Za drugačiju psihologiju potreban je drugačiji svet
I za drugačiji svet potrebna nam je drugačija psihologija.
»Sofija še ni bila povsem civilizirana, zato ni izgubila čarov starega sveta, pikantnega vonja po Vzhodu. Lesk civilizacije je v določenih pogledih le površinski, v drugih pa še nima zaznavnega učinka. Ko z vlaka s povezanimi vagonskimi hodniki stopiš na peron nizke, rumene in čiste postaje v Sofiji, pri sebi čutiš, kot da je Evropa za teboj; stojiš v senci Orienta.«
Tako je ameriški zgodovinar Arthur Douglas Howden Smith strnil prve vtise o bolgarski prestolnici, ko se je leta 1907 izkrcal na tamkajšnji železniški postaji. V februarski Psihoteki tudi me nadaljujemo potepanje po Balkanu, prostoru prehodnosti – med modernostjo Zahoda in mističnostjo Vzhoda, med evropsko civiliziranostjo in orientalsko mitologijo, med razumnim individuumom in nedoumljivim Drugim. Vmesnost Balkana odmeva v njegovi polkolonialnosti, oznaki za ozemlje in narode, ki ne pomnijo kolonialne nadvlade in odkrito imperialističnega plenjenja. Določata pa jih njihova pozicija na obrobju Evrope in podrejenost njenim ekonomskim politikam.
V drugi letošnji Psihoteki si bomo pobliže ogledale, kaj se na področju Balkana dogaja s psihologijo, kako se vanjo vpenjajo kulturnozgodovinske specifike Zahodnega Balkana in ali sploh lahko govorimo o balkanski psihologiji. V tem kontekstu nas bodo zanimali kritični pogledi na psihologijo, ki se je vzpostavila na tem območju.
Kritična psihologija skuša presegati hibe prevladujoče mainstream psihologije. Med drugim se zaveda pomena obravnave človekove duševnosti kot zgodovinsko opredeljenega in časovno specifičnega fenomena, ki ne obstaja v vakuumu, ampak je omejen z delovanjem družbenih institucij in vpet vanj. V današnji oddaji se tako opiramo na perspektivo kritičnih psihologinj in psihologov. Kritičnopsihološki pristopi bodo – ker implicirajo širše razumevanje človekove duševnosti – bolj kot tradicionalni zmožni zaobjeti človeka in njegovo duševnost v specifičnem družbenoekonomskem in kulturnozgodovinskem prostoru Zahodnega Balkana.
Nekaj lanskih Psihotek smo posvetile alternativam mainstream psihologije. Emancipatorni potencial preseganja te epistemološko krivične psihologije smo iskale v afroameriški in črnski psihologiji. Obe sta geografsko vezani na kolonialno zgodovino zasužnjevanja ter do danes ohranjeno dediščino sistemskega rasizma in ekonomske dominacije. V tokratni oddaji nas bo zanimalo, ali poskuse sistematične dekonstrukcije mainstream psihologije najdemo tudi na območju Balkana. Kako – če sploh – v jugovzhodnem delu Evrope graditi alternativen miselni okvir, v katerem bo mogoče upoštevati zgodovinsko specifičnost psihologije na Balkanu, s tem pa tudi odpirati možnost za praktično delovanje in spreminjanje, ne pa zgolj prilagajanje obstoječim družbenim razmerjem moči?
Zato smo se pogovarjale z doktorico Gordano Jovanović, upokojeno redno profesorico na Univerzi v Beogradu, in doktorjem Petrom Jevremovićem, rednim profesorjem na oddelku za psihologijo beograjske Filozofske fakultete. V oddaji bomo prisluhnile tudi izseku iz lanskega intervjuja s Kristino Egumenovsko, doktorico psihologije in nekdanjo docentko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki trenutno živi in dela v Makedoniji. Sogovornika in sogovornici druži kritičen odnos do prevladujoče psihologije. S pomočjo njihovih izkušenj in teoretskih vpogledov se tako lotevamo prvega poskusa razumevanja akademskega in aplikativnopsihološkega dogajanja na Zahodnem Balkanu.
Posebne literature, ki bi obravnavala prav balkansko kritično psihologijo, ob svojih raziskovalnih podvigih nismo odkrile. To pa ne pomeni, da kritične psihologinje in psihologi na tem območju ne delujejo ali pa niso aktivno delovali v preteklosti. Kot nakaže Petar Jevremović, je ravno obrobje produkcije vednosti tista spoznavna pozicija, ki nam nudi več možnosti za razumevanje razmerja družbene dominacije. Ta sicer z Zahoda prevzeti mainstream psihologiji ostajajo nevidna.
