Prijetno pozdravljene in pozdravljeni v marčevski Psihoteki. Nocojšnja tema je psihološki vprašalnik Myers-Briggs indikator tipov, krajše MBTI, s katerim lahko ljudi uvrstimo v enega izmed šestnajstih tipov osebnosti, kolikor sta jih po Jungovi ideji o tipologiji osebnosti opredelili avtorici Katharine Cook Briggs in Isabel Briggs Myers iz Združenih držav Amerike.

Na spletu obstaja množica različnih verzij vprašalnikov, katerih avtorice in avtorji so na podlagi Jungove teorije in teorije MBTI izdelali svoje merske pripomočke. Verjetno ste že kdaj zasledili katerega izmed njih; med bolj znanimi so denimo tisti, ki so na voljo na spletnih straneh 16personalities, Human Metrics, Keys to Cognition in Truity. Ti se sicer razlikujejo od originalnega in prvotno predstavljenega tržnega pripomočka iz leta 1962. Originalna ameriška verzija vprašalnika MBTI, ki je bila sicer pozneje nekajkrat posodobljena, ima 93 vprašanj, evropska različica pa 88.

Pri odgovarjanju na vprašanja mora posameznica ali posameznik izbrati med dvema možnostma, zato ni dvoumno, katera izmed predpostavljenih potez je izražena pri osebi, ki jo testiramo. Zaradi nedostopnosti uradne verzije vprašanj bomo to ponazorili na izmišljenem primeru. Pri postavki “rad spoznavam nove ljudi”, kjer obkrožimo odgovor DA, bi lahko pogumno sklepali o preferenci delovanja. Oseba, ki rada spoznava nove ljudi, bi po teoriji MBTI sodila med ekstraverte.

Vprašalnik MBTI je kljub mnogim dvomom o njegovi ustreznosti, predvsem znanstveni, vztrajna ostalina različnih internetnih kotičkov. Na Facebooku obstajajo številne skupine, v katerih se zbirajo uporabnice in uporabniki, ki se identificirajo z določenim tipom osebnosti. En primer je denimo INTP Procrastination Station, zasebna skupina s približno šestindvajset tisoč članic in članov.

Šestnajst tipov osebnosti je tudi tematska rdeča nit različnih, mnogokrat monetiziranih kanalov na YouTubu. Ustvarjalke in ustvarjalci svojo vsebino pogosto gradijo ravno z vpeljevanjem različnih tem, povezanih s teorijo MBTI. Gledalke in gledalci si lahko med drugim ogledamo simulacije pogovorov med različnimi tipi vseh šestnajstih osebnosti ali poskus profiliranja znanih osebnosti na podlagi njihovih gostovanj v različnih pogovornih oddajah. Avtorice videoposnetkov poleg razlag teorije MBTI svojim spremljevalcem nudijo tudi humorne in včasih ironične interpretacije šestnajstih tipov osebnosti. V številnih videih se poigravajo s socialnopsihološkimi konstrukti, denimo s stereotipi. Tako so na voljo vsebine, ki gledalstvu ponazorijo, kako naj bi se šestnajst tipov osebnosti vedlo na zabavi ali pa kako naj bi se lotilo ustvarjanja glasbe.

Ena verzija vprašalnika MBTI je kljub, naj ponovimo, znanstveni oporečnosti pripomočka in tudi same teorije, na kateri vprašalnik temelji, za reševanje na voljo celo na spletni svetovalni strani Zavoda za zaposlovanje. Obiskovalko ali obiskovalca strani sicer pošteno opozorijo, da je test neprimeren za strokovno podkrepljeno sklepanje o osebnosti, temveč je namenjen predvsem samorefleksiji. Kljub ustreznemu in potrebnemu opozorilu se nam poraja vprašanje. Zakaj bi ustanova, ki je na trgu dela tako ključna, ljudem, potrebnim prave usmeritve in strokovne pomoči pri zaposlovanju in poklicni orientaciji, prostor za samorefleksijo omogočala z vprašalnikom, ki zaradi pomanjkanja raziskav, ki bi potrdili smiselnost njegove uporabe v postopku iskanja službe in zaposlovanja, ne ustreza uporabi v takem kontekstu?

