obratovanje potrebuje surovine naravnih ali sintetičnih vlaken. Tekstilne industrije zadnjih 70 let bolj zaprisegajo sintetičnim vlaknom, ki so cenejša in lažja za predelavo v tkanine in oblačila. Najpogosteje naravna vlakna pridobivamo iz bombaževca, Hirsutum gossypium [hirsútum góspium], ki je najbolj uporabljena vrsta bombaževca po vsem svetu. V času podnebnih sprememb in vedno višjih stroškov pridelave, se pridelava bombaževca odraža za netrajnostno. Sama pridelava bombaža je zelo časovno, prostorsko in energetsko potratna. Priprava zemljišča za posevek, izbira tipa tal in gnojenje so ključne predpostavke za uspešno setev, ki pa ne zagotovijo pridelka. Potreba po vodi, odpornost na sušo in zahteve po namakanju so eni najbolj omejujočih dejavnikov za kultivacijo. Ena od alternativ za pridobivanje celuloznih vlaken je Cannabis sativa – navadna konoplja. Gre za konopljo z omejenimi vsebnostmi THC-ja v rastlini; za Evropsko unijo velja omejitev vsebnosti do 0,2 odstotka. Njena pridelava je dovoljena po večjem predelu sveta.
Uporaba konopljinih vlaken v tekstilni industriji se počasi širi, vendar je predelava bombaža bolj ustaljena in razvita. Bombaž se zgodovinsko uporablja že tisočletja za najrazličnejše izdelke. Poznamo več kot 50 različnih vrst bombaževcev, od katerih se za kultivacijo uporabljajo samo štiri. Najbolj razširjena je vrsta Hirsutum gossypium , ki v Združenih državah Amerike predstavlja 95 odstotkov kultivarja. Vlakna bombaža nabirajo ročno ali strojno iz plodov, ki zrastejo iz cvetnih nastavkov odpadlih cvetov. Vatasta celulozna gmota vsebuje od 3 do 6 semen in ostanke posušenih čašnih listov, ki jih je potrebno naknadno odstraniti pred obdelavo vlaken. Semena se zaradi njihove vsebnosti olja uporabljajo v kozmetični in prehrambni industriji, pa tudi za proizvodnjo premazov. Svetovna proizvodnja zajema približno 25 milijonov ton bombaža letno. Ne glede na to, da je pridelava bombaža omejena na območja z ugodnimi pedoklimatskimi pogoji, sta tako pridelava kot industrija predelave bombaža zelo globalizirani. Največ ga pridelajo na Kitajskem in v Indiji, ki skupaj predstavljata približno tretjino svetovne pridelave. Združene države Amerike in Brazilija skupaj pridelata skoraj četrtino svetovnega bombaža, Turčija in Pakistan pa desetino. Ostalih 60 držav, ki pridelujejo bombaž, predstavljajo le eno petino svetovne pridelave.
Odkar se bombaž množično goji po vsem svetu, se skozi leta pojavlja vedno več omejitev. Večinoma zaradi okoljskih sprememb, ki se kažejo v pomanjkanju in neenakomerni razporeditvi padavin, rastline pa se posledično znajdejo v sušnem stresu. En hektarski posevek bombaža porabi med 7,6 in 9 milijonov litrov, natančneje je potreba po vodi odvisna od padavin in evaporacije vode glede na geografsko območje. Na svetovni ravni je približno polovica bombaževih polj vsaj delno namakana, ta skupaj pridelajo več kot 70 odstotkov svetovnega bombaža. Kultivacija bombaža na svetovni ravni pa porabi 2,6 odstotka vse vode letno. Hektarski pridelek bombaža doseže med dve do štiri tone, vendar ta pridelek ni tržen. Pred prodajo posevka je potreben ključni postopek predobdelave, pri kateri mehanično odstranijo semena od celuloznih vlaken, na koncu je izplen tržnega polizdelka med 0,6 in 1 tono na hektar posevka. Pomanjkanje vode za posevek predstavlja tveganje, rastlina pa je tudi bolj izpostavljena napadu škodljivcev in glivičnih okužb. Pretirana uporaba fitofarmacevtskih sredstev krči biodiverziteto v tleh, katere pestrost se skozi leta gojenja na monokulturnem območju niža. S tem se veča tudi potreba po rabi škropiv, pa tudi zaradi vse višje odpornosti žuželk in drugih škodljivcev na pripravke. Z uporabo višjih koncentracij aktivnih snovi pa dolgoročno omilimo učinek škropiva na škodljivce. Med najbolj škodljive žuželke, ki napadajo bombaž, uvrščamo bombaževčevo uš in bombaževega rilčkarja . Poznamo tudi mnogo drugih škodljivih vrst resarjev , ličink vešč, moljev in pršic.
