Veter v eter
Dobrodošli na valovih Radia Študent v novi oddaji Frequenza della Scienca. Pred štirinajstimi dnevi smo govorili o poskusih na živalih, nocoj pa bomo živali zgolj opazovali in poslušali v njihovem naravnem okolju. Prejšnji mesec sem se pridružila študentom tabora Ekosistemi Balkana in posnela terensko delo biologov. Tako bom v današnji oddaji povedala nekaj o tem, na kakšne načine se ocenjuje vrstna pestrost nekega območja, in ob terenskem delu predstavila tudi, kakšne so standardne metode iskanja, lova ter označevanja živali in rastlin.
Od 23. aprila do 1. maja je ob Vranskem jezeru, ki leži med Zadrom in Šibenikom, potekal tabor študentov biologije pod imenom Ekosistemi Balkana. Tovrstne tabore že od leta 1998 organizira Društvo študentov biologije z namenom spoznavanja biološkega terenskega dela in vrstne pestrosti določenega območja. O namenu seznanjanja bodočih biologov s terenskim delom, nam je več povedal blagajnik Društva študentov biologije, Jaka Kregar:
"Ja jaz bi tukaj rekel, da smo mi verjetno kot društvo študentov biologije nek blažilec posledic na področju pomanjkanja terenskega dela, ker študij biologije se vsaj na prvi stopnji nekak kronično sooča s pomanjkanjem terenskega dela. Je pa še ena stvari tukaj pomembna, in sicer da se udeleženci na taborih lahko bolj specializiramo za posamezna področja, ker terenske vaje tekom študija so precej široko usmerjene. Meni se zdi, da imamo tukaj v Sloveniji v študiju biologije en prepad in sicer med domačim pragom - to favno in floro, ki se jo učimo tekom študija - in potem tistim, kar vidimo na National Geographicu. Manjka pa vedno ta pogled k sosedom. Se pravi, ne vemo, kaj se dogaja, ne vem, v radiju 1000 kilometrov. In te naši tabori na Balkanu poskušajo to zapolnit, hkrati so pa seveda namenjeni izobraževanju študentov, nabiranju izkušenj. Marsikdo, ki kasneje dela v terenski biologiji na teh taborih dobi prve izkušnje, mogoče ga potem kakšen starejši mentor opazi. Pa tudi tabori so pomembni za razvoj neformalnega izboraževanja na biološkem področju, ki je zaenkrat precej šibko."
Zanimalo nas je še, kako so tovrstne večdnevne aktivnosti financirane? Jaka Kregar:
"Meni se zdi, da je glavni vir financiranja vsako leto večja iznajdljivost organizatorjev. Bolj najdeš neke ugodne ponudbe, bolj brskaš, kje bi lahko nekaj prihranil, boljše, boljša je cena na koncu za udeleženca. Skratka moraš znat obrnit vsak evro. Res je, da sredstva, ki jih dobimo od drugod vsako leto padajo. Letos sta naš tabor podprla Študentski svet Biotehniške fakultete in Študentska organizacija Biotehniške fakultete, nekaj pa seveda tudi prispevajo udeleženci, ampak se trudimo, da je ta prispevek vsako leto čim nižji, vsekaor pod 100 evrov za deset dni."
Najprej bomo razjasnili nekaj pojmov in metod, ki jih biologi uporabljajo pri terenskem delu. Najosnovnejši terenski metodi sta opazovanje in popis živali ali rastlin na določenem območju. Terensko delo je opravljal tudi Charles Darwin na svojem potovanju z ladjo Beagle. Opazoval je živali v njihovem naravnem okolju, popisoval njihovo raznolikost in kasneje na podlagi svojih ugotovitev postavil še danes veljavno teorijo evolucije.
Živali in rastline lahko popisujemo na različne načine. Popis vrst, ki so ga izvajali udeleženci vseh skupin na taboru Ekosistemi Balkana, se imenuje točkovni popis. Gre za iskanje vrst na izbranih lokacijah, ki se zdijo najbolj primerne ali zanimive. Poznamo pa še vsaj dva načina popisa vrst, in sicer transektni popis in absolutni popis. V nadaljevanju bomo na kratko predstavili oba načina.