Hkrati obstaja še ena težava. Po koncu reševanja na spletni strani osebi ponudijo vpogled v njen profil oziroma tip osebnosti. Informirajo jo o njenem vodstvenem slogu, njej primernih delih in načinu komuniciranja z drugimi. Kljub opozorilu lahko na podlagi rešenega oseba sklepa o svoji umeščenosti v delovno okolje. V kolikor se pretirano identificira z rezultatom, lahko to omeji njene možnosti ali želje pri iskanju del, ki morda prvotno niso predlagana za njen profil osebnosti.

In nenazadnje, o razširjenosti in priljubljenosti vprašalnika in teorije MBTI priča tudi uporaba obeh pri predvidevanju skladnosti med določenimi profili ljudi na platformah za zmenke, kot je aplikacija Birdy. Svoje poslanstvo – ustvarjati čim bolj zdrave in kompatibilne pare – uresničujejo, so zapisali na svoji spletni strani, s pomočjo znanosti.

Namesto zgolj za samorefleksijo lahko rezultate vprašalnika uporabimo tudi za predvidevanje in napovedovanje skladnosti med ljudmi v formalnih in neformalnih odnosih. O motivaciji v ozadju psihološkega testiranja in z njim povezanih epistemoloških in političnih vprašanjih, kakršna je že sama dilema, kaj sploh je osebnost, o kateri želimo sklepati s pomočjo različnih psihometričnih pripomočkov, bi se sicer moralo razglabljati, a naj to ostane tema za kak drug večer. Preden se torej lotimo širšega konteksta, bomo na začetku poskusili razumeti, kako trenutno deluje svet psihometričnih pripomočkov. Najprej se bomo lotili osnov psihometrije, v nadaljevanju pa bomo razčlenili osrednjo idejo, na kateri temelji Myers-Briggs indikator tipov, krajše MBTI. Pozneje se bomo posvetili kritiki tako vprašalnika in njegovih teoretičnih osnov kot tudi problematiki interpretiranja rezultatov, ki jo odpira vprašalnik.

Psihometrični pripomočki, denimo različni osebnostni vprašalniki, kakršen je Myers-Briggs indikator tipov, ali testi sposobnosti, omogočajo, da predpostavljenim lastnostim oseb pripišemo določeno število. S psihološkim merjenjem torej kvantificiramo kvalitativne fenomene, pri čemer zaupamo v to, da bodo določene lastnosti številčnih rezultatov odražale v psihologiji natančno opredeljene osebnostne poteze oziroma sposobnosti testiranke ali testiranca. Tako lahko s pomočjo psihometrije vestneje in zanesljiveje kategoriziramo različne vidike človekove osebnosti, mišljenja, čustvovanja in vedenja, kot jih opredeljuje psihološka stroka. Na podlagi rezultatov vprašalnikov in testov opisujemo ali predvidevamo, kako bi se neka oseba obnašala v krizni situaciji ali v kolikšni meri in kako se njene vrednote skladajo z organizacijo, v kateri se želi zaposliti.

K opisovanju in razlaganju človeka smo pristopali in še vedno pristopamo različno. Pred znanstveno psihologijo, ki je omogočila razvoj ter uporabo testov in vprašalnikov, so nam bile v pomoč pri definiranju posameznikov različne prakse in teorije, denimo nauk o spoznavanju osebnosti na podlagi oblike lobanje, ki ga imenujemo frenologija. Takšnim in podobnim načinom razlaganja človeka pravimo psevdoznanosti. Zanimiv primer je tudi še danes zelo razširjena in priljubljena astrologija, ki človekove psihološke lastnosti predvideva na podlagi stanja in položaja vesolja v trenutku rojstva določene osebe. Zelo zanimiva je tudi grafologija, pri kateri o duševnosti ljudi sklepamo na podlagi njihove pisave. Če se tvoja pisava nagiba v levo, si verjetno bolj zadržana ali zadržan; če pa na skoraj vsak zapisan i dodaš tudi piko, he-he, bi na podlagi tega lahko sklepali, da si skrbna in natančna oseba.