Celotna pridelava bombaža se nahaja na 2,4 odstotka površin primernih za kmetijstvo in letno porabi 11 odstotkov svetovne zaloge pesticidov in četrtino vseh uporabljenih insekticidov na svetu. Za zaščito posevka je potrebno uporabljati znatne količine fitofarmacevtskih sredstev, katerih aktivne substance se prenašajo preko celuloznih vlaken v industrijo. Postopek čiščenja vlaken porabi tudi ogromne količine vode in energije.S škropljenih celuloznih gmot bombaža pa se sedaj prestavljamo na možno alternativo konopljinih vlaken.
Cannabis sativa oziroma navadna konoplja se že tisočletja kultivira po celotnem svetu za tri namembnosti; vlakna, semena in cvetove. Kmetje se za pridelavo konopljinih vlaken poslužujejo sort konoplje, katerih prodaja in gojenje sta regulirana. Semena, ki jih kmetovalci smejo pridelovati pripadajo podvrsti industrijska konoplja in so pod drobnogledom inšpekcije. Konopljina vlakna se lahko uporabi za prejo in dalje za tekstil, poslužujemo se jih tudi v polimernih kompozitih, električnih in gradbenih izolacijah, kot dodatke betonskim izdelkom ali kot surovino za papirno industrijo. Posevek industrijske konoplje je za kmetovalca dokaj nezahteven, pridelek suhe snovi vlaken pa je med 1 in 5 tonami na hektar. To še ne predstavlja tržnega produkta. Konopljine rastline za namembnost semen pridelujemo na enak način kot za vlakna, vendar se pogosto poslužujemo drugih sort. Semena se uporabljajo zaradi njihove vsebnosti olja, ki je primerno za prehrano ljudi in živali. Cvetovi rastline pa se v farmacevtski industriji uporabljajo za proizvodnjo raznovrstnih rastlinskih pripravkov, ki vsebujejo kanabinoide. Na današnjem slovenskem ozemlju se je veliko industrijske konoplje pridelovalo pred drugo svetovno vojno, in sicer na več kot 160 hektarih, kar je bilo za takratno obdobje veliko. Konopljina vlakna so uporabljali za izdelavo oblačil, platen, vreč in vrvi, semena pa so uporabljali v prehrani ljudi in živali. Skladno s celotnim svetom je bila kasneje legalnost rastline tudi na slovenskih tleh omejena. Pridelava industrijske konoplje se je zaključila do konca sedemdesetih let zaradi prohibicije navadne konoplje in vseh njenih podvrst - ruderalis, indice in sative. V zadnjih letih pa beležimo ponovno rast pridelovalnih površin industrijske konoplje. Leta 2019 smo v Evropi pridelovali konopljo na 34 tisoč hektarih, od tega kar 70 odstotkov površin v Franciji. Slovenija pa je v 2016 pridelovala konopljo za predelavo v vlakna na samo 340 hektarih.
