Vrela čorba 2020

Oddaja
6. 12. 2020 - 12.00

Nobena čorba ni tako vroča, kot se skuha. In najbrž tudi nobena ni tako začinjena, kot je bila ta, ki nam jo je pripravilo leto 2020. V tokratni Frequenzi della Scienzi bomo predstavili, kako se je na njen okus odzval svet in mi z njim. Pri tem vas bomo popeljali skozi raznolike teme, ki so tesno povezane z letom 2020: od industrije in okolja prek človeškega telesa in zdravja do najbolj intimnih predelov naše psihe.

 

Na žalost o letu 2020 ne moremo govoriti, ne da bi omenili letošnje najbolj vroče teme tako v znanstvenih krogih kot v širši javnosti. Epidemija covid-19 je imela letos velik vpliv na vse vidike našega življenja. Med drugim so se spremenile tudi naše delovne navade. Nova priporočila Nacionalnega inštituta za javno zdravje za preprečevanje okužb z virusom SARS-CoV-2 omejujejo število delavcev in delavk, ki so lahko prisotni na delovnih mestih. Virus se namreč uspešno širi v zaprtih prostorih in s tesnimi stiki med ljudmi. Zaradi tega se letos delodajalce spodbuja, naj omogočijo svojim zaposlenim delo od doma, kar pa na vseh delovnih mestih ni mogoče. Eno izmed takšnih je denimo delo v proizvodnji.

Spremenjene razmere in omejitve na delovnih mestih dodatno silijo industrijo, da se osredotoči na razvoj proizvodnih obratov, ki omogočajo večjemu številu zaposlenih opravljati delo od doma. Ena izmed takšnih rešitev je vpeljava modernih tehnologij v že obstoječe proizvodne procese.

V tem kontekstu se je letos v Sloveniji zaključil industrijsko-raziskovalni projekt z imenom Gradniki, orodja in sistemi za tovarne prihodnosti oziroma GOSTOP. Pri projektu so sodelovale tako razvojno-raziskovalne organizacije kot tudi industrijska podjetja. Namen projekta GOSTOP je bil razvoj in prenos novih tehnologij iz raziskovalnega v industrijsko okolje in s tem približanje slovenske industrije konceptu pametnih tovarn. Kaj je koncept pametnih tovarn, nam je na kratko predstavil koordinator projekta GOSTOP, doc. dr. Igor Kovač z Instituta "Jožef Stefan".

Izjava

Razlike med pametnimi tovarnami in tovarnami, kot jih poznamo danes, na prvi pogled niso zelo očitne. Večina sprememb se namreč nahaja na podatkovni ravni, na kateri se je pretok informacij znotraj proizvodnje digitaliziral. Digitalizacija je proces uvajanja digitalnih tehnologij, kot sta internet stvari in računalništvo v oblaku, v industrijske obrate. Takšne tehnologije omogočajo poenotenje in komunikacijo med posameznimi sistemi v proizvodnji, kot so stroji, merilne naprave ter celo skladišča in transport. Tako lahko denimo stroj avtomatsko sporoči skladišču, ko mu zmanjka določenega materiala za izdelek. V skladišču se lahko nato poišče želeni material in se ga dostavi stroju.

Stroj in skladišče lahko med seboj delita informacije po zaslugi interneta stvari, ki povezuje vse sisteme znotraj ene proizvodnje. Pri internetu stvari razširimo internetno povezovanje na povezovanje med napravami, prednosti tega pa so hitrost, natančnost in varnost. Sistemi, kot so stroji in skladišče, se lahko namreč med seboj obveščajo skoraj brez časovnega zamika, zaradi vsesplošne prisotnosti v proizvodnji pa so zagotovljeni točnejši podatki o njihovih trenutnih stanjih.

