Današnja Katedra za bilologijo se je mudila v Hiši eksperimentov na predavanju doktorice Maje Bresjanac, naslovljenem Možgani na cedilu. Poglobili smo se v izzive celostne nevromedicinske skrbi za ta dragoceni miselni stroj. Predavateljica nas je vodila skozi primere raziskovalnih praks ter učnih metod v nevrobiologiji in širše, pogovarjali pa smo se tudi o naših strahovih in pomislekih glede skrbi za možgane.

Največji izzivi so v posredovanju dejstev o boleznih in shajanju z boleznimi, ko te nastopijo pri nas ali naših bližnjih, ter spremembah, ki bodo potrebne za vzpostavitev smiselnega sistema preventive. Spoznavali smo prepreke, ki nas še ločijo do bolj zrelega in odgovornega razmišljanja o duševni in fizični kondiciji najbolj osebnega izmed računalnikov – naših možganov. Povedali bomo torej zgodbo o tem, kako nas možgani lahko pustijo na cedilu in kako jih mi puščamo na cedilu. Pred nadaljevanjem naj vam zaželimo mirne živce in veliko novih gub – možganskih gub.

Nobeno presenečenje ni, da so motnje delovanja živčevja in možganov eden izmed osrednjih problemov sodobnih zdravstvenih sistemov. Prav v Evropi se zaradi podaljševanja življenjske dobe povečujejo stroški obravnave in zdravljenja teh motenj. Zdravljenje pa povečini sploh ne pomeni odstranitve vzroka bolezni, ampak zgolj lajšanje simptomov in upočasnjevanje napredovanja degeneracije tkiva ter pešanje njegovih funkcij. Trenutno torej medicinska stroka ne razpolaga z mnogimi učinkovitimi terapevtskimi opcijami za bolezni, povezane z možgani.

O razlogu za tolikšno okornost pri iskanju viabilnih možnosti za zdravljenje možganskih obolenj je predavateljica dejala, da je stvar v resnici zelo zapletena. Možganov enostavno še ne poznamo dovolj dobro in nimamo niti celostne teorije o njihovem delovanju. Internetni viri radi navajajo, da so možgani na nek način približek računalniku. Z živčnimi povezavami po telesu se potem udejanjajo vse naše telesne funkcije in tudi naša osebnost, ampak to so samo poenostavitve in homologije, ki ne povedo dosti o stvarnem dogajanju v živčevju. Za ilustracijo tega, kako daleč smo prišli v raziskovanju možganov, je doktorica Bresjanac navedla sledeči primer:

Izjava

Kljub vsemu pa še ne vemo nič o možganih kot celoti, igramo se samo z določenimi koncepti, čeprav raziskovanja na področju ne manjka.

Doktorica Bresjanac zato izpostavi, da potrebujemo načrt, kako narediti korak naprej v razumevanju možganov. Evropska unija je že leta 2013 zagnala Human Brain Project – projekt o človeških možganih. Cilj projekta je z uporabo najbolj napredne informacijske tehnologije znanje destilirati v polno informiran biološki sistem, skozi katerega bi lahko raziskovali vzroke bolezni in vzvode za zdravljenje. Vseeno pa je težko napovedati, v kakšnem časovnem okvirju lahko pričakujemo prve konkretne odgovore, ki bi vodili v razvoj novih zdravil in pristopov za zdravljenje možganskih obolenj.

Veliki izzivi pa ostajajo tudi pri seznanjanju javnosti s pridobljenim znanjem. Profesorica Bresjanac je skozi projekt Z možgani za možgane ugotovila, da je kar 89 odstotkom vprašanih zdravje in dobro delovanje možganov pomembno ali zelo pomembno. Kar 40 odstotkov sodelujočih pa hkrati ne ve, komu zaupati, saj se javnost utaplja v poplavi informacij, agresivnem marketingu in psevdoznanostih, zato iskanje odgovorov ni enostavno.

Kakšni pa so izzivi stroke in strokovnjakov? Kljub vsemu znanju, ki ga pridobimo tekom študija, je treba ugotoviti, kako se vesti ob bolniški postelji. Pomembna je tudi zdrava mera kritičnega razmišljanja, ki je del plastičnosti kateregakoli odločevalskega modela. Izziv strokovnjakov je tudi seznanjanje javnosti s podatki o bolezni. Bistvena veščina je zmožnost ljudem približati znanstvena spoznanja, na katerih slonijo nekatera priporočila za preprečevanje teh bolezni.

Da bi javnost bolj zaupala znanstvenemu pristopu, mora tudi razumeti, kako znanost išče odgovore. Doktorica Bresjanac je osvetlila ključne značilnosti in izzive takšnega raziskovanja:

Izjava



Popularizacija kritičnega razmišljanja in znanstvenega pristopa je po mnenju predavateljice ključni korak v smeri izboljšanja sedanjega stanja. V vzgoji in izobraževanju pa je tega premalo, zato od javnosti ne gre pričakovati, da bi lahko enostavno sprejela in selektivno odjemala trenutno najbolj uveljavljene smernice. Omenjena poplava informacij nas sili v selektivno mišljenje, motivirano sklepanje in potrjevanje a priori stališč. Na Finskem so se na ta pereč problem odzvali s posebnim prispevkom v šolski kurikulum, ki spodbuja učitelje, da v razredih izvajajo vaje kritičnega razmišljanja in preverjanja trditev z viri. Doktorica Bresjanac poda še nekaj smernic o tem, kako bolje izrabiti možgane:



Izjava



Dotično predavanje je potekalo v okviru projekta Zdrava glava, ki skuša razumeti, katere informacije javnost najbolj potrebuje. V okviru projekta se ukvarjajo tudi s strukturiranjem pristopa k izobraževanju in javnem zdravstvu. Ta pristop mora nasloviti tudi pasti znanosti in stroke, zato je strokovnjake pozvala k premisleku, kako lahko tvorno prispevajo k širjenju informacij za zdravje.

 

Še bolj pozorno bo znanost posredoval vajenec Luka.