Za razliko od bombaževca konopljine korenine pozitivno vplivajo na strukturo tal in ne potrebujejo pretiranega gnojenja za povprečen pridelek vlaken. Poleg tega ima konoplja malo težav s škodljivci in boleznimi, celo do te mere, da zanjo niso niti registrirana fitofarmacevtska sredstva. Edini napadi glivičnih okužb se lahko pojavijo na cvetnih nastavkih rastline. Do takrat je vegetativna doba že zaključena, konopljina stebla pa primerna za žetev. Zaradi odsotnosti spremenljivih stroškov škropiv je posevek konoplje za kmetovalca in kmetovalko bolj ekonomičen. Več o pridelavi industrijske konoplje v Sloveniji nam pove docent Marko Flajšman z Oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete.
Konoplja v primerjavi z bombažem porabi dve celi petkrat manj vode za pridelek iste količine vlaken. Tako za en kilogram bombaževih vlaken porabimo slabih deset litrov, za konopljina pa dobre tri. Na isti površini konoplja priskrbi trikrat več vlaken kot bombaž. Tudi zaradi nepotrebe po škropljenju je posevek bolj ekonomičen za kmetovalce.Vzgoja konoplje ne izboljša samo tal in njihove biodiverzitete, temveč je dober ponor ogljika. Evropska unija navaja, da na enem hektarju industrijske konoplje ponikne med devet in petnajst ton ogljikovega dioksida. To je primerljivo z mladim gozdom na enaki površini, le da posevek zraste zgolj v petih mesecih. Tudi pri posevku bombaževca ponikne več ogljikovega dioksida , kot se ga izpusti v atmosfero za namen kultivacije. Tako pridelek ene tone bombaža iz atmosfere odvzame približno 110 kilogramov ogljikovega dioksida, kar pa je skoraj zanemarljivo v primerjavi s konopljo. Sedaj pa prisluhnimo docentu Flajšmanu, ki spregovori o ključnih tehnoloških postopkih gojenja industrijske konoplje za namembo vlaken in semen.
Predelovalna industrija vlaken, ki za vhodno surovino uporablja cenejša sintetična vlakna, potrebuje bolj trajnostno alternativo iz organskih vlaken. V primeru bombaža, ki je zelo zahteven za pridelavo, manj pa za predelavo, je ključno, da uporabimo tudi druga organska vlakna, kot je na primer konoplja. Zaradi svojih nizkih zahtev pridelave in raznolike možnosti izbire lokacije za saditev konoplja predstavlja alternativo za uporabo v tekstilni industriji. Sama obdelava konopljinih stebel za vlakna se izvaja pred prodajo surovine tekstilni industriji. Pomembno je, da iz olesenelih stebel ločimo dolga konopljena vlakna, ki jih naknadno obdelamo za različne namembnosti. O pridobivanju vlaken iz stebel rastline spregovori profesorica Tatjana Rijavec [rìjavec] z Naravoslovnotehniške fakultete, natančneje z Oddelka za tekstilno in oblačilno inženirstvo.
Kako pa se uporabljajo že polobdelana vlakna?
Še posebej zanimiv za tkanine je torej kotonin . Njegove lastnosti so podobne priljubljenemu bombažu in ga lahko dodajamo v prejo skupaj z bombažem. Sama predelava vlaken v kotonin je zahtevna, a izpeljiva. Da se konopljina vlakna v domači tekstilni industriji ne uporabljajo širše, gre predvsem na račun zahtevnega procesa obdelave vlaken pri izdelavi preje. Gre za tehnološke omejitve, saj kmetje nimajo zadosti ustrezne mehanizacije, ki bi jim omogočila izdelavo preje iz že godenih vlaken. Na račun tega se tudi kmetje redkeje odločajo za gojenje konoplje za vlakna, saj ima ta na trgu nizko odkupno ceno.
V osrednjem delu oddaje smo se posvetili naravnim vlaknom konoplje in bombaža, ter procesu pridobivanja tekstila iz njih. Na kratko smo povzeli zahteve za vzgojo industrijske konoplje za namembnost vlaken ter izpostavili težavnosti njihove predelave. Predstavili smo pogoje gojenja bombaža in konoplje. Pred pogostejšo uporabo konopljinih vlaken v domači tekstilni industriji nas zaustavlja predvsem pomanjkanje mehanizacije za obdelavo stebel rastlin. Videti je, kot da se bomo pri uporabi predelanih surovin še naprej zanašali na uvoz iz tujine.