Z digitalizacijo procesov se pojavi velika količina podatkov, ki jih je treba tudi shranjevati. Zaradi tega se v pametne tovarne pogosto uvede tehnologija računalništva v oblaku, ki velike količine podatkov shranjuje prek interneta na različne strežnike. Do podatkov lahko nato dostopamo prek platform, kot sta Dropbox in odprtokodna platforma Nextcloud. Ti programski vmesniki nam prikažejo vse shranjene podatke na enem mestu. Računalništvo v oblaku tako omogoča deljenje informacij v nekaj milisekundah, do njih pa lahko dostopamo z več lokacij.

Kadar združimo fizične sisteme, kot so stroji, z že omenjenimi digitalnimi tehnologijami, govorimo o kibernetsko-fizičnih sistemih. Njihova glavna značilnost je inteligentno in avtonomno obnašanje znotraj določenih procesov, zaradi česar jim pravimo tudi inteligentni sistemi. Avtonomnost inteligentnih sistemov dosegamo z implementacijo umetne inteligence in strojnega učenja, k avtonomnosti sistemov v proizvodnji pa veliko prispeva tudi uporaba simulacij. V simulaciji ima vsak fizični sistem svojega digitalnega dvojčka, ki izvaja enak proces, kot se bo izvajal v resničnosti, vendar znotraj virtualnega okolja. Kadar simulacije tečejo v realnem času, postane fizični sistem prilagodljiv, saj lahko sprejema odločitve in spremeni potek dela glede na trenutno situacijo.

Da bi si lažje predstavljali uporabo simulacij, se vrnimo k primeru pomanjkanja materiala za izdelek. Ko v skladišču najdemo želeni material, ga je treba uspešno dostaviti na lokacijo stroja. Za transport materiala se v pametnih tovarnah uporabljajo avtomatizirana vodena vozila, ki so pravzaprav premikajoči se roboti. To je naš inteligentni sistem. Sam mehanizem robota je zmožen le slediti poti, ki mu jo določi njegov računalnik. To lahko najpreprosteje določimo pred začetkom vožnje, tako da poiščemo najkrajšo poktorjemot od skladišča do lokacije stroja. Robot se v tem primeru premika po vnaprej določeni poti ne glede na ovire, s katerimi se na njej morda sreča.

Tak način transporta materiala seveda ni sprejemljiv, saj ne vemo, ali bo material na koncu prišel do stroja. Zato za določanje poti raje uporabimo simulacijo. V tej se digitalni dvojček robota premika po isti poti, kot smo jo določili na začetku naloge. Trenutno pozicijo digitalnega dvojčka ter možne ovire v virtualnem okolju nato simulacija v realnem času posodablja s pomočjo senzorjev, ki zaznavajo trenutno stanje v resničnem svetu. Ko robot v resničnem svetu naleti na oviro, kot je človek ali miza, senzorji sporočijo položaj in lastnosti ovire programu, ta pa jo prikaže v virtualnem okolju. Simulacija nato posodobi pot robota tako, da se njegov digitalni dvojček najenostavneje izogne zaznani oviri. Dejanski robot še naprej sledi določeni poti, ki pa je sedaj posodobljena, da se izognemo nesreči, material pa srečno prispe do stroja.

Bolj opazna razlika med pametnimi tovarnami in tovarnami, kot jih poznamo danes, je prav uporaba avtonomnih robotov, kot je naš premikajoči se robot, za izvajanje nalog, ki so jih do sedaj opravljali ljudje. Procesu uvajanja avtonomnih robotov v proizvodne procese pa pravimo robotizacija. Kako se zaradi robotizacije proizvodnje spremeni delo za ljudi, ki so zaposleni v pametnih tovarnah, nam je pojasnil doc. dr. Igor Kovač.