Da bi psihološke konstrukte pri ljudeh merili čim bolj znanstveno, to je objektivno in natančno, moramo uporabljati veljavne in zanesljive pripomočke. Veljavnost je prva in tudi najbolj pomembna značilnost kakovostnega psihološkega pripomočka. Napove namreč, kako dobro bo določen test ali vprašalnik meril to, kar naj bi meril. Prisluhnimo analogiji iz šolskega vsakdana. Ali bo test iz slovenščine zares izmeril tisto, kar bi označili kot znanje o stavčnih členih? S podobnimi dilemami se ukvarjajo tudi psihologi. Vprašalnik na primer, ki naj bi meril stopnjo samospoštovanja osebe, mora zato zares meriti stopnjo njenega samospoštovanja, nikakor pa ne ravni nekega drugega konstrukta, denimo ekstravertnosti.

Dober psihometrični pripomoček je tudi zanesljiv. To pomeni, da naj bi strokovnjakinja ali strokovnjak isti osebi pri dveh zaporednih meritvah v enakih okoliščinah pripisal čim bolj podobne rezultate. Če bi ob uporabi zanesljivega vprašalnika rezultat testiranke ali testiranca pri prvem reševanju nakazal, da je ta oseba bolj družabne narave, lahko torej pričakujemo, da bo tudi pri naslednjem merjenju rezultat ponovno nakazal bolj izraženo družabnost.

Današnjo Psihoteko smo začeli z uvodom v psihološko testiranje. Sledi glasbeni oddih s pesmijo Dirt izvajalca Bones, potem pa nadaljujemo z najbolj razširjenim pripomočkom za ocenjevanje osebnosti: z Myers-Briggs indikatorjem tipov.

Drago poslušalstvo, trenutno ste na valovih Radia Študent in poslušate oddajo Psihoteka. Nocojšnja tema je povezana s psihološkim testiranjem oziroma ocenjevanjem osebnosti. V prejšnjem delu oddaje smo spregovorili o temeljnih pojmih psihometrije. Sedaj bomo pod drobnogled vzeli pogosto uporabljen psihološki pripomoček in teorijo, na kateri temelji, Myers-Briggs indikator tipov ali krajše MBTI. 

MBTI je psihološki vprašalnik, ki posameznice in posameznike razvršča v enega izmed šestnajstih tipov osebnosti. Vsak tip osebnosti MBTI sestavljata specifična kombinacija in točno določeno zaporedje osmih funkcij oziroma temeljnih potez psihičnega delovanja. Pri vsakem tipu prednjačijo štiri izmed teh osmih funkcij, kar je vplivalo tudi na odločitev avtoric Cook Briggs in Briggs Myers glede poimenovanja tipov osebnosti. Vsakega sta označili s štirimi črkami, na primer ISFP, ENFJ, INTJ, ESTP. Vsaka izmed črk nakazuje specifično funkcijo, ki se izrazi v določenem tipu osebnosti. Imena introvertnih tipov se denimo začnejo s črko i, imena ekstravertnih pa s črko e. Da bi javnosti omogočili lažje razumevanje posebne dinamike vseh šestnajstih profilov, ki je pri vsakem sestavljena iz osmih funkcij, sta avtorici torej vsakemu tipu pripisali štiri črke in tako nakazali njegove prednostne funkcije. S to potezo sta javnosti približali abstraktne temelje, na katerih sta ustvarili vprašalnik MBTI.

Te temelje je zasnoval švicarski analitični psiholog Carl Gustav Jung. Koncept funkcij oziroma temeljnih potez delovanja v strukturi človekove zavesti je predstavil leta 1921 v svojem delu Psihološki tipi. Takrat je podrobno razpravljal o treh dihotomijah funkcij. Predstavil je tri področja človekove psihologije, od katerih je vsako imelo introvertno ali ekstravertno konotacijo, od tod izraz dihotomije. Skupaj je tako opredelil šest različnih funkcij, idejo četrte dihotomije, ki sta jo kasneje dodelali avtorici Katharine Cook Briggs in Isabel Briggs Myers, pa je le nakazal.