Metoda linijskega transekta se v biologiji uporablja za razmeroma enostavno in učinkovito ugotavljanje relativne gostote organizmov na določenem raziskovanem območju. Popisovalec se premika po liniji določene dolžine, ki je navadno vnaprej določena in vrisana na zemljevid. Določena je tudi širina popisovalnega pasu okoli te linije, ki pa se razlikuje glede na skupino popisovanih živali. Pri pticah je tako širina opazovanega pasu navadno 500 metrov, medtem ko se pri popisu metuljev zapisuje osebke, opažene v širini dveh metrov okoli izbrane linije. Popisovalec v predpripravljeni obrazec sproti beleži vse osebke raziskovanih vrst organizmov, ki jih opazi na obeh straneh popisne linije.
Absolutni popis pa se uporablja za popis celotnih populacij nekega območja in je v praksi težko izvedljiv, saj ne moremo ujeti in popisati čisto vseh osebkov neke populacije. Zato si biologi pomagajo s posebno metodo, ki se imenuje metoda lova in ponovnega ulova.
Z omenjeno metodo lahko ocenimo velikost populacije, četudi ne ujamemo vseh njenih osebkov. Trik je v tem, da ujete osebke označimo in jih ponovno izpustimo na kraju ulova. Po določenem času, ki je odvisen od vrste organizma in cilja raziskave, ulov ponovimo. Ločeno zabeležimo prvič ulovljene osebke ter tudi tiste ponovno ulovljene, ki so bili v preteklosti že označeni. Nato lahko z uporabo ustreznih statističnih metod računsko ocenimo velikost preiskovane populacije.
Pri metodi lova in ponovnega ulova se uporabljajo različni načini označevanja osebkov. Za označevanje ptic se uporablja posebne obročke, hrošče pa lahko označimo kar z alkoholnim pisalom ali obstojnim lakom. Na površino pokrovk, ki so v trdno strukturo preobražen prvi par kril, zapišemo zaporedno številko. Na enak način lahko z alkoholnim pisalom zaporedno številko zapišemo tudi na krila metuljev, ki pri tem ostanejo nepoškodovani. Pri kačah odščipnemo košček luske, pri kuščaricah prstek na nogi, poseben način označevanja pa uporabljamo tudi za želve. Želve vrste močvirska sklednica na primer označujemo tako, da s pilo označimo luske levo in desno od glave spredaj ter levo in desno od repa zadaj.
Merjenje vrstne pestrosti ali biodiverzitete in spremljanje posameznih populacij je torej zahtevna naloga, ki v veliki meri temelji na pravilno pridobljenih in natančno urejenih podatkih. In prav tega so se učili udeleženci tabora študentov biologije, ki je, kot smo omenili že v začetku oddaje, letos potekal ob Vranskem jezeru na Hrvaškem. Vransko jezero je z malo več kot tridesetimi kvadratnimi kilometri površine največje naravno jezero na Hrvaškem. Nahaja se ob jadranski magistrali v severni Dalmaciji med krajema Zadar in Šibenik. Severni del jezera, kjer se prepletajo zelo različna okolja od travnikov do močvirja, je ornitološki rezervat. Znotraj rezervata bivajo populacije ptic, ki so pomembne za obstoj celotne svoje vrste.
Zdaj pa vas vabim, da se mi pridružite v akciji na terenu. Na tokratnem taboru je po terenu živali in rastline iskalo enajst skupin: skupina za ptice, netopirje, plazilce, dvoživke, kačje pastirje, metulje, hrošče, pajke, jamske živali, mehkužce in botaniko. Raziskovalne skupine letos z vremenom niso imele sreče, saj je pihala močna burja z dežjem. V hladnem vremenu se namreč večina živali poskrije. Vremenu primerna je tako tudi večina posnetega materiala, zato naslov oddaje Veter v eter berite dobesedno.
Spustimo torej nekaj vetra v eter in prisluhnimo avtentičnim zvokom narave. Na posnetku lahko izurjeno uho sliši oglašanje ptic liske in rakarja:
Ker smo poslušali ptičje petje, bom začela s terenom za opazovanje ptic. Skupino za opazovanje ptic je po terenu vodila mentorica Tjaša Zagoršek, ki je študentka FAMNIT Univerze na Primorskem in aktivna članica Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Ptice smo iskali kar iz avtomobila. Vozili smo se po najrazličnejših poteh, drgnili svoje podvozje ob trnje in kamnito podlago, ob tem pa nenehno zrli skozi svoje daljnoglede in iskali nove vrste.
