Even the rat was white
Tako se v kratkem dokumentarcu z naslovom Meeting the Man: James Baldwin in Paris Baldwin naveličano odzove na zanj absurdno irelevantna vprašanja, skozi katera hoče v filmski format njegovo doživljanje in odnos do Pariza ujeti režiser Terence Dixon. Prepir se razvije na Trgu Bastilje, kjer poskuša Dixon iz Baldwina spraviti odgovor na vprašanje, kaj zanj pomeni Bastilja, simbol revolucije in političnega zaporništva ter eden izmed najpopularnejših spomenikov v Franciji. Četudi je v ospredju sorazmerno običajna tema, lahko v kratkem odlomku začutimo boleč prepad med dvema posameznikoma. Sledimo mu lahko preko mučnih in dolgotrajnih zgodovinskih in družbenih silnic, ki so zaznamovale rasistično, imperialistično in kolonialno podobo sveta, vse do severnoameriškega suženjstva in prvih kolonialnih ekspedicij.
Pogovor med Baldwinom in režiserjem filma lahko razumemo kot majhen sediment, odtis zgodovine v kratkem srečanju dveh oseb. Njuna življenjska konteksta in izkušnje, čeprav verjetno z mnogimi sovpadanji, se izrazita v majhnem in subtilnem, a kljub temu nepremostljivem neskladju. Počasi nam postane jasno, zakaj dokumentarec ne more biti dober, če sledi idejam, strukturi in kroju belca, v katerega se intervjuvani drugi ne more in noče stlačiti. Ravno ta problematični vidik zapopadanja subjektivnosti temnopoltega drugega iz ZDA v tokratni oddaji iz filmskega medija ekstrapolirava na evro-ameriško psihologijo, ki je v ZDA sprožila nastanek črne psihologije.
Afro-ameriška ali črna psihologija (ang. Black psychology) predstavlja alternativno psihološko miselno tradicijo Afroameričanov, živečih v Združenih državah Amerike. Je psihologija, ki je neločljivo vezana na suženjsko zgodovino in vse njene daljnosežne posledice. Črna psihologija je psihologija, ki jo delajo temnopolte o temnopoltih, so vsi poskusi razumevanja in interpretacije izkušenj nebelih posameznic in posameznikov, ki so bili v preteklih stoletjih zasužnjeni, nasilno oropani svojih identitet in katerih boji v ameriškem kontekstu se nadaljujejo vse do danes. O afroameriški psihologiji sva se pogovarjali z dr. Jamisonom DeReefom, profesorjem afroameriških študij v Birminghamu, na Univerzi v Alabami. DeReef se ukvarja z raziskovanjem povezav med afriško intelektualno zgodovino in razvojem družbenih ved v ZDA. Natančneje preučuje, kako so različne zgodovinske osebnosti afriške intelektualne tradicije dojemale predstave o kulturni zavesti. Opiše začetke vzpostavljanja črne psihologije.
Črna psihologija je nastala v kontekstu zgodovinskih, kulturnih in materialnih pogojev ameriškega rasizma in diskriminacije kot odziv in upor proti sistemskemu nasilju in marginalizaciji Afroameričanov. Zgodovinsko jo določa atlantska suženjska trgovina, ki je iz domačega okolja iztrgala tisoče ljudi in jih vklenila ter preselila čez pol sveta. Tudi po osvoboditvi iz suženjstva so črne osebe v ZDA živele kot manjvredni, segregirani, podrejeni ljudje. Njihovo manjvrednost, ki jo je utemeljevala tudi psihologija, so začeli naslavljati in lomiti tudi preko vzpostavitve črne psihologije, ki je nastala, da prelomi z neenakostjo črncev in črnk v ZDA. Njene začetke opiše DeReef.
V psiho-zgodovinskem prizadevanju je črna psihologija prostor za razumevanje načinov, kako družbeno-zgodovinske izkušnje Afroameričanov oblikujejo njihovo psiho. Je tudi prostor za raziskovanje in potrjevanje glasov, tradicij, misli, izkušenj, interpretacij, praks, načinov bivanja, združevanja in obstoja skupine, ki skozi izprijeno zgodovino izkoriščanja in dehumanizacije za to ni imela nikakršne možnosti. Predvsem pa je črna psihologija tudi orodje političnih bojev in prizadevanj za odpravo socialnega, ekonomskega, kulturnega in političnega nasilja bele hegemonije.