Poslušate oddajo Frequenza della scienca, v kateri govorimo o tekstilnih vlaknih oziroma materialih nasploh. Sledi zadnji del oddaje, v katerem bomo spoznali, kako lahko preventivno uporabimo medicinske tekstile kot zaščito pred prenosom okužbe.
Eden od javnozdravstvenih problemov v svetu, Evropi in tudi v Sloveniji so bolnišnične okužbe, do katerih pride med zdravstveno nego, rehabilitacijo in zdravljenjem. Takšna okužba podaljša pacientovo ali pacientkino zdravljenje, poveča možnosti zdravstvenih zapletov in poveča stroške oskrbe. Težko jih je preprečiti, lahko pa zmanjšamo njihovo pogostost. Čeprav so za bolnišnično okrevanje in oskrbo nujni tekstilni materiali, so eden glavnih prenašalcev bolnišničnih okužb, kot so Streptoccocus aureus, Corynebacterium striatum in Enterococcus, ki so odporni na antibiotike.
Eden od načinov, da zmanjšamo prenos mikrobov preko tekstilnih materialov, je, da v tekstil vključimo protimikrobne molekule, s katerimi povečamo sterilnost materiala. Ideja o vklopitvi protimikrobnega agenta v tkanino sega že za čas Egipčanov, ki so pri mumificiranju uporabljali začimbe, zeliščne premaze in natron, kombinacijo sode bikarbone in soli. Med drugo svetovno vojno je bila uporaba antibiotikov pogosta ne samo za zdravljenje infekcij, ampak tudi kot dodano sredstvo k zaščitnim oblačilom, šotorom in k prevlekam za vozila, z namenom zmanjšanja verjetnosti okužbe na terenu. Hkrati so materialom dodajali soli kovin, kot sta antimon in baker, ter tako povečali protimikrobnost materiala.
Raziskovalci in raziskovalke so že razvili medicinske tkanine s protimikrobnimi lastnostmi, ki vključujejo spojine, kot so anorganske soli, jodoformi, fenoli, tiofenoli, antibiotiki, dušikove spojine, amini in derivati formaldehida. Večina teh spojin, predvsem formaldehid, fenoli in tiofenoli, so toksične za človeka in težko razgradljive v naravi. Cilj tovrstnih raziskav je najti okolju in človeku prijazno molekulo, ki bi jo uporabili kot dodatek k medicinskemu tekstilu in hkrati povečali antimikrobne lastnosti materiala. Na trgu so že dostopni protimikrobni materiali za uporabo v bolnišničnem okolju. Gre za tipične bolnišnične tekstilne izdelke, ki vključujejo kovinske soli, kvartarne amonijeve spojine, halogene fenole ali derivate hitozana. Več o uporabi protimikrobnih materialov nam pove doktor Matej Bračič, ki prihaja s Fakultete za strojništvo univerze v Mariboru.
Protimikrobne materiale lahko razdelimo na protibakterijske in protiglivične, saj razlike med mikrobi zahtevajo različne pristope k oblikovanju materiala. Poleg omenjenih poznamo tudi protivirusne materiale. Postopki, s katerimi tekstilu dodamo protimikrobno in protivirusno lastnost, niso odvisni samo od vrste patogena ampak tudi od vrste materiala. Protimikrobna vlakna lahko pripravimo že sama ali pa končnemu tekstilu dodamo protimikrobno sredstvo. Bolj učinkovito je, če prej pripravimo protimikrobna vlakna, saj so ta enakomernejše in učinkovitejše obdelana, kot če na koncu nanašamo sredstvo na večjo površino tekstila.