Jung je najprej definiral dva prevladujoča načina delovanja človeške psihe. Nekateri svojo energijo usmerjajo bolj navznoter ter se zanimajo za svoje notranje dogajanje in doživljanje, zato jim pravimo introverti. Drugi pa večino svoje energije namenijo zunanjim dogodkom, stvarem in ljudem; poznamo jih pod imenom ekstraverti. Ti dve kategoriji ljudi se razlikujeta tudi pri vzpostavljanju odnosov: introverti so veliko manj družabni kot ekstraverti. Introvertnost in ekstravertnost sta kot primarni naravnanosti zavesti konotacija vseh treh Jungovih dihotomij funkcij: vsaka izmed njih se lahko torej izrazi v svoji introvertni ali ekstravertni verziji, in tako dobimo šest funkcij. Zadnji par, ki ga opredeljujeta Cook Briggs in Briggs Myers, zaradi katerega je skupni seštevek funkcij enak osem, nima introvertne ali ekstravertne različice.

Prva dihotomija funkcij nakazuje, da med nami obstajajo razlike v načinu sprejemanja informacij. En način imenujemo zaznavanje, drugemu pravimo intuicija. Če pri osebi prevladuje intuicija, lahko predvidevamo, da razmišlja o več perspektivah nekega problema, prevprašuje širši kontekst ter se zanima za celovito obravnavo idej in dogodkov. Takšna posameznica ali posameznik bi se denimo bolj pogosto spraševal o tem, zakaj so stvari takšne, kot so, kaj je simbolika v ozadju, kaj bi se dalo razbrati med vrsticami, čeprav je očem nevidno.

V kolikor je pri nekom v ospredju funkcija zaznavanje, to pomeni, da so zanj ključni vir informacij njegova čutila; zanima ga konkretnost sedanjega momenta, kaj se dogaja tukaj in zdaj. Bolj kot na širšo sliko pri obravnavi neke zadeve bi se oseba s prevladujočo funkcijo z imenom zaznavanje osredotočila na detajle in oprijemljiva dejstva.

Med nami obstajajo razlike tudi v načinu vrednotenja informacij, kar predstavlja dihotomija med čustvenostjo in razumskostjo. Če pri osebi prevladuje čustvenost, to nakazuje, da so ji bolj kot rezultati in gola dejstva pomembni ljudje, harmonija med njimi, torej vsesplošna prijetnost v odnosih s sočlovekom, zato se bo pri vrednotenju situacij osredotočala predvsem na čustveno in socialno plat. Kadar pa je pri nekom v ospredju razumskost, je verjetno, da se ta oseba pretežno odziva po premisleku in analizi, zanimajo jo objektivna in preverljiva dejstva ter končni rezultat dejanj.

Če še enkrat ponovimo, Jung je torej predpostavil, da se ljudje razlikujemo po tem, kam usmerjamo energijo in od kod jo dobimo; nekateri so torej introverti, drugi pa ekstraverti. Med seboj se razlikujemo tudi po načinu sprejemanja informacij in načinu vrednotenja sprejetega gradiva. Avtorici Cook Briggs in Briggs Myers pa sta podrobneje opredelili še eno razliko. V skladu s tipologijo MBTI smo si ljudje različni tudi po načinu, kako se odločamo o zunanjem svetu in kako k njemu pristopamo. Nekateri so razsodni oziroma imajo izraženo presojajočo funkcijo. Ta jih naredi bolj odločne, strukturirane ter nagnjene k načrtovanju in izvajanju nadzora. Drugi pa imajo izraženo funkcijo spontanosti, ki se kaže v zavračanju strukture, večji fleksibilnosti in improviziranju v trenutku. 

Prisluhnimo razlagi te teorije na konkretnem primeru. Eden izmed šestnajstih tipov osebnosti je tip z imenom ENTP. Prva črka njegovega imena, torej črka e, skupaj z naslednjo črko, črko n, nakazuje, da je njegova dominantna funkcija, to je tista najbolj razvita in opazna, ekstravertna intuicija. Tip osebe s to prevladujočo funkcijo vzpostavlja povezave ter išče analogije, korelacije in vzorce v množici idej in dogodkov. V vsem, kar je okrog njega, vidi vesolje možnosti.

Kakšen drug tip osebnosti, denimo tisti z imenom INTJ, ima za dominantno funkcijo introvertno intuicijo, kar se kaže v načinu obdelovanja informacij, ki poteka bolj v ozadju, zatorej introvertno. Za razliko od osebe z ekstravertno intuicijo bi nekdo z introvertno intuicijo namesto iskanja povezav med različnimi perspektivami izbral eno samo in to razčlenil do njene jedrne ideje.