Včasih smo malo ogrožali promet, vendar je bilo vredno stresa, saj smo skozi teleskop sredi ceste videli eno najlepše obarvanih ptic vrste Merops apiaster ali čebelarja. To je vitka ptica, velika približno toliko kot kos. Čebelarjevo perje se barvno preliva od rumene, zlato rjave do modre. Če želite čebelarja opaziti tudi vi, bodite pozorni na ptice, ki posedajo po električnih napeljavah. V Sloveniji je ta vrsta redka in strogo zavarovana, za opazovanje pa sta priporočljiva daljnogled ali teleskop.
Za ptico tabora so v skupini za ptice imenovali puščavca oziroma Monticola solitarius. Puščavec ima temno modro obarvano perje in gnezdi v skalnatih stenah. V Sloveniji ga najdemo na Kraškem robu. Iskalci ptic so bili zadovoljni tudi z najdbo kotorne oziroma skalne jerebice. Ob cesti smo poslušali tudi oglašanje kobílarja. Kljub temu da ima rumeno obarvan trup, črno perje na perutih in je velikosti kosa, to ptico pogosteje slišimo kot vidimo, saj se skriva visoko v krošnjah dreves. V ozadju vetra boste morda slišali tihi zvok »didlio« in »dide-lio«. Pa prisluhnimo.
Vsega skupaj je skupina za opazovanje ptic zabeležila 108 različnih vrst ptic. Ker pa niso vse ptice aktivne samo podnevi, so izvedli tudi nekaj nočnih terenov.
Na enem izmed njih sem se jim pridružila s snemalko. Iskali in izzivali smo velikega skovika. Opazovanje je potekalo tako, da smo najprej izbrali potencialno primerno lokacijo, kjer bi osebki lahko bili v času gnezdilne sezone. Veliki skovik ima namreč rad line starih hiš, kjer se lahko skrije in samica vali jajca. Na primerni lokaciji smo se tako ustavili in najprej eno minuto poslušali, če morda slišimo njegovo spontano oglašanje. Nato smo zavrteli posnetek teritorialnega petja samca, ki je dolg eno minuto in zveni takole.
Po predvajanju posnetka oglašanja velikega skovika smo čakali eno do tri minute na njegov morebiten odziv. S predvajanjem posnetka smo namreč simulirali vsiljivca na njegovem teritoriju, saj se samec, če gnezdi v bližini, vedno odzove. Na ta način brani svoj teritorij in gnezdečo samico. Če bo skovik prišel branit svoj teritorij, bo svoje oglašanje ponovil večkrat. Poslušajmo.
Posnetek teritorialnega petja smo tisti večer zavrteli večkrat na različnih lokacijah. Velikega skovika smo nato popisovali po v uvodu opisani metodi točkovnega popisa. Točke so navadno med sabo oddaljene kilometer do kilometer in pol, odvisno od razgibanosti terena. Oddaljene morajo biti ravno prav, da ne zabeležimo istega osebka dvakrat. V našem primeru je bila razdalja med točkami približno 600 metrov.
Sledi krajši glasbeni premor, da si opomorete od vetra v eter. Po komadu, ki smo ga ob večerih prepevali ob ognju, pa se bomo na teren odpravili s skupino za netopirje.
Dobrodošli nazaj na frekvenci 89,3 MHz, kjer poslušate terensko oddajo Frequenza della scienza. Z ekipo biologov smo po dežju in vetru terenili v okolici Vranskega jezera med Zadrom in Šibenikom.
Terensko oddajo nadaljujemo z opazovanjem druge skupine letečih vretenčarjev – netopirjev. Skupina za netopirje je povečini iskala zapuščene hiše, zvonike in jame, kjer bi lahko opazovali, ujeli in izmerili velikost netopirjev. Skupino je vodil Simon Zidar iz Slovenskega društva za proučevanje in varstvo netopirjev.