Izjava

Realizacija pametnih tovarn ni hiter postopek. V Sloveniji in Evropi jih v industrijo aktivno uvajajo že od leta 2016 in so še vedno v razvoju. Razlog za to je, da se industrijska pokrajina z novimi tehnološkimi napredki nenehno spreminja. Kljub temu pa lahko v Sloveniji že zaznamo prve zametke pravih pametnih tovarn. Inteligentne sisteme namreč že uporabljajo v industriji, kjer so za zdaj le podpora ljudem, ki še vedno sprejemajo končne odločitve. V nasprotju s tem naj bi bile pametne tovarne v pravem pomenu popolnoma avtonomne. To pomeni, da imajo zmožnost povsem samostojnega sprejemanja odločitev, učenja in izboljševanja brez poseganja človeka. Trenutno so na svetu pametne tovarne v polnem pomenu še neobstoječe oziroma še omejene na raziskovalno okolje. V industrijski praksi so se jim najbolj približali na Japonskem, kjer so se izkazale za dobro alternativo predvsem v času epidemije.

Kako se bodo pametne tovarne razvile v prihodnosti, bo pokazal le čas. Do takrat pa raje zapustimo hladne stene tovarn s kratkim glasbenim premorom in mislijo na delavsko rajo ob pesmi Factory Girls. Po premoru si bomo od dela oddahnili z malo svežega zraka in pogledali, kako je leto 2020 vplivalo na naše okolje.

 

Dobrodošli na 89,3 MHz, še vedno poslušate oddajo Frequenza della Scienza. Danes govorimo o spremembah, ki jih je znanstvenemu področju prineslo leto 2020. Pred glasbenim oddihom smo spoznali prihodnost tovarn, zdaj pa se bomo premaknili k vplivom teh sprememb na okolico. Onesnaženost zraka, kot jo poznamo danes, se je pojavila z industrijsko revolucijo. Takrat se je povečalo število prebivalcev v mestih, z rastjo tovarn pa je rasla tudi potreba po lahko dostopnih virih energije, kot je kurjenje premoga in lesa. Večanje onesnaženosti se je nadaljevalo z razvojem transporta in uporabo fosilnih goriv. Sčasoma smo začeli opažati posledice v okolju, na primer kisel dež, ki lahko uniči celotne gozdove, in nenazadnje tudi podnebne spremembe, na katere stroka opozarja že od polovice prejšnjega stoletja.

Do onesnaženosti zraka pride zaradi večje koncentracije zdravju škodljivih aerosolov oziroma suspenzij trdnih delcev ali kapljic. Glede na njihovo velikost in vpliv na zdravje ločimo dve vrsti aerosolov. Delce s premerom, manjšim od 10 mikrometrov, imenujemo PM10, delce, manjše od 2,5 mikrometrov, pa PM2,5. Izraz izvira iz angleškega izraza za prašne delce — particulate matter. Poleg zdravju škodljivih lastnosti imajo aerosoli zaradi svoje strukture posebne optične lastnosti, ki vplivajo na vidljivost. Zelo škodljivi delci so saje, ki nastanejo pri zgorevanju ogljikovodikov, spadajo pa v skupino PM2,5 in so dovolj majhne, da lahko z vdihavanjem pridejo v krvni obtok. Več o sajah nam je povedal dr. Griša Močnik z Instituta "Jožef Stefan".

Izjava

Izpuste v okolje omejujemo z regulacijo. Prvi primer takega ukrepa, ki je zmanjšal količino črnega ogljika pri kurjavi, je bil prehod na daljinsko ogrevanje v več slovenskih mestih. Tako ni bilo več potrebe po kurjavi v vsakem gospodinjstvu, saj ogrevanje celotne mreže nudi centralna toplarna. Drugi primer je bilo zaprtje Slovenske ceste za osebni promet leta 2013. To je na krajevni ravni povzročilo padec koncentracije črnega ogljika zaradi izpustov za kar 70 odstotkov.

Zanimalo nas je, ali ukrepi za omejitev gibanja kaj prispevajo k izboljšanju zraka. O rezultatih spomladanskih meritev je spregovoril doktor Močnik:

Izjava

Nasprotno pa kažejo različne raziskave o izboljšanju zraka na Kitajskem. Tam so v tretjini mest popolnoma zaustavili tako javno življenje kot industrijo ter omejili javni in zasebni promet. To je pripomoglo k zmanjšanju koncentracij aerosolov za kar 20 odstotkov v popolnoma zaprtih mestih in za kar 24 odstotkov na nacionalni ravni.