Druga najbolj razvita funkcija pri delovanju tipa osebnosti ENTP, ki jo v imenu nakazuje črka t, je introvertna razumskost. Zaradi te tako imenovane pomožne funkcije delovanja zavesti lahko oseba s tipom osebnosti ENTP denimo osredotočeno analizira ideje iz vesolja možnosti, ki so se ji prej porodile zaradi njene dominantne funkcije, torej prej opisane ekstravertne intuicije. Referenčno gradivo za določanje smiselnosti idej in presojanje njihove logičnosti pri ENTP izhaja iz subjektivnega logičnega okvira, zato pravimo, da gre za introvertno funkcijo oziroma introvertno razumskost.

Če pa bi posameznica ali posameznik imel izraženo ekstravertno razumskost, bi se to opazilo v presojanju z upoštevanjem detajlov od zunaj, ne pa s pomočjo subjektivnega logičnega okvira. Takšna oseba je tudi bolj pragmatična in ima lahko večjo potrebo po nadzoru. Primer enega izmed šestnajstih profilov osebnosti, ki imajo izraženo ekstravertno razumskost, je že prej omenjeni tip z imenom INTJ.

Nadaljujemo z naslednjo funkcijo izmed štirih prevladujočih, ki jih ima vsak izmed šestnajstih tipov osebnosti po Jungu in MBTI. Pri tipu osebnosti z imenom ENTP je manj kot dominantna in pomožna funkcija izražena terciarna funkcija, to je ekstravertna čustvenost. Zaradi nje je lahko oseba s tipom osebnosti ENTP videti dokaj ekspresivna, prepričljiva in socialno spretna. Hkrati pa ta funkcija poskrbi še za en pomemben vidik delovanja tega osebnostnega profila: usmeri ga, da vse ideje, ki jih je sprva zbral zaradi ekstravertne intuicije in jih potem presodil s pomočjo introvertne razumskosti, usmeri izven sebe, v družbo in v odnose z drugimi, in jim tako pomaga reševati težave na ustvarjalen način.

V primeru izražene introvertne čustvenosti pa se oseba bolj kot na druge osredotoča nase in na ohranjanje svoje avtentičnosti oziroma skladnosti med svojim vedenjem in vrednotami. Primer takšnega profila MBTI je zopet tip INTJ.

Pri profilu ENTP je najmanj izražena četrta oziroma inferiorna funkcija z imenom introvertno zaznavanje. Zaradi nje se oseba osredotoča na svoj subjektivni, notranji svet in nove izkušnje vedno primerja s preteklimi spoznanji in spomini. Za INTJ pa je značilno ekstravertno zaznavanje, zaradi katerega se oseba s tem tipom osebnosti lažje zlije z zunanjim svetom in je pozorna do njegovih detajlov.

Tip osebnosti ENTP je zaradi specifične kombinacije funkcij opredeljen kot bolj fleksibilen in spontan tip osebnosti, kar v njegovem imenu nakazuje črka p. Profil osebnosti INTJ pa uvrščamo med tako imenovane razsodne tipe osebnosti, kar v njegovem imenu razkriva črka j.

Drage poslušalke in poslušalci, prišel je čas za zasluženo pavzo. Nato pa se lotimo diskutiranja o pomanjkljivostih in prednostih kategoriziranja človekovega delovanja v šestnajst profilov osebnosti, kakor to počne tipologija MBTI.

Na RŠ-evih 89,3 MHz poslušate oddajo Psihoteka. Nocoj obravnavamo različne vidike široko uporabljanega psihometričnega pripomočka MBTI oziroma Myers-Briggs indikatorja tipov, ki ljudi razvršča v šestnajst različnih profilov osebnosti.

Vsak izmed profilov je sestavljen iz osmih funkcij oziroma specifičnih načinov delovanja. Pri vsaki posameznici ali posamezniku so štiri izmed teh funkcij bolj razvite in usmerjajo njeno ali njegovo delovanje. Posamičen tip osebnosti zato poimenujemo s štirimi črkami, ki nakazujejo imena in posledično tudi prisotnost štirih primarnih funkcij. Pred glasbenim oddihom smo vseh osem funkcij razložili na primeru dveh tipov osebnosti: ENTP in INTJ. Zdaj nadaljujemo z razmislekom o sami naravi tipologije in vprašalnika MBTI, pozneje pa se bomo posvetili tudi problemom interpretacije rezultatov.