Ontološka posebnost pozicije na Balkanu v razmerju do centralne pozicije zahodne Evrope je v prvi vrsti predmet kulturnih analiz balkanizmov. A če želimo razumeti pojem, s katerim operira znana teoretičarka Balkana Maria Todorova, se moramo najprej za trenutek zadržati pri orientalizmu, kot ga konceptualizira Edward Said. Iz analiz literarnih in teoretskih del, ki so sestavljala uveljavljeno akademsko disciplino orientalistike – zanjo bi lahko rekle, da se je ukvarjala predvsem s popisovanjem in preučevanjem drugačnosti ter sanjarjenjem o njej – Said postavi svojo tezo. Po njej je orientalizem »slog Zahoda pri gospodovanju nad Orientom, restrukturiranju in izvajanju oblasti nad njim«. Ali pa je orientalizem, kot povzame Rastko Močnik, »ideološki posrednik« dominacije Zahoda nad Vzhodom, materializirane v procesu neenake ekonomske menjave med perifernimi in centralnimi regijami, pa tudi v neposrednem izčrpavanju celotnih ozemelj.
Ideologija orientalizma priročno premičen Orient, ki enkrat zajema območje Bližnjega, spet drugič pa Daljnega Vzhoda, slika kot homogeno entiteto, ki jo določajo prastari, nespremenljivi kulturni običaji in verovanja, nezdružljiva z izkupičkom zahodnega razsvetljenstva – racionalizacijo, modernizacijo, znanostjo in imperativom napredka. Ko »zaostali« Orient in »razviti« Okcident enkrat razumemo nezgodovinsko, kot dve nasprotji, med katerima zeva globok prepad nedoumljivosti Drugega, je legitimacija ekonomske in politične dominacije Zahoda, ki ima moč drugemu vsiliti podobo ali samopodobo barbarstva, le še korak stran.
A vrnimo se na Balkan. Čeprav Todorova v svojih analizah simbolnih reprezentacij Balkana izhaja iz koncepta orientalizma, balkanizem opredeli predvsem z odgovorom na vprašanje, zakaj Saidovega orientalizma ni mogoče neposredno prenesti ter uporabiti za razumevanje percepcije in samopercepcije Balkana.
Balkan ni Drugi Evrope, kot je Orient Drugi Zahoda. Med zahodno in jugovzhodno Evropo ni prepada absolutne drugačnosti ali nasprotnosti. Balkan prej predstavlja mesto že omenjene vmesnosti, ki jo določa njegova nedvoumna prostorska pozicioniranost, zato se o Balkanu pogosto govori kot o mostu med Zahodom in Vzhodom. Ta je Evropi obroben, a še vedno del nje. Poleg prostorske ima odnos med zahodno in jugovzhodno Evropo tudi časovno oziroma razvojno dimenzijo. Kot zapiše Todorova, je premik z Vzhoda na Zahod tudi preskok »iz preteklosti v prihodnost, od preprostega k zapletenemu, zaostalega k razvitemu, primitivnega h kulturnemu«. Balkan tako nastopa kot »most med stopnjami rasti«. Je »polrazvit«, »polkolonialen« in »polorientalski«. Četudi gre za brezizrazne pojme, piše Todorova, ti »govori[jo] tako o percepciji Balkana [od zunaj] kot tudi o njegovem lastnem videnju samega sebe«. Ravno ta vmesnost in dvoumnost polkolonialnega statusa Balkana sovpadata z zamegljenim pogledom na odnose dominacije in eksploatacije na območju jugovzhodne Evrope.
VMESNI KOMAD 1: Propaganda - ponovo u beogradu.mp3
V današnji oddaji bomo torej poskusile povezati razmišljanja, ki se dotikajo psihologije ter njene odtujenosti od družbenih, jezikovnih in kulturnih specifik našega prostora oziroma prostorov, ki so nam družbeno, geografsko in zgodovinsko blizu. V poskus začrtanja mej področja, ki smo ga s tem želele zajeti, ne bomo zajele niti Balkana ali Zahodnega Balkana niti posameznih držav nekdanje Jugoslavije. V središče analize lahko z največjim optimizmom postavimo kvečjemu mikrokozmose izkušenj in vtisov današnjih sogovornic in sogovornika. Kljub temu verjamemo, da te odražajo izjemno pomembne kritične refleksije, ki so v bolj sistematičnih oblikah v našem prostoru umanjkale. Toda poskus povezave razmišljanj o skupnem prostoru ali vsaj skupnih problemih v odnosu do dominantne psihologije, do katere bi nas obrobna pozicija v odnosu do zahodnega centra znanstvene produkcije lahko privedla, zahteva refleksijo odnosov in dužbenogeografskih pojmovanj, ki jih predpostavljamo. Zato nadaljujemo z malo diskurzivno analizo pojma »Zahodni Balkan«. Gordana Jovanović razloži, zakaj ta implicira neokolonialni odnos med zahodno in jugovzhodno Evropo ter kakšno zvezo ima to s psihologijo.