Netopirji so sesalci, ki za orientacijo po prostoru uporabljajo eholokacijo. Gre za sposobnost orientacije po prostoru glede na odboj zvoka od predmetov v okolici. Te zaznajo glede na smer odmeva in čas, ki je potekel med oddajo signala in sprejemom odbitega zvoka. Tovrstna zaznava je zelo natančna, netopirji podkovnjaki lahko tako zaznajo celo petdeset mikrometrov tanke niti.
Netopirji proizvedejo visokofrekvenčne tone v grlu in jih v okolico spustijo skozi odprta usta ali nos, odvisno od vrste. Odmev zaznajo glede na vzorec interference na kožni krpi zunanjega ušesa. Z ultrazvočnimi detektorji lahko visoko frekvenčne klice, ki jih netopirji uporabljajo za orientacijo in lov, poslušamo tudi mi. Glede na zvok, ki ga slišimo preko detektorja, in glede na frekvenco, na kateri zvok ujamemo, lahko določimo nekatere vrste. Prisluhnimo.
Izjava - Simon Zidar in študenti na terenu:
"Slišimo? Probamo določit frekvenco.
[zvoki detektorja]
No pa mi je ušel, pa ga nisem uspel. A je kdo prišel blizu kakšne številke?
Študentka: 42
Ja. Ok, še enkrat.
[zvoki detektorja]
Študentka: Ja. 42 je bila.
Ja, zdaj to je najverjetneje ta, ki je zelo pogost. Pač to je tak mali netopir - Pipistrellus je rod in sicer Pipistrellus kuhlii ali pa nathusii. Zdej teh vrst se ne da med sabo ločit zgolj na osnovi eholokacijskih klicov, zato kar določimo kot skupina teh dveh vrst. Imajo pa najmočnejšo frekvenco tam okoli, ja, 39, 40.
[zvoki detektorja]
... in pa poslušamo tudi kakšen je zvok. Ali je zvok bolj suh; ta-ta-ta-ta-ta, ali je bolj tak; pl-pl-pl-plj, bolj cmokajoč, no? Mogoče sem malo pretiraval zdaj.
... ja, ja, bolj comkajoč - in to je značilno za rod Pipistrellus. Če bi bili bolj taki suhi zvoki, so recimo drug rod. Tko, da lahko še tukaj počakamo, če bo prišel še mimo. Mislim, da prihaja, ja, ja.
[zvoki detektorja]
V bistvu je tako, da potem, ko frekvenco malo spremeniš, lahko dobiš tudi čisto suh zvok pri tem istem netopirju, ne. Moraš pa res to najmočnejšo frekvenco nekako probat opredelit."
Med našim opazovanjem se je okoli devetih zvečer za netopirje žur šele začel. Stemnilo in ohladilo se je, na plano pa je priletelo veliko žuželk, ki so netopirjem ponudile pravo pojedino. Nad nami jih je krožilo vsaj pet, na ultrazvočnem detektorju pa smo slišali tudi zvoke prehranjevanja. Če dobro prisluhnete, boste prehranjevalni bzz slišali tudi vi. Nastane tako, da netopir žuželko zazna in vse gosteje oddaja eholokacijske klice do trenutka, ko jo ujame. Temu sledi kratka tišina. Bodite pozorni na zvok, ki spominja na zapiranje zadrge.
Skupina za netopirje je lovila tudi z nastavljanjem mrež na lokacijah pogostih preletov. Ujetega netopirja so previdno prijeli in preverili spol. Če so ujeli samico, so lahko na podlagi seskov ocenili še, ali je že kotila in dojila ali ne. Odstranili so morebitne parazite in jo stehtali. Nato je sledilo merjenje njegove oziroma njene velikosti. Osnovna meritev za velikost netopirja je dolžina podlaktnice ali antebrachiuma.
Na enem od svojih dnevnih terenov, ko skupina za netopirje ni imela prav dosti dela, so našli in ujeli tudi kuščarja brez okončin s smešnim slovenskim imenom žoltoplaz oziroma Pseudopus apodus. Večina ljudi pri nas mu reče kar blavor in marsikoga spominja na baziliska iz Harryja Potterja.