Po teoriji MBTI sta v dihotomiji predstavljeni dve funkciji. Posameznik ima torej lahko izraženo samo eno izmed njih, saj predstavljata popolnoma nasprotna načina delovanja. Prisluhnimo primeru dihotomije med razumskostjo in čustvenostjo, ki naslavlja naš način vrednotenja informacij. Ta je lahko bolj analitičen in usmerjen v rezultat, torej razumski, če je nagnjen h krepitvi prijetnosti v odnosih, pa ga označimo kot čustvenega. Takšna stroga delitev vendarle ne upošteva možnosti, da lahko nekdo o zadevi premišljuje racionalno in hkrati upošteva tudi bolj moralno in v harmonijo z drugimi usmerjeno perspektivo. Ta dva načina vrednotenja situacij si nista nujno nasprotujoča.

Zaradi neupoštevanja te večplastnosti delovanja in predpostavljene prirojenosti tipa nekateri tipologijo MBTI zbadljivo poimenujejo Jungov horoskop. Kljub pretirano drzni primerjavi v njej najdemo tudi kanček resnice. Ideja o dobro znanih dvanajstih horoskopskih znakih je tako kot ideja o šestnajstih tipih osebnosti ustvarjena na predpostavki, da se osebnost človeka da opredeliti tipološko. Ko torej nekoga uvrstimo v kategorijo, ta nikakor ne more postati del druge kategorije. Je, kar je. Pa naj bo lev ali devica, INTP ali ESFP.

Ta problem deloma lahko rešijo dimenzionalna pojmovanja osebnosti. Osebnostna lastnost je v tem kontekstu opredeljena na kontinuumu med dvema poloma. Ljudje se večinoma nahajamo nekje vmes med dvema skrajnostma. Tako lahko na vprašalnikih in testih, ki temeljijo na dimenzionalni opredelitvi osebnosti, dosegamo take rezultate, ki bodo malce bolj odražali raznovrstnost in vsestranskost naše psihe oziroma predpostavljenih osebnostnih lastnosti.

Vendarle sta raznovrstnost in vsestranskost povezani samo z manifestacijo predpostavljene in merjene lastnosti, ne pa tudi z začetno konstrukcijo te osebnostne lastnosti. V obeh primerih, tako pri tipoloških kot tudi pri dimenzionalnih razlagah osebnosti, imamo namreč vnaprej določene kategorije, v katere bomo nujno razporejeni. Ključna razlika pa je v tem, da lahko pri tipološki teoriji MBTI za določeno lastnost jasno zatrdimo, da je ali ni del naše osebnosti, medtem ko za dimenzionalni pristop velja, da so vnaprej predvidene lastnosti pri osebi vedno prisotne, a so različno močno izražene.

Testiranka ali testiranec bi tako lahko na vprašalniku, ki temelji na dimenzionalni razlagi osebnosti, pri trditvi, ki pravi, da rada ali rad spoznava nove ljudi, dosegel neko število točk, ki bi nakazovalo, da ta oseba sicer rada občasno vzpostavi kakšne nove stike, a to morda vseeno ni tako pogost del njenega vsakdana. Pri enaki trditvi bi v primeru vprašalnika, ki temelji na tipologiji, osebo nujno uvrstili med introverte ali ekstraverte, kakor smo to med nocojšnjim druženjem že enkrat storili. Spoznali bi torej, da oseba sicer deluje na določen način, vendar bi še težje kot pri dimenzionalnem pristopu predvideli odtenke njenega vedenja.

Vprašalnik MBTI ni v skladu s predpostavkami dobrega vprašalnika. Študije so namreč pokazale, da ni zanesljiv; testirane osebe pri ponovitvi reševanja vprašalnika torej dobijo različne rezultate. Predstavljajmo si bizarnost situacije, v kateri oseba pri prvem reševanju o sebi izve, da spada med introvertne tipe osebnosti, ki se, karikiramo, veliko bolj zadržujejo v knjižnici ali doma kot v nabito polni diskoteki, spet drugič pa jo na podlagi rezultatov test uvrsti med ekstraverte, za katere naj bi veljalo ravno obratno.