Vendar moramo tukaj opozoriti, da je koncentracija delcev PM2,5 na Kitajskem okoli 50 mikrogramov na kubični meter, kar je petkrat več od zgornje še sprejemljive meje, ki jo je postavila Svetovna zdravstvena organizacija. Poleg tega drugače kot v Sloveniji tam k onesnaženju največ prispeva industrija in ne promet. Po sprostitvi ukrepov so na Kitajskem zopet opazili povišano onesnaženost, primerljivo s tisto pred zaprtjem.

Za dolgoročen uspeh kratkotrajni ukrepi torej niso dovolj. To kratko obdobje omejitev gibanja in posledično prometa je bilo dovolj, da smo zaznali, kako drastični ukrepi pripomorejo k izboljšanju kakovosti zraka, ki ga dihamo.

 

Med karanteno smo mnogi obsedeli doma, sedaj, v zimskih mesecih, pa naša bivališča vse pogosteje, vsaj v Ljubljani, obdaja gosta megla. Kakšne učinke ima to na fiziologijo človeka? V nadaljevanju oddaje bomo povedali nekaj o tem, kako se naša dihala branijo pred vdori tujkov, kaj se sploh zgodi z delci, če jim vendarle uspe vstopiti v pljuča, in kaj se dogaja z našo kondicijo, medtem ko na kavču čakamo konec karantene.  

Nekaj smo že slišali o delcih s premerom dva cela pet mikrometra. Zdravju pa škodujejo tudi nekoliko večji delci PM10, ki prav tako lahko preidejo v kri. Slovenija spada med države z bolj onesnaženim zrakom z delci PM10 v Evropi. Onesnaženost zraka povzroča zdravstvene težave, kot so astma, bronhitis, rakava obolenja ter srčno-žilne bolezni. Največ negativnega učinka občutijo otroci in starejši. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje se onesnaženost zraka z delci PM10 zmanjšuje, toda koncentracije še vedno presegajo zakonodajno določene vrednosti.

Leta 2017 je bila na primer v večjih urbanih središčih, kjer živi večina ljudi pri nas, presežena povprečna letna mejna vrednost, priporočena za zaščito zdravja ljudi. Mejo določa Svetovna zdravstvena organizacija in znaša 20 mikrogramov na kubični meter, kar je dvakrat več kot meja za delce PM2,5, kot smo slišali nekoliko prej. Manjši delci so namreč nevarnejši. Kljub statistično podprtim dokazom, da je vdihavanje tujkov škodljivo, pa si pogosto ne predstavljamo, kako dihanje onesnaženega zraka pravzaprav vpliva na organske sisteme na fiziološkem nivoju.
Dihala delimo na zgornji del, ki vključuje nos, obnosne votline, sinuse, žrelo in del grla nad glasilkami, ter spodnji del, ki vključuje spodnji del grla, sapnik, bronhije, bronhiole in pljučne mešičke. Membrana pljučnih mešičkov ali alveol je sestavljena iz enoslojnega epitelija, skozi katerega prehajajo plini v okoliške kapilare in iz njih. Za razliko od kože alveolarna membrana nima poroženele povrhnjice, niti ni pokrita s sluzjo kot sluznica. Gre torej za zelo nežno in občutljivo tkivo, napolnjeno z zrakom. Epitelij gradijo pnevmociti ali pljučne celice, v tkivu pa so prisotni tudi makrofagi, ki pomagajo pri odstranjevanju tujkov.

Zrak s sabo lahko nosi številne delce, ki pa ne pridejo nujno globoko v pljuča. Večji delci se namreč pogosto zaustavijo že na nosni sluznici. V zelo prašnem prostoru je zato bolje, da dihamo skozi nos, če že nimamo pri roki maske. Na poti do globljih dihal delce ovira tudi plast mukusa. Ta prekriva zgornja dihala ter križišča v dihalih, kjer zrak sunkovito zamenja smer, nečistoče pa se ob tem prilepijo na sluznico. Tako že sama anatomija dihal preprečuje vstop tujkov. Vse bolj fini delci pa vendarle lahko pridejo vse do pljučnih mešičkov. O mehanizmih odstranjevanja nečistoč iz pljuč smo govorili s fiziologom, dr. Markom Kreftom z Biotehniške fakultete.