Najdba blavorja je močno zanimala skupino za plazilce, ki se je na lokacijo pripeljala v pičlih petih minutah. Blavor namreč spada v družino slepcev in ga od kače ločimo po mnogih lastnostih. Ima vidna ušesa, drugačno razporeditev lusk, vidne so tudi približno 2 milimetra dolge zakrnele okončine. Zraste lahko do 135 centimetrov. Ob nepravilnem rokovanju lahko tako kot vsi kuščarji v vaših rokah pusti svoj rep.
Skupino za plazilce je po trnovih poteh med skalovjem vodil Urban Dajčman, študent biologije in član Herpetološkega društva. Prve dni so imeli za svoje delo zelo slabe pogoje, zato je imel Urban čas, da mi pove nekaj zanimivosti o plazilskem terenskem delu.
"Urša: Kakšno je danes vreme, kaj ste lahko danes na terenu za plazilce delali?
Urban: Ja, kljub temu, da vreme ni primerno za raziskovanje plazilcev, ker je mrzlo, vetrovno in deževno, smo se odločili, da gremo gledat obalne habitate, kjer živijo predvsem kače, ki se prehranjujejo z vodnimi živalmi, torej žabami in ribami. In smo to tudi uspešno izvedli, ker smo našli obe vrsti, ki se tu nahajata - torej kobranka Natrix tessellata in belošuka Natrix natrix. Našli smo dosti mladih kač, nekaj tudi odraslih, predvsem mislim, da je bil prvi dan to, da smo se začeli spoznavati s terenskim delom.
Urša: Kako pa zgleda terensko delo za plazilce?
Urban: Pretežno to pomeni, da hodimo po primernih habitatih. Iščemo skale, pod katerimi bi lahko bili skriti plazilci, obračamo kamne. Ne vem, nosimo rokavice. Bisto je pač, da si vzameš čas pa malo ti morajo biti pogoji naklonjeni.
Urša: Kako pa določiš vrsto? Mislim, a moraš to kačo ali kuščarja ulovit pa kaj posebej gledat.
Urban: Ja, večinoma ulovimo kače zato, da se tudi spoznamo s tem, kako rokovati s plazilci pa divjimi živlami na splošno. Ampak načeloma se da večino naših oziroma hrvaših živali, plazilcev določit tudi brez, da jih lovimo, če smo pač malo izvežbani. Samo glede na to, da je dosti udeležencev, ki se prvič spoznava z živalmi, jih po navadi ulovimo.
Urša: Kako pa jih ulovite? A se da ta postopek tako, besedno, malo opisat?
Urban: Ful opisat? Ne vem, ko hodiš po terenu, opaziš en kamen, ki se ti zdi primeren, da bi se pod njim skrivala kača, kuščar, ne vem, obrneš, in če je spodaj kača, jo zgrabiš.
Urša: Kar z rokami?
Urban: Kar z rokami.
Urša: Nimate nobene posebne palice za to?
Urban: Ne, na splošno kače, ki živijo tukaj niso nevarne za ljudi, razen modrasa. Če gremo v taka območja, kjer so strupenjače, smo bolj pazljivil, nosimo rokavice."
V naslednjih dneh se je vreme za lov na plazilce izboljšalo in skupina je zabeležila 15 vrst. Najbolj jih je razveselil modras, pred katerim so jih domačini nenehno strašili in so ga zadnji dan le ujeli in tudi izpustili. Našli so tudi kobranke, belice, leopardovka pa je prišla kar v tabor. Tudi z njimi sem odšla na teren in posnela, kako zveni lov na kače. Ob spremljavi vetra smo našli belico.
Pri kačah so opazovali njihove vzorce in šteli luske. Urbana sem vprašala, kako razlikujemo med vrstami kuščaric in kač?
"Za večino kuščaric je podobno. Ko imaš neke izkušnje, jih lahko že določaš po vedenju, po nekem splošnem vzorcu. Ampak ja, v osnovi tudi vse kače. Celi določevalni ključi temeljijo na štetju lusk, zato ker je to najbolj zanesljiv znak, zato ker barvni vzorci lahko intenzivni variirajo med populacijami, ali pa če prihaja do hibridov pri nekih vrstah. Potem te luske po navadi določajo res. Torej štejejo se pa luske. Ne vem, supraorbitalne, ali pa na nosu. Pri kačah se na čeljusti štejejo luske."