Čeprav založba The Myers-Briggs Company, ki je izdala vprašalnik, na svoji spletni strani zatrjuje, da pripomoček ustreza vsem kriterijem dobrega vprašalnika, dobršen del akademske skupnosti še vedno dvomi v njegovo znanstveno ustreznost. Kako razložiti možne vzroke ali povode za razdvojen odnos do tega psihološkega pripomočka?

Dvome glede znanstvenosti vprašalnika MBTI bi lahko pripisali navzkrižju interesov. Raziskave, ki potrjujejo njegovo ustreznost, večinoma objavlja mednarodna publikacija Journal of Psychological Type, ki je v celoti namenjena prav študijam o MBTI. Publikacija izhaja v sklopu neprofitne organizacije Center for Applications of Psychological Type, ki je tesno povezana z založbo The Myers-Briggs Company, prvim založnikom vprašalnika MBTI in vodilnega podjetja na trgu psihometričnih pripomočkov v Združenih državah Amerike.

Industrija psihometričnih pripomočkov, predvsem s tipologijo MBTI povezanih vprašalnikov, je obsežna na več nivojih. Če se denimo nekdo želi testirati z uradno verzijo vprašalnika MBTI, kar je seveda mogoče storiti tudi po spletu, mora za to odšteti slabih petdeset ameriških dolarjev. S testiranjem pa lahko za enako ceno tudi koga obdarujete. Posebna ponudba je na voljo tudi skupinam: za slabih devetdeset dolarjev na posameznika s pomočjo tipologije MBTI nudijo uvid v timsko dinamiko in pomagajo okrepiti šibke točke skupin. Vir prihodka podjetju sicer predstavljajo tudi različna usposabljanja. V kolikor želi nekdo postati certificirani testátor za vprašalnik MBTI, ga bo izobraževanje stalo nekaj tisoč dolarjev. Tudi Center za psihodiagnostična sredstva, naša največja založba za psihološke merske pripomočke, je pravzaprav podjetje, ki deluje po podobnem principu.

Ne glede na to, da se želimo posvečati zgolj znotrajpsihološkim slabostim vprašalnika, kaj hitro preidemo na področje politike in ekonomije. Pri tem se začnejo pojavljati dileme, ki segajo onkraj te oddaje. Zaradi potencialnega prekrivanja zasebnih in ekonomskih interesov lahko ustreznost nekega pripomočka preverja samo neodvisna ali nepristranska oseba oziroma organizacija. V primeru MBTI je situacija drugačna, zaradi česar je videti, da neodobravanje vprašalnika s strani akademske skupnosti ni brezpredmetno.

Pri interpretaciji rezultatov, torej ob opisovanju značilnosti tipa osebnosti, v katerega nas uvrstijo rezultati vprašalnika, je treba biti pozoren. Tip osebnosti je namreč konstrukt, kategorija psihološke vede, v katero je oseba uvrščena in na podlagi katere bo po seznanitvi z rezultati verjetno razmišljala o sebi in drugih. Problematično je lahko torej že to, da o sebi razmišljamo na podlagi kategorije, ki ne nujno ustrezno zrcali našo substanco. Če pa vprašalnik, čigar rezultati nas uvrstijo v eno izmed teh kategorij, vzbuja dodatne dvome, denimo zaradi prej omenjene nizke zanesljivosti, je treba pri interpretiranju biti še toliko bolj pozoren.

Vprašalnik MBTI je sicer kljub pomanjkljivostim lahko učinkovit pripomoček za spoznavanje nians inter- in intrapersonalnih odnosov. Lahko nam je v pomoč pri samorefleksiji, ko denimo želimo podrobneje uvideti svoje načine predelovanja informacij. Uporabimo ga lahko kot referenčni okvir, iz katerega izhajamo, ko predelujemo svoje vsebine. Primeren je tudi za lažje razumevanje razmišljanja nekoga drugega po principu “lažje te sprejmem, ko in ker te bolje razumem ali vsaj poskušam razumeti”.

Te dobre strani pa se izničijo, če pri interpretiranju rezultatov nismo pozorni na njihov pomen oziroma na to, katere vidike naše osebnosti nakazujejo. Izkrivljene razlage in nepravilno sklepanje je mogoče zaslediti na internetnih forumih ali denimo v komentarjih pod objavami v skupinah na Facebooku, kjer se zbirajo ljudje z zanimanjem za MBTI. Primer pogoste napake, ki jo naredijo, je ta, da nekatere izmed šestnajstih tipov osebnosti povezujejo z višjo stopnjo inteligentnosti, kar ni strokovno utemeljeno.