Izjava

Za pljuča so zelo problematične netopne snovi, ki so prevelike, da bi jih makrofagi odstranili. Takšni delci tako obstanejo v pljučih in povzročajo trajno vnetje, kar lahko vodi do razvoja rakastega obolenja. Primer take snovi je azbest.

Manjši kot je delec, večja je verjetnost, da prodre globlje v pljuča. Glavni vir delcev PM10 pri nas so individualna kurišča in promet. Učinke delovanja na fiziologijo človeka določata njihova koncentracija ter trajanje izpostavljenosti. Slišali smo, da se učinki omejevanja gibanja na onesnaženost zraka poznajo samo, dokler trajajo ukrepi. Ali lahko v tem času pričakujemo tudi kak učinek na naše zdravje? 

Izjava

Kljub temu da pri nas gibanje v času karantene ni omejeno na domači prag, je v zadnjem mesecu motivacija za redno rekreacijo pri mnogih upadla. Mirujoče telo počasi izgublja kondicijo, ki jo je morda nabralo v preteklosti. Da bi bolje razumeli, kaj izgubimo, je morda najbolje opisati, kaj s fizično vadbo pridobimo.

Rekreacija vpliva na srčno-žilni sistem, dihala, mišično-skeletni sistem, hormonsko ravnovesje in imunološke odzive. Omejimo se na spremembe srčno-žilnega sistema. Zaradi povečanja metabolne aktivnosti v skeletnih mišicah se morata povečati transport kisika v mišice in transport ogljikovega dioksida iz mišic. To telo doseže s povečanjem minutnega volumna srca, to je količino krvi, ki jo lahko v minuti pošlje po telesu. Poleg tega se z rekreacijo poveča prekrvavljenost mišic, kar raziskujejo tudi na Inštitutu za anatomijo. Tako kot telo ob redni rekreaciji krepi naše zmožnosti, tako te ob daljšem mirovanju počasi izginejo. 

Ljubljanska kotlina nam bo z inverzijo ob meglenih dneh še naprej polnila pljuča tudi z delci pod desetimi mikrometri, kondicija pa bo ob ležanju na kavču še naprej upadala. Zdi se, da naše organske sisteme sedaj, v zimskih mesecih, kljub pandemiji čaka kar stara normalnost. V nadaljevanju bomo prisluhnili znanstvenemu pojasnilu, zakaj je vitamin D postal medijska zvezda zadnjih mesecev in kako se naši živci odzivajo na karanteno. Pred tem pa si malo oddahnimo, po možnosti na kavču, nekje, kjer se počutimo kot doma.

 

S čorbo, ki danes vre na valovih Radia Študent, smo zaužili že vsebino pametnih tovarn, se nadihali čistejšega zraka, zdaj pa bomo s polnimi pljuči brez prašnih delcev spregovorili o vitaminu D. Ta mala molekula z velikim vplivom je bila letos z lekarniških in drugih polic vzeta večkrat kot kadarkoli prej.

Vitamin D je v maščobah topen vitamin. Nastaja lahko v človeški koži ob zadostni izpostavljenosti sončni svetlobi. Poleti potrebe po vitaminu pokrijemo že s krajšo, zmerno izpostavljenostjo soncu, na primer s petnajstminutnim sprehodom sredi belega dne, četudi imamo izpostavljene samo roke in obraz. Nasprotno pa se v jesensko-zimskem obdobju zaradi nizke intenzitete sončnih žarkov v koži skorajda ne tvori, zato ga je treba nadomeščati z živili, kot so ribe, jajca in šampinjoni, ali s prehranskimi dopolnili.