Poleg zamejevanja prostora, o katerem bomo govorile danes, je treba začrtati tudi psihologijo oziroma psihologije, ki jih opazujemo in od katerih se počasi, a vztrajno odmikamo. Pluralnost in problematičnost psihološke znanosti v uvodu pogovora predstavi Petar Jevremović.
Mainstream psihologije na krilih svojih pozitivističnih aspiracij psiho obravnavajo kot merljiv objekt, ki ga je možno osamiti in z ustreznimi merskimi instrumenti oklestiti družbenih, kulturnih, zgodovinskih in kar je še ostalih kontekstualnih vpetosti. Od znanosti, ki sistematično zanemarja konstitutivne socialne in intersubjektivne vidike lastnega predmeta preučevanja, v bistvu težko pričakujemo, da bo prilagojena značilnostim okolja, v katero je bila uvožena in v katerem se razvija. Svoja opažanja o psihologiji oziroma psihologijah, ki so se vzpostavile na Balkanu, ter neobčutljivosti za specifičnosti prostora oriše Jevremović.
Pa vendar je bilo eno izmed ključnih vprašanj današnje oddaje, ali lahko naša pozicioniranost na obrobju zahodnih centrov znanstvene produkcije sama po sebi implicira kritično pozicijo. Kot je januarja lani v intervjuju nakazala Kristina Egumenovska, lahko periferna pozicija omogoči večjo distanco do prevladujočih modelov v psihologiji in tako omogoča njihovo preizpraševanje ali uvid v njihovo neprilagojenost družbenemu okolju, v katero so bili preneseni.
Kritičnemu odnosu naklonjen obrobni položaj pa ne zagotavlja nujno izpolnjenih pogojev za vzpostavitev bolj sistematičnih kritičnih in avtonomnih psiholoških miselnih tokov. Zdi se namreč, da se kljub primernim razmeram niso oblikovali. Zakaj, razmišlja Jevremović.
Poleg tega moramo med razloge za sledenje prevladujočim modelom in umanjkanje kritičnih alternativ nujno vključiti tudi sistemska sredstva za reproduciranje vzorcev dominacije. Podrobneje jih opiše Jovanović in doda, kaj je najmanj, kar lahko v teh okoliščinah naredimo.
VMESNI KOMAD 2: Rezonansa - Mirno Idem Krivim Putem
Pred glasbenim premorom smo se posvetili teoretični analizi pojma »Zahodni Balkan« in razpravi o pogojih za razvoj avtentičnih kritičnih psiholoških tradicij na tem področju. Te se na našem območju niso vzpostavile kljub morebiti privilegiranemu obrobnemu položaju, ki utira pot do kritičnega in oddaljenega pogleda na prevladujoče zahodne modele v psihologiji. Vseeno pa se kritične psihologinje in psihologi na našem območju udejstvujejo v znanstvenih in izobraževalnih institucijah, v katerih se sicer pogosto znajdejo v marginaliziranem položaju. Delujejo pa tudi v neakademskem svetu, pri čemer sorodni problemi nekritičnega prenosa dominantnih pristopov v naše okolje pronicajo tudi v klinično in terapevstsko prakso. O neustreznosti prevzemanja zahodnih kliničnih modelov v naše zgodovinsko, kulturno in jezikovno okolje Jevremović.
Eden izmed prototipov neoliberalnih zablod mainstream psihologije je koncept »dela na sebi«. Tovrstni imperativi z individualizacijo duševnih stisk odgovornost prenašajo na posameznice ter odvračajo pozornost od sistemske pogojenosti duševnega zdravja in blagostanja. Jevremović pojasni, da gre za problematično prakso, ki odtujitev od lastnega materialnega okolja in jezika prižene do skrajnosti.
Je še smiselno govoriti o skupni psihologiji, ki zaobjema območje Balkana? Je povezovanje v heterogenem prostoru, ki ga povezujejo redka vozlišča in razpršeni drobci skupnih družbenozgodovinskih momentov, še mogoče?
Psihologija, ki jo želimo, je psihologija, ki bo občutljiva za vse specifike in značilnosti naših prostorov. Je psihologija, ki nas od teh prostorov ne bo odtujila, ampak jih bo upoštevala in razumela kot neločljiv del nas, naših odnosov in skupnosti. Je psihologija, s pomočjo katere bomo lahko uvideli, naslavljaji in presegali pogoje dominacije, ki ohranjajo in reproducirajo družbene neenakosti. Toda takšno psihologijo je nemogoče uvoziti. Treba jo je začeti ustvarjati in misliti ter vedno znova nadgrajevati, preizpraševati in spreminjati. V zaključni misli prikimamo današnjima sogovorcema. Za boljšo psihologijo potrebujemo boljši svet, za boljši svet pa boljšo psihologijo.
Oddajo so pripravile Alja, Katja in Marja. Lektorirala je Nataša Martina. Tehnicirala Raketa, brala pa sta Muri in Biga.
Dodaj komentar
Komentiraj