Med aktivne protimikrobne in protivirusne agente uvrščamo nanodelce. Primer so srebrovi nanodelci, ki jim pripisujemo antimikrobno in antivirusno aktivnost, in so v nizkih koncentracijah za človeške celice netoksični. Med drugim so srebrovi nanodelci pokazali tudi učinkovito protivirusno delovanje proti SARS-CoV-2 virusu. Kirurške maske, ki imajo dodano plast srebrovih nanodelcev, učinkovito zmanjšajo vstop virusa in tako preprečijo okužbe. Srebro se veže na površinske proteine virusne kapsule, destabilizira beljakovino in tako zmanjša virusno infektivnost. Težava pri pogostejši uporabi srebra je, da je učinkovit predvsem pri visokih koncentracijah, ki pa so za ljudi že lahko toksične. Še ena slabost masovne uporabe katerih koli kovinskih nanodelcev bi bilo njihovo dodatno vnašanje v ekosisteme in kopičenje tako v organizmih kot v okolju.
Primer drugega najbolj pogostega kovinskega nanodelca z antimikrobno lastnostjo je baker, ki v obliki bakrovega oksida deluje baktericidno.
V preteklosti so bolnike in bolníce oskrbovali z naravnimi surovinami, kot so eterična olja, rastlinski ekstrakti in tudi med. Dajali so jih h kirurškim gazam, da se prepreči infekcija rane. Eden danes najbolj obetavnih polimerov naravnega izvora z antibakterijskim delovanjem je hitozan. Gre za linearni polisaharid, ki je derivat hitina, in gradi zunanje ogrodje rakov, rakcev planktona, zunanjega skeleta insektov in celično steno gliv.
Kot antimikrobno sredstvo deluje tako, da se veže na bakterijsko površino, spremeni prepustnost celične membrane in tako prepreči rast in razmnoževanje bakterij. Hkrati se lahko veže na DNK in tako prepreči prepis molekule v proteine – to celici onemogoča normalno delovanje. Hitozan deluje proti bakterijam, glivam in virusom. Kaj so njegove prednosti in kaj njegove slabosti?
Uporaba protimikrobnih materialov pri izdelavi bolnišničnih halj, posteljnin, prevlek, zaves in uniform predstavlja dobro zaščito pred širjenjem okužb in neprijetnih vonjav med pacienti in bolnišničnim osebjem. Raziskovalci in raziskovalke na področju tkivnega inženirstva preizkušajo različne metode in materiale, s katerimi bi zagotovili človeku, okolju in proizvajalcu neškodljiv izdelek, ki je trajnosten, kompatibilen z mikrobioto kože, neiritabilen ter nealergen. Na trgu so že dostopni tovrstni protimikrobni izdelki, ampak so za razliko od navadnih materialov dražji in zato manj dostopni za primarno in sekundarno raven zdravstvene oskrbe, tudi za slovenski zdravstveni sistem.
Rdeča nit naše oddaje se s protimikrobnimi in protivirusnimi vlakni bliža h koncu. Upamo, da smo vam z našim fizikalnim opisom vlaken približale vaš najljubši volnen pulover. Tega lahko brezskrbno vržete v gorečo peč, ga varno vzamete ven in opazujete, kako se ugasne sam. In ko bo zime konec in bo čas, da razmislite, kateri kulturi na vašem vrtu nameniti prostor in vodo, poskusite s pridelovanjem konoplje. Če vam uspe konopljina vlakna tudi predelati, priporočamo izdelavo poletne srajce. Za čas vročih in vlažnih poletnih dni vam svetujemo, da se zaščitite pred okužbo z dermatofiti, torej pred glivičnimi okužbami kože in sicer tako, da svojim oblačilom dodate protiglivično sredstvo.
Dolge nitaste strukture so snovali vajenki Eva in Liza ter vajenec Matej. Budno oko Ele, Urške in Tima je bdelo nad uporabljenimi materiali. Za preplet vsebin je poskrbela Klara.
Lektorirala je Zarja. Tehniciral Budiz. Brala sva Muri in Ajda.
Vir slike:
https://www.megapixl.com/textile-label-and-washing-symbols-illustration-33476396 in https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Cannabis_sativa_Koehler_drawing.jpg, obdelani v "Canva"
Dodaj komentar
Komentiraj