V telo ga lahko vnesemo v dveh oblikah: v hranilih rastlinskega izvora se nahaja kot ergokalciferol, bolj znan kot vitamin D2, holekalciferol ali vitamin D3, ki ga sintetizira tudi naše telo, pa lahko vnesemo s hranili živalskega izvora. Gre torej za dve neaktivni obliki, ki se morata v telesu prek jeter in ledvic pretvoriti v hormonsko aktivno obliko vitamina, ki se nato vključuje v nadaljnje procese v našem telesu. Kako poskrbeti za zadosten vnos vitamina D, nam bo predlagal profesor Samo Kreft s Fakultete za farmacijo.

Izjava

Kljub temu da so za nadomeščanje vitamina D na voljo najrazličnejša živila in pripravki, so v raziskavi Inštituta za nutricionistiko ugotovili velike razlike pri prehranjenosti odraslih prebivalcev in prebivalk Slovenije z vitaminom D v različnih letnih časih. Analizirali so vzorce krvi dvesto osemdesetih odraslih, starih med osemnajst in štiriinsedemdeset let. Rezultati raziskave, ki so bili letos objavljeni v ugledni reviji Nutrients, navajajo, da med novembrom in aprilom v Sloveniji kar približno osemdeset odstotkov odraslih ni bilo dovolj prehranjenih z vitaminom D, skoraj štirideset odstotkov pa jih je imelo celo hudo pomanjkanje. 

Še bolj skrb vzbujajoči so bili rezultati vrednotenja mednarodnega Združenja za endokrinologijo, ki upošteva strožja priporočila. Ti kažejo, da je imelo v zimskem obdobju optimalno raven omenjenega vitamina v serumu manj kot pet odstotkov odraslih. S pojavom koronavirusne bolezni se je zato med strokovnjaki pojavil upravičen strah, kakšen vpliv bo imela slabša prehranjenost z vitaminom D na območju Slovenije na zdravstveni izid epidemije.

Javnosti je znano, da je vitamin D pomemben za zdravje okostja, precej manj pa je govora o tem, da je ključen za delovanje imunskega sistema. Pomanjkanje se med drugim odraža v slabši naravni odpornosti proti akutnim okužbam dihal, kar obsega tudi odpornost proti aktualnemu virusu. Zakaj je tako, nam bo pojasnila profesorica Marija Pfeifer, specialistka internistka in predsednica Združenja endokrinologov Slovenije ter vodja Strokovne skupine za pripravo nacionalnih smernic za preskrbo z vitaminom D.

Izjava

V nacionalnih priporočilih je navedeno, da naj bi večina odraslih, ki v preteklih mesecih še ni jemala vitamina D, približno dva meseca uživala dva tisoč mednarodnih enot dnevno. Posameznice in posamezniki s prekomerno težo pa ga zaradi obsežnega kopičenja v maščobnem tkivu potrebujejo več, zato morajo v tem primeru zaužiti vsaj štiri tisoč enot dnevno. Po preteku omenjenega obdobja naj bi bila dosežena zadostna raven v serumu, ki se nato vzdržuje z dnevnim vnosom tisoč enot vitamina D. Ta odmerek je naveden tudi kot standardni odmerek za širšo populacijo. Skrb glede zastrupitve z vitaminom D je odveč, tudi če najvišje dovoljene dnevne odmerke uživamo daljši čas.

Od omenjenih predlaganih odmerkov pa odstopajo nekatere rizične skupine, na primer nosečnice, bolniki in starostniki. Zanje so priporočeni dnevni odmerki višji. Pred dnevi je britanska vlada sprejela ukrep za brezplačno oskrbovanje stanovalk in stanovalcev domov starejših občanov z vitaminom D. V obdobju od januarja do aprila naj bi bilo preskrbe deležno skupno več kot dva in pol milijona posameznic in posameznikov iz najranljivejših skupin prebivalstva. Upamo, da bodo njihovemu zgledu začele slediti tudi druge države s Slovenijo vred.

Z oddajo počasi zaključujemo. Sledi še zadnji glasbeni odklop, nato pa bomo preverili, kako smo se na 2020 privajali v psihološkem smislu.