Kuščarice so lovili z zanko, ki so jo zavezali v obliko lase in jo pritrdili na konec dolge palice. Ko so opazili kuščarico, so se ji previdno in počasi približali, ji zataknili zanko okoli vratu in zategnili v smeri proti repu.
Na vlažnih travnikih so našli tudi precej želv grških kornjač z latinskim imenom Testudo hermanii. Podobno kot letnice pri drevesu lahko tudi pri želvah štejemo lise na luskah. Vsaka lisa pomeni eno leto, vendar je to le ocena, in ne zanesljiv podatek.
Skupina za plazilce se je ob iskanju želve močvirske sklednice pridružila skupini za dvoživke, ki jo je vodila Nadja Osojnik iz Herpetološkega društva. Dvoživke so lovili z rokami in vodnimi mrežami. Zanimala so jih predvsem vodna telesa: obrežni pas jezera, ribniki, mlake, potoki in kanali. Najbolj številčne so bile populacije zelenih žab, ki v zboru s pticami in vetrom zvenijo takole:
Ko sem šla z njimi na teren, smo iz vode potegnili tudi eno užitno zeleno žabo, ki nam je o svojem življenju takole potožila.
Nadja Osojnik nam je razložila, da je za zelene žabe značilen poseben pojav, ki v naravi ni prav pogost. Pisana žaba in debeloglavka se lahko namreč med seboj parita in imata plodne potomce, ki se nadalje uspešno parijo s starševskimi vrstami ali med seboj. Križance prav tako imenujemo zelene žabe, latinsko pa Pelophylax kl. esculentus. »Kl.« je okrajšava starogrške besede »klepton« in pomeni tat, saj vsaka generacija hibridogenetskih žab ukrade polovico kromosomov predstavnikov druge vrste. Križancem lahko rečemo tudi užitne zelene žabe.
Najbolj pogosto vprašanje domačinov, ki smo jih srečevali na svojih terenih, je bilo: »Pa šta vi radite ovdje?«. Ko nam je to vprašanje postavil starejši gospod, ki goji zelišča, smo mu povedali, da iščemo žabe, in razložil nam je, kako jih lovi on. S prijateljem se postavita višje in nižje od toka reke ter se z lučjo pod vodo počasi približujeta eden drugemu. Ob tem nabirata užitne zelene žabe, ki jih mečeta v plastične posode. Za konec nam je postregel še z receptom za žabje krake.
Pa to ti je najbolje, to ti je bolje...
Od priporočila za pripravo žabjih krakov pa nadaljujemo s skupinami, ki so iskale nevretenčarje. Skupino za kačje pastirje je vodila Ana Tratnik, študentka Ekologije in biodiverzitete ter članica Slovenskega odonatološkega društva. Za lovljenje odraslih osebkov so uporabljali lahke mreže iz blaga, imenovane metuljnice. Za vzorčenje ličink, ki živijo v vodi, pa vodne mreže.
Skupina je letos na terenu našla in določila 15 različnih vrst odraslih osebkov kačjih pastirjev. Ob tabornem ognju sem izvedela tudi, da če kačjega pastirja primeš za krila in z njim narediš tri ali še bolje trideset osmic po zraku, bo za nekaj trenutkov obmiroval, ko ga spustiš na travno bilko. Trenutek lahko izkoristiš za dobro fotografijo.
Metuljnice pa pri svojih popisih uporabljajo tudi lovci na metulje. Skupino je vodil Mitja Črne iz Društva varstvenih biologov Biodiva v Kopru. Skupaj smo se odpravili na terenski dan na otok Murter, kjer smo po suhih travnikih lovili metulje. Vsakega, ki nam je prišel v roke, smo skupaj določili in nato izpustili. Prisluhnimo, kako zveni določanje metuljev.
Določanje metuljev. Mitja Črne:
"Urša: Imam ga, ja.
Mitja: Tako ja, evo. Kar zamahni, veš. Čim dlje, boljše je. Aha, Glaucopsyche alexis, evo, en red velikih črnih pik na spodnji strni. Pa ta je sicer že obšlesan. Na bazi spodnjega krila ima tako modrozeleno barvo, ki gre čez..."
