V tokratni Katedri za bilologijo se bomo osredotočili na problematiko objavljanja v znanstvenih publikacijah. Problematiko, ki se sicer že kar nekaj časa vleče po zobeh strokovne javnosti, bomo tokrat predstavili predvsem v luči nedavnih pomembnejših dogodkov. V začetku meseca septembra je namreč enajst vidnejših evropskih raziskovalnih institucij podpisalo tako imenovani Plan S oziroma Načrt S. Poudarimo, da je med podpisnicami tudi osrednji akter financiranja slovenske znanosti, Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Pomembna podpisnica in sooblikovalka dokumenta je tudi Evropska komisija, kar daje dokumentu še posebno težo, saj bi lahko ta vplival na veliko število projektov, financiranih iz evropske blagajne.

Odprti dostop do raziskovalnih rezultatov, odprta znanost in novoskovani Načrt S so bili tudi osrednje točke konference Focus on Open Science, ki je v organizaciji Centralne tehnične knjižnice Univerze v Ljubljani potekala enajstega septembra. Da bi lažje razumeli problematiko in smotrnost Načrta S, bomo najprej opisali proces objavljanja v znanosti in kje se nahajajo kamni spotike.

Začnimo najprej pri izvoru raziskovanja, torej pri raziskovalcu ali raziskovalki sami. Njuno delo je tako ali drugače - bodisi v okviru javne službe ali pa prek projektov - v večjem delu financirano iz državnega proračuna, torej iz javnih financ oziroma sredstev, namenjenih znanosti. Da lahko raziskovalne skupine pridobijo sredstva za svoje projekte, morajo te izkazovati raziskovalno odličnost oziroma signifikanten pomen njihovih raziskav. Ta se tradicionalno meri z bibliometričnimi števci, ki se izračunajo glede na število citatov, objav ter uglednost znanstvene publikacije, v kateri so znanstveni prispevki objavljeni.

Tak sistem vrednotenja raziskovalnega dela, ki so ga prevzeli skoraj vsi pomembni odločevalci o financiranju raziskovalne dejavnosti, so izumili prav založniki. S tako izoblikovanim sistemom se je vzpostavila popolna odvisnost raziskovalca od števila objav, jasno predvsem tistih v čimbolj uglednih publikacijah. Hkrati je takšen sistem postavil založnike v superioren položaj. Kot je v oddaji Pod katedrom aprila letos o problematiki zapisal že Miro Pušnik, direktor Centralne tehnične knjižnice, založniki, kot so denimo Elsevier, Taylor and Francis, Wiley and Sons, kujejo astronomske dobičke.

Založniki so si namreč povsem podredili sistem znanstvene komunikacije in tako raziskovalne institucije prisilili v nadvse neokusne stroške za dostop do vsebin. Z objavo znanstvenega prispevka v znanstveni publikaciji se mora namreč avtor prispevka odreči lastniškim pravicam in tako prispevek prepusti založniku. Ta pa nato za dostop do vsebine prispevka od bralcev, torej raziskovalcev oziroma raziskovalnih institucij, zahteva plačilo naročnin za dotično publikacijo. Kot je izpostavila Colleen Campbell iz digitalne knjižnice Max Planck, takšen zastarel sistem, ki temelji na plačevanju visokih naročnin, ni v skladu z razumom in se zato mora spremeniti.

IZJAVA

Ta izjemno uspešen in dobičkonosen poslovni model se je kljub svoji nemoralnosti obdržal in razcvetel v industrijsko panogo, ki je uspešno ugrabila znanstveno komunikacijo in ji zavladala. Odločevalci - vlade, ministri - so se menjavali, a kolesje kapitala je neumorno mlelo in še melje naprej.

Sedaj ko smo v grobem spoznali razsežnost problema, predstavimo najnovejši ukrep, ki naj bi končno odprl vrata znanosti in založnike prisilil v opustitev zloglasnega poslovnega modela. Tako imenovani Načrt S sestoji iz deset zavezujočih ukrepov, ki jih morajo podpisnice izvesti v prizadevanjih po večji transparentnosti ter prostem dostopu do raziskovalnih vsebin, ki so bile financirane s strani javnih financ. Cilj Načrta S je na konferenci v CTK povzel Paul Ayris iz UCL Library Services in hkrati opozoril na razsežnost zavez, če se bodo te dosledno upoštevale in tako uresničile.

IZJAVA

Sleherni znanstveni prispevek, financiran z javnimi sredstvi, bodisi s strani države ali Evropske komisije, bo od leta 2020 moral biti javno dostopen celotni javnosti. V poštev ne pridejo niti tako imenovane hibridne publikacije, ki že podpirajo odprti dostop v zameno za plačilo nerazumno visokih produkcijskih stroškov. Takšne publikacije pa so ravno tiste najuglednejše in najbolj zaželene.

Kako bo to vplivalo na raziskovalce in vrednotenja njihovega dela? Doktor Luka Šušteršič z Inštituta Jožef Stefan je opozoril, da lahko takšen načrt resno ogrozi raziskovalce in njihovo raziskovalno uspešnost.

IZJAVA

Strokovnjaki tako opozarjajo, da bo treba vzpostaviti nov sistem vrednotenja raziskovalnega dela in se načrtno ogniti starim, tradicionalnim bibliometričnim indeksom, kot je denimo faktor vpliva.

Načrt S je jasno naletel tudi na ostre kritike s strani založnikov, ki tega vidijo kot grožnjo uveljavljenim poslovnim modelom. Do Načrta S pa so sicer skeptični tudi njegovi podporniki. Ti svarijo, da bi se za uspešno implementacijo Načrta S le-temu morali pridružiti še ostali vplivni financerji onkraj Evrope.

IZJAVA

Načrt S se zdi vsekakor spodbudna sprememba v boju za odprto znanost in nakazuje na povečevanje resnosti namer s strani pomembnih financerjev znanosti. Čeprav je za podajanje resnih ocen o možnostih uspeha Načrta S prezgodaj, je že zdaj jasno, da bo za njegovo uspešnost ključna udeležba večjega števila akterjev in ne zgolj enajst podpisnic, kajti boj za odprto znanost se bo moral bíti globalno.