 

V današnji oddaji Frequenza della Scienza se ukvarjamo z vidiki naših življenj, ki so leta 2020 stopili v ospredje. Govorili smo že o vplivu preteklih dogodkov na industrijo, okolje in človeško fiziologijo. Pred glasbenim premorom smo izvedeli več o vitaminu D, sedaj pa se od bolj neosebnih tem pomikamo k vprašanju, kako je biti in doživljati kot človek v letu 2020. V zadnjem delu oddaje se torej posvečamo psihologiji odhajajočega obdobja.

Ljudje se ves čas odzivamo na dogajanje znotraj in okrog sebe. Nova družbena realnost, ki jo živimo v letu 2020, se razlikuje od atmosfere bivanja, ki smo je bili vajeni pred izbruhom virusa. Soočamo se s položajem, ki pomembno odstopa od nekdanjega vsakdana. Nove spremembe in izzivi puščajo posledice tudi na duševnem zdravju. Na začetku kriznega stanja so denimo prevladovale skrbi pred okužbo drugih bolj kot pred okužbo samega sebe. K tem skrbem so dolgoročno  prispevale še nepoznane posledice epidemije, prilagajanje na čisto nov spekter okoliščin in negotovost glede zaposlitve.

Raziskave kažejo, da ljudje v času epidemije in spreminjanja prioritet doživljajo manj subjektivnega blagostanja. Onkraj dosedanjih oblik psihološkega udobja je posameznikova ocena zadovoljstva z življenjem nižja, veliko več pa je neprijetnega čustvovanja. Zaradi povečanega števila stresorjev prevladujejo tesnobne motnje, število odvisnosti raste, prisotni pa so tudi simptomi depresije, na primer utrujenost in poslabšano razpoloženje. O stanju duševnega zdravja v zadnjem obdobju je z nami spregovorila prof. dr. Vesna Švab, dr. med., spec. psih.

Izjava

Zaradi omejevanja socialnih stikov je pomembno nasloviti tudi vprašanje osamljenosti. Po raziskavah sodeč se ljudje podobno osamljeno počutimo tako v normalni kot v izredni situaciji. Med seboj se sicer znatno razlikujejo vrste teh občutkov. Kaže, da smo se v prvem valu epidemije pogosteje počutili čustveno osamljene. To lahko pomeni, da na primer po konfliktu s partnerjem tolažbe nismo mogli poiskati pri drugih zunaj tega odnosa. Še en pomemben razlog za čustveno osamljenost je lahko okrnjena možnost srečevanja z bližnjo osebo. Presenetljivo so bili nekateri med epidemijo manj socialno osamljeni, saj so mnogi kljub vsem omejevalnim ukrepom zaradi interneta uspeli ohranjati stik s soljudmi.

Internet pa ni nujno rešitev proti osamljenosti za vsakega posameznika. Nekateri deli populacije so lahko digitalno manj pismeni, spet drugi nimajo internetnega dostopa. Zaradi pogoste odsotnosti v kiberprostoru o njihovem doživljanju zato težje sklepamo. Zaradi teh razlik v populaciji strokovnjaki in strokovnjakinje s področja duševnega zdravja poudarjajo pomen podpore starejšim. Med ranljivejše skupine v izrednih časih sicer uvrščajo tudi otroke, mladostnike in ljudi, ki že imajo duševne stiske.

Doživljanje negativnega stresa se sicer s trajanjem krize zmanjšuje, zadovoljstvo z lastnim življenjem pa proti koncu krize začne naraščati. To nekako potrjuje, da smo ljudje sorazmerno prilagodljivi in zmožni vsaj približno učinkovitega spoprijemanja s stresom tudi v neprijetnih časih.

 

Oddajo so pripravile vajenke Rebeka, Tina, Ela, Patricija in Dragana.

Mentorirali so Angelika, Arne, Klara, Luka, Živa in Teja.

Lektorirala je Višnja.

Bral je Rasto.

Tehniciral pa Jaka.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness