V sredo, 9. januarja, je na Nacionalnem inštitutu za biologijo potekalo predavanje o ekologiji fitoplanktona v Tržaškem zalivu. Raziskovalka Patricija Mozetič je predstavila povzetek rezultatov 30-letnih raziskav Morske biološke postaje Piran. Za začetek nas je popeljala v skriti svet pod morsko gladino, kjer se poleg dobro znanih rastlin in živali skriva še cela paleta mikroskopsko majhnih organizmov.

Izjava

Glavna značilnost planktonskih organizmov je pasivno premikanje z morskimi tokovi. Večinoma gre za mikroskopsko majhne enocelične organizme, vendar pa med plankton uvrščamo tudi nekatere večcelične živali, vidne s prostim očesom. V to skupino spadajo na primer meduze in rebrače, pa tudi nekatere vrste polžev in rakov. Poleg predstavnikov živalskega kraljestva pa med planktonskimi organizmi najdemo tudi bakterije in rastline.

Z besedo fitoplankton označujemo avtotrofne planktonske organizme, med katere uvrščamo enocelične alge in cianobakterije. Te so sposobne proizvajati kompleksne organske spojine in kisik ob uporabi sončne svetlobe v procesu fotosinteze. Avtotrofni organizmi v ekosistemu zavzemajo vlogo primarnih proizvajalcev. Anorganske spojine vgrajujejo v biomaso, ki predstavlja hrano porabnikom oziroma organizmom na višjih nivojih prehranjevalne verige.

Čeprav imajo posamezni planktonski organizmi majhno telesno maso, so zelo številčni in zasedajo velik življenjski prostor. Če pomislimo, da okrog 70 odstotkov površine Zemlje zavzemajo morja in oceani, ter v izračun vključimo še njihovo globino, nam bo kmalu jasno, da govorimo o ogromni prostornini vode, ki jo naseljuje fitoplankton. Kljub svoji mikroskopski velikosti so zato enocelične alge in cianobakterije izrednega pomena pri primarni proizvodnji. Zato je pomembno, da jih raziskujemo in spremljamo skozi čas.

Izjava

Alge in cianobakterije pa nimajo le koristnih učinkov, temveč so lahko tudi nevarne. Če se prekomerno namnožijo, lahko namreč nekatere povzročajo cvetenje morja. Z angleško kratico jih imenujemo HAB vrste, pri čemer HAB označuje harmful algal blooms oziroma škodljivo cvetenje alg. Za te vrste je še posebej pomembno, da poznamo njihovo sezonsko dinamiko. Številne izmed njih proizvajajo toksine, ki lahko prinesejo mnoge negativne posledice. Doktorica Mozetič nam je v predavanju pojasnila več o škodljivem cvetenju morja.

Izjava

Raziskovalci in raziskovalke z Morske biološke postaje so v okviru različnih programov monitoringa od leta 1985 do leta 2015 spremljali značilnosti fitoplanktona v Tržaškem zalivu. Med drugim so beležili njegovo vrstno pestrost, biomaso, zgradbo združbe, sezonske vzorce pojavljanja vrst in primarno proizvodnjo. Poleg tega so opazovali tudi abiotske dejavnike morskega okolja, kot sta slanost in temperatura. Tako so dobili 30-letne časovne vrste podatkov o fitoplanktonu. Takšni dolgi nizi so za raziskave zelo dragoceni, saj nam ob ustrezni obdelavi lahko dajo odgovore na različna vprašanja. Predvsem lahko z njihovo pomočjo izločimo naravna nihanja in tako ločeno obravnavamo vpliv človeških aktivnosti na ekosistem.

Izjava

S pomočjo časovnih vrst so raziskovalci pokazali nedvoumen trend porasta temperature vode od leta 2002 naprej. Tako na površini kot pri morskem dnu se je temperatura v povprečju povečala za približno 0,14°C letno. Nekoliko bolj zapleteni pa so trendi vsebnosti hranil v morju.

Severni Jadran je do nedavnega veljal za eno najbolj evtrofnih območij Sredozemskega morja. Evtrofna vodna okolja so tista, ki vsebujejo veliko hranil in mineralov, kar spodbuja prekomerno rast alg in rastlin. Ko te odmrejo, ob njihovi razgradnji bakterije porabljajo kisik, kar vodi v pomanjkanje kisika v vodi. Glavni razlogi za povečano vsebnost hranil so izlivi detergentov, gnojil ali odplak, ki vsebujejo nitrate in fosfate. Zaradi majhne globine je severni Jadran pod izrazitim vplivom sladkovodnih pritokov s kopnega, predvsem reke Pad in Soče, ki sta največja vira hranil. Do sredine 90-ih let so tam spremljali posledice evtrofikacije, kot so cvetenja škodljivih alg in odmiranje vodnih organizmov zaradi pomanjkanja kisika. Od konca 90-ih let pa se je začel obratni pojav, ki smo mu priča še danes. Znižala se je vsebnost hranil, zato se je zmanjšalo število alg in s tem tudi primarna proizvodnja. Ta pojav imenujemo oligotrofikacija in predstavlja nasprotje evtrofikacije.

Znanstvena skupina z Morske biološke postaje na podlagi svojih dolgoletnih raziskav v Tržaškem zalivu ugotavlja, da sta vzroka za oligotrofikacijo dva. Prvi je sprememba rečnega režima reke Pad in Soče. V nedavnem sušnem obdobju je bil dotok sladke vode občutno manjši, s tem pa je v morje priteklo tudi manj hranil. Drugi razlog pa je močno zmanjšana količina fosfatov. To je posledica uspešnosti čistilnih naprav, zmanjšanja vnosov hranilnih snovi in zmanjšanja uporabe fosfatov v detergentih, ki ga je ob koncu 80-ih let zapovedal italijanski zakon. V zadnjih desetletjih smo se očitno tako uspešno borili proti evtrofikaciji, da se je trend obrnil. Patricija Mozetič je povzela svoje predavanje z mislijo, da smo nekdanje zeleno Jadransko morje spremenili v lepo bistro, vendar hranilno osiromašeno okolje. Na tej točki se lahko vprašamo, ali se bo enak trend nadaljeval tudi v prihodnje in kaj to pomeni za ekosistem. Na Morski biološki postaji bodo te odgovore iskali še naprej.

Problematiko Tržaškega zaliva vam je približala vajenka Maša.