Študije kažejo, da v kontekstu MBTI ni korelacij med tipi osebnosti in njihovimi kognitivnimi sposobnostmi, kamor sodi tudi inteligentnost. Opaziti je sicer, da ljudje, ki imajo izraženo intuitivno funkcijo, dosegajo višje rezultate na inteligenčnih testih, kot tisti, ki bi jim pripisali funkcijo zaznavanja, vendar ta korelacija ni dovolj, da bi sklep posplošili na celoten tip osebnosti. Če se spomnimo, da je po teoriji MBTI vsak tip osebnosti sestavljen iz specifične dinamike med osmimi funkcijami, izražena višja inteligentnost pri samo dveh funkcijah izmed vseh osmih ni dovolj za posplošeno predvidevanje o kognitivni sposobnosti enega od šestnajstih profilov.

V zvezi z razširjenostjo vprašalnika MBTI in internetnih trendov pri interpretacijah tega se pojavlja še ena dilema. O potencialni škodi lahko govorimo tudi v kontekstu pretirane identifikacije z določenim tipom osebnosti. Takšno početje je sicer dokaj razumljivo in sprejemljivo. Prepoznavanje podobnosti med nami in drugimi, sorodno delujočimi posameznicami in posamezniki, lahko krepi občutek pripadnosti in prispeva k večjemu sprejemanju samega sebe.

Če pa se pojavi pretirana nagnjenost, da bi svojo osebnost ukalupili oziroma razlagali skozi specifičen kontekst delovanja, je ta lahko občasno bolj škodljiva kot konstruktivna ali usmerjena v osebnostno rast. Zaradi težnje po ohranjanju pozitivne samopodobe se lahko ob preveliki identifikaciji z neko skupino, denimo z enim izmed šestnajstih profilov osebnosti MBTI, zgodi, da pretirano poudarjamo samo dobre kvalitete določenega načina funkcioniranja, pozabimo pa na tiste vidike, ki jih je pri sebi sicer težje sprejeti, a še vedno smiselno nasloviti, ker lahko vodijo v spremembe na boljše.

Ko se boste naslednjič zalotili, da se sprašujete, kdo sem jaz, ki sem, vzemite v zakup, da je narava znanstvenih in tudi psevdoznanstvenih poskusov razlage fenomenov, kakršna je med drugim človekova osebnost, takšna, da na njih gleda skozi okvir, ki ne uide subjektivnosti njegove avtorice ali avtorja. Ta okvir, torej neka teorija znanosti med drugim nudi osnovo za ustvarjanje pripomočkov. Osnova psihometričnega vprašalnika Myers-Briggs indikatorja tipov je tako ideja, da je človekova osebnost v svojem bistvu specifična struktura funkcij zavesti.

Ampak! Če bi se lotili proučevanja kakšnega drugega vprašalnika osebnosti, bi hitro ugotovili, da je zasnovan na popolnoma drugačnem pogledu na osebnost in upošteva vidike, ki jih kakšna druga perspektiva ne. Težje si torej predstavljamo teorijo in pripomoček, ki bi lahko upošteval vse možne vidike naše biti. Ta je namreč tako zelo kompleksna, da se s pripisovanjem številk predpostavljenim lastnostim ves čas samo približujemo resnici. Naravoslovna metoda težko ujame našo biološko-psihološko-sociološko naravo. Vnaprej zastavljeni tipi osebnosti nas ne morejo pojasniti v celoti niti ne morejo statistične analize upoštevati vseh naših globin.

Če si sposodimo analogijo iz matematike, bi lahko rekli, da je opisovanje ter merjenje osebnosti in drugih konstruktov iz socialne resničnosti kakor asimptota. Ta krivulja se ves čas, torej v neskončnost, približuje drugi krivulji, vendar je nikoli ne doseže. Nikoli nismo zares tam, pri tako imenovani resnici.

Marčevsko Psihoteko je pripravila vajenka Dragana.

Mentorirala je Ana.

Urednikoval je Martin.

Lektorirala je Teja.

Brala sta Ajda in Biga.

Tehniciral je Makis.