Moj prvi ulov je bil Glaucopsyche alexis ali s slovenskim imenom grahovčev iskrivček. To je majhen metulj z modrimi krili, ki ga na pomlad najdemo tudi pri nas. Ko ujamemo metulja v mrežo, se sliši takole.
Ujeli smo lastovičarja ali z latinskim imenom Papilio machaon. Prve dni je imela skupina za metulje probleme z vremenom, saj je bilo vetrovno in deževno. Na manj vetroven večer so postavili tudi svetlobno piramido, ki privablja vešče, a zaradi vremenskih pogojev ni bilo niti ene obiskovalke.
Največ vrst metuljev je bilo zabeleženih v kanjonu reke Zrmanje, kjer so na več lokacijah ujeli tudi dalmatinskega rjavčka z latinskim imenom Proterebia afra dalmata. To je redka vrsta, ki se pojavlja od severozahodne Grčije do hrvaške obale. V raziskavi, objavljeni leta 2010, pa je slovensko-hrvaška raziskovalna skupina zabeležila predstavnike dalmatinskega rjavčka tudi na nadmorski višini 1500 metrov, kar ovrže opredelitev vrste kot nižinske.
S krajšo glasbeno prekinitvijo si bomo za nekaj trenutkov oddahnili od slabih vremenskih pogojev in lova na živali. Po melodijah, ki vas morda spominjajo na taborni ogenj, pa bomo nadaljevali s pajki, hrošči, tereni v jame, lovom na polže in nabiranjem rož.
Dobrodošli nazaj v oddaji Frequenza della scienze z naslovom Veter v eter. Nocoj hodimo na terene z biologi in opisujemo načine opazovanja živali v naravi. Nekaj besed smo že namenili pticam, netopirjem, plazilcem, dvoživkam, kačjim pastirjem in metuljem. V zadnjem delu oddaje pa se bomo posvetili še pajkom, hroščem, jamskim biologom, navdušencem nad mehkužci in miroljubnim botanikom.
Največ dela z določanjem vrst sta imeli na taboru skupina za pajke in skupina za hrošče. Na območju naravnega parka Vransko jezero je namreč zabeleženih kar 133 vrst pajkov. Mentor skupine za pajke je bil Žan Kuralt, študent Ekologije in biodiverzitete na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Lepo vreme so tako izkoristili za določanje vrst pod lupo, v slabšem vremenu pa so bili na terenu in iskali številne predstavnike. Približna ocena števila zabeleženih vrst se giblje med 70 in 80. Metode lova oziroma nabiranja pajkov so podobne kot pri hroščih. Ujete osebke so shranjevali v majhnih posodicah z vinskim in alkoholnim kisom.
Skupino za hrošče je vodila Urška Ratajc, prav tako študentka Ekologije in biodiverzitete. Za razliko od pajkov je skupina hrošče iskala tudi v in pri vodi. Opazovala sem Urško, kako zliva vodo po kamnih na bregu jezera, in jo vprašala, kaj počne.
"Urša: Kaj delaš?
Urška: Mi iščemo hrošče, ki sicer prebivajo v prostorčkih med kamenjem oziroma med prodniki. Tudi en dosti standardna metoda, metoda kvadrata, ki se uporablja prav na prodiščih in to pomeni, da imamo en lesen okvir, meter krat meter, in potem z vodo polivamo in podlovimo z ekshausterjem vse živali, ki pridejo ven.
Urša: Kaj pa je to ekshauster?
Urška: Ekshauster je pa en terenski pripomoček. V bistvu cev, ki ima še en predelek, kamor se živali ulovijo in pač z usti posesamo živali v to cevčico. In potem jih pač prestavimo v posodico in shranimo."
Na Kamenjaku nad Vranskim jezerom je skupina postavila talne živolovne pasti, nastavili pa so tudi vodne pasti okoli jezera. Deset pasti je bilo postavljenih tudi v bližini šotorov, a sta se v njih ujeli le ena kobilica in ena mravlja. Podobno kot skupina za pajke je tudi skupina za hrošče veliko časa preživela za mizami v jedilnici na prostem, kjer so pod lupo pregledovali nabrane vzorce in določevali različne vrste. Večina pregledanih hroščev je bila vodnih, zajeli pa so jih z metodo mreženja po gladini jezera.
Skupino za speleobiologijo ali biologijo podzemeljskih živali je vodil Žiga Fišer, mladi raziskovalec na Oddelku za Biologijo Biotehniške fakultete. Za njihove terene vreme ni igralo ključne vloge. Biologi v jamah iščejo vse, kar lahko najdejo. Večinoma gre za manjše brezoke živali svetlih barv, ki jih opazijo in poberejo na jamskih tleh in stenah pa tudi v lužicah, potočkih in jezercih. Kot najbolj zanimivo najdbo so izpostavili sladkovodnega raka enakonožca iz družine Sphaeromatidae, katere predstavnike lahko najdemo le v podzemlju Dinarskega Krasa in severne Italije. Gre za vrsto Monolistra radjai oziroma Rađovega jamskega ježka, ki sta ga leta 2007 opisala slovenska raziskovalca Simona Prevorčnik in Boris Sket.
Skupina za mehkužce, ki jo je vodil biolog Jan Simič, je svoje dneve preživela ob obali, kjer so iskali prazne hišice polžev in lupinice školjk. Hišice so nato s pomočjo določevalnih ključev prepoznali kot različne vrste. Mehkužci so izjemno zanimiva živalska skupina. Poselili so vse habitate našega planeta razen zraka. In tudi če polž v samomorilski vnemi skoči na britvico, se sploh ne ureže, saj je odporen na rezilo. Zelo zanimiv podatek o mehkužcih je tudi to, da lahko orjaški ligenj zraste do 12 metrov. Skupina za mehkužce je nabrala veliko polžkov in si na koncu zastavila vprašanje. Kaj dobiš, če združiš dva polža? Ceuž.
Najbolj miroljubna pa je bila skupina za botanike, ki jo je vodila članica Botaničnega društva Slovenije Manica Balant. Teren za rastline namreč spominja na obisk muzeja. Počasna hoja omogoča pozorno opazovanje rastlin, ki jih, če je le mogoče, nabirajo skupaj s podzemnimi deli. Nabrane rastline nato določijo po določevalnem ključu Mala flora Slovenije, prav pa jim je prišla tudi Flora Hrvatske.
Našli so tudi tri endemične vrste za širše področje Dalmacije oziroma zahodnega Balkana. To so vrste krčki grahovec, dalmatinska košeničica in travniška morska čebulica. Slednjo so našli na Pagu, kjer raste verjetno še edina otoška populacija te vrste. Najbolj dragocena najdba pa je bila orhideja Bertolonijevo mačje uho. Uvrščamo jo v rod orhidej, za katere je značilno, da s cvetom posnemajo zadek svojega opraševalca. Navadno samci čmrljev, čebel in drugih žuželk priletijo, da bi se parili, in poleg tega nevede oprašijo še cvetlico. Pojav imenujemo psevdokopulacija.
Predstavili smo vseh 11 skupin na terenu. Ob koncu tabora smo Matica Gaborja, ki obiskuje prvi letnik biologije in je bil udeležen pri terenskem delu za ptice, vprašali še, kako se je imel na Ekosistemih Balkana in kaj se je novega naučil:
"Ja, na ekosistemih je bilo super! Družba je bila dbest, seveda, bili smo na morju. Naučili smo se veliko novega. Jaz mislim, da na terenih itak odneseš toliko, da... toliko kot recimo na predavanju ne bi mogel, ne."
Za zaključek pa naj povemo še en vic, ki ga boste morda bolje razumeli ob prebiranju kot pa poslušanju te oddaje. Why did a mushroom go to a party? Because he is a fungi [izg: fun guy]. Da ne bo kdo rekel, da smo glive kar izpustili.
S terensko oddajo Frequenza della scienza smo odstrli svet terenskih biologov. Za vse nasvete in napotke bi se rada zahvalila vsem mentorjem skupin in tudi Urši Miklavčič ter Rudiju Kraševcu za organizacijo in gostoljubje na Ekosistemih Balkana. Hvala za pozornost in se slišimo zopet čez štirinajst dni.
Terenila je Urša in sedemdeset bionavdušencev.
Urednikovala je Teja.
Brali sva Mojca in Petra.
Tehniciral je Makis.
Dodaj komentar
Komentiraj