Dostop do znanstvene literature je za normalno opravljanje raziskovalnega dela za znanstvenike in znanstvenice izrednega pomena. Poznavanje najnovejših dognanj v njihovem polju sodi namreč med osnovne pogoje akademskega dela ter omogoča širjenje meja znanosti. Raziskovalci in raziskovalke imajo dostop do znanstvene literature večinoma zagotovljen prek njihove matične institucije. Širša javnost pa ob spletnem iskanju primarnih virov - poročil izsledkov raziskav, v katerih raziskovalci in raziskovalke opišejo svoje delo na določenem problemu - hitro naleti na blokado, ki od njih zahteva nakup celotnega članka.

Založniške hiše, kot so Elsevier, Springer in Wiley-Blackwell, namreč za dostop do znanstvenih člankov postavljajo visoke cene. Cena za posamezni članek se pogosto giblje med trideset in sto evri, nekateri založniki pa za ta denar ponujajo celo samo časovno omejen dostop, pogosto v trajanju zgolj enega tedna. Tako se z urejanjem naročnin v posamičnih državah večinoma ukvarjajo za ta namen vzpostavljeni nacionalni nabavni konzorciji. Ti skrbijo tako za fizični kot tudi spletni dostop do znanstvenih revij in akademskih podatkovnih baz. Za informacije o tem, kako je za to poskrbljeno v Sloveniji, smo povprašali predstojnika Enote za uporabniške storitve Narodne in univerzitetne knjižnice Univerze v Ljubljani Srečka Bončino:

izjava

Kot smo že poročali, znanstvene publikacije izdajajo specializirane založniške hiše, ki pa raziskovalnim institucijam nemalokrat vsilijo nakup svežnjev različnih revij. Letno se sicer v industriji znanstvenega založništva obrne dobrih 10 milijard dolarjev. Že omenjeni založniki Elsevier, Springer in Wiley-Blackwell obvladujejo več kot 70-odstotni delež objav v določenih področjih znanosti in tako tvorijo efektiven monopol.

Malo znano dejstvo je, da si veliki založniki privoščijo zaračunavanje visokih naročnin kljub temu, da sami objavi ne dodajo veliko vrednosti. Večina dela, specifičnega za znanstvene objave, kot je na primer tako imenovani peer review oziroma strokovna recenzija, ni plačanega. Recenzenti potencialne objave pregledujejo kot del akademske obveze ali za lasten ugled. Tudi avtorji in avtorice člankov za svoje objave niso plačani. Pogostokrat so univerze celo primorane plačati založnikom za objavo sprejetih člankov svojih raziskovalk in raziskovalcev. Več o delokrogu objav nam pove direktor Centralne tehniške knjižnice v Ljubljani Miro Pušnik:

izjava

Ker je večina raziskovalnega dela omogočenega z javnimi sredstvi, se zdi, da bi morala do njegovih sadov imeti neomejen dostop vsa javnost. Tudi izven institucij in knjižnic, ki to urejajo preko lastnih naročnin. Nedostopnost člankov deloma rešuje tako imenovani open access ali odprti dostop. Članki, objavljeni pod tem protokolom, so namreč na internetnih repozitorijih brezplačno dostopni vsem.

Tak pristop podpira tudi Evropska komisija, ki je leta 2013 izdala uredbo 1291/2013, ki ureja področje objavljanja izsledkov raziskav, podprtih s strani Evropske unije. Do leta 2020 naj bi bili izsledki vseh raziskav, ki jih sofinancira Evropska unija, po objavi prosto dostopni javnosti. Komercialni založniki pa, nepresenetljivo, iščejo in najdejo načine, kako poskuse povečanja dostopa do izsledkov raziskav prevesti v profit. Tako za takojšnjo dostopnost člankov zahtevajo dodatno plačilo, sicer dostop odklenejo šele dvanajst mesecev po objavi članka. Bolj podrobno nam to obrazloži direktor Centralno tehniške knjižnice Miro Pušnik:

izjava

Eksploativne prakse založnikov med akademiki v veliki meri sprožajo odpor. Akademski svet je videl že nekaj peticij in pozivov na bojkot Elsevierja. Precej prahu pa je vzdignila novica, da se nemški nacionalni konzorcij D.E.A.L. ni odločil za podpis pogodbe z založnikom Elsevier. Razlog je bil v Elsevierjevi nepripravljenosti, da bi pristal na klavzulo o odprtem dostopu nemških avtoriziranih člankov, ter seveda tudi v tem, da za naročnine ni želel spustiti cene. Pogajanja se sicer v tem letu nadaljujejo, vendar pa se je do sedaj že približno šestdesetim inštitucijam iztekla pogodba. S tem pa tudi dostopnost velikega dela literature na področjih kemije in psihologije, nad katerima ima Elsevier založniški monopol. Kaj takšen primer pomeni za akademsko sfero, komentira Miro Pušnik:

izjava

Če povzamemo - slovenski raziskovalci na leto objavijo okoli 6000 člankov, od tega okoli 1000 pri Elsevierju. Grobo ocenjena tržna vrednost članka je 6000 evrov, od česar ima založnik dobrih 2000 evrov dobička. Pri tem za objavo z odprtim dostopom zahteva dodatno plačilo, medtem ko glavnino dela - pisanje članka ter peer review - opravijo raziskovalci zastonj. Globalno pa so dobički založnikov še veliko večji - omenili smo že, da se gibljejo okrog 10 milijard dolarjev - in mnogim se zdi, da bi zmogli tudi brez založnikov.

Vedno več pa je tudi žarkov upanja, ki kažejo v smer demokratizacije dostopa do znanja in ki ne vključujejo založnikov kot posrednikov. Ena izmed njih je denimo arXiv, spletni repozitorij, kamor raziskovalci pred pošiljanjem člankov v recenzijo nalagajo bolj ali manj končne verzije svojih člankov. Kot upor proti aroganci velikih založnikov se pojavljajo tudi nove revije, ki članke objavljajo izključno z odprtim dostopom, kot so denimo eLife, PLOS ONE, serija revij BMC ter druge.

Nazadnje je treba izpostaviti spletni brskalnik sci-hub ter druge s strani, s pomočjo katerih lahko vsakdo zaobide blokado ter brezplačno dostopa do znanstvene literature. Takšne in podobne iniciative tako predstavljajo alternativo obstoječim ponudnikom znanstvene literature, ki si za razliko od le teh za edino vodilo postavijo demokratičnost dostopa do znanja.

Cekine za znanost sta štela Arne in vajenec Marko. Mentorirala, popravljala in dopolnjevala je Teja.