Poleg tega je črna psihologija nujno tudi kontrapunkt prevladujoči, beli, zahodni psihologiji. Ta v svoji izvorni pristranskosti ni zgolj slučajno preslabo zastopala velike večine svetovnega prebivalstva, ki odstopa od belega, izobraženega, heteronormativnega iz industrializiranega, bogatega in demokratičnega okolja. Nasprotno, zahodna psihologija je kot del, pogon in simptom prevladujočega sistema in ideologije pri vzpostavljanju in ohranjanju rasističnih in izkoriščevalskih praks aktivno sodelovala in še zmeraj sodeluje. Poleg tega v zasledovanju pozitivističnega in empiričnega ideala ter z vzpostavljeno kvantitativno metodologijo niti ne more zapopasti specifičnosti, nians in subjektivnosti vseh, ki se ne vpnejo v njene rigidne modele. Epistemološke prepade med prevladujočo belo in črno psihologijo ponazori DeReef.
Razvoj črne psihologije lahko v grobem kronološko in idejno razdelimo na tri miselne tradicije: tradicionalno, reformistično in radikalno. Tradicionalno usmeritev zaznamuje njena reaktivna in defenzivna drža. Zanjo so značilni začetki naslavljanja psihosocialnih posledic rasizma, vendar pri tem ostaja znotraj okvira zahodne psihologije. Tako so ohranjeni modeli razvoja človeka in njegovega delovanja, vendar se črna bivanjska izkušnja vzpostavlja kot enakovredna s primankljaji bodisi zaradi družbene neenakosti bodisi so nekatere komponente razvoja in delovanja drugačne zaradi drugačnega bivanjskega okvira. Psihologinje in psihologi, ki so delovali znotraj tradicionalne usmeritve, so se ukvarjali s spreminjanjem stališč belcev in niso razvili alternative tradicionalnim, evrocentričnim psihološkim modelom.
Prvi poskusi vzpostavljanja črne psihologije so zaradi delovanja znotraj standardnih okvirov omogočili vzpostavitev legitimnega intelektualnega argumentiranja nevzdržnosti rasistične diskriminacije izven formalne politike. To je pozitivno vplivalo na samorazumevanje Afroameričanov in nudilo podporo političnim bojem v gibanju za državljanske pravice kot tudi predstavljalo pomemben doprinos v desegregacijskih sodnih postopkih. A tradicionalna šola je ostala pri kritiki brez ponujanja alternative za nadomestitev problematičnih pojmovanj, ki obstajajo znotraj ustaljenih okvirov. Imela je pomembno vlogo pri razvoju konceptualnih in metodoloških nastavkov bolj radikalnih in osvoboditvenih pristopov črne psihologije.
Ena izmed najbolj znanih študij iz tega obdobja je eksperiment zakoncev Clark iz štiridesetih let dvajsetega stoletja. V eksperimentu z lutkami sta raziskovala samozaznavo temnopoltih otrok. Pred otroka sta postavila dve popolnoma enaki lutki, z izjemo barve kože. Otroku sta nato postavila serijo vprašanj, na primer s katero lutko bi se raje igrala, katera izgleda bolj prijazno, katera izgleda slabše, katera je lepše barve. Rezultati so pokazali jasno preferenco bele lutke s strani vseh vključenih temnopoltih otrok. S tem sta psihologa jasno opozorila na psihološke procese, vključene v vzgojo in izobraževanje, posebej na vprašanja identitete, samopodobe in internaliziranih predsodkov in rasizmov.
Izsledki raziskave so imeli pomembno vlogo pri spreminjanju vzgojno-izobraževalnega procesa v ZDA. Kenneth Bancroft Clark in Mamie Phipps Clark sta kot strokovnjaka pričala v primeru Briggs proti Elliot. Ta je predstavljal enega izmed petih primerov, ki so bili vključeni v prelomno odločitev ameriškega vrhovnega sodišča leta 1954, ki je izšla iz primera Brown proti Board of Education. Po njej je bilo odločeno, da je rasna segregacija v javnih šolah neustavna. Vrhovni sodnik Earl Warren je v mnenju o predlogu Brown proti Board of Education zapisal, da ločevanje otrok od njihovih vrstnikov zgolj na podlagi njihove rase poraja občutke o manjvrednosti njihovega položaja v družbi, kar lahko vpliva na njihovo doživljanje na načine, ki jih je zelo verjetno nemogoče popraviti.
Primer Larry P., ki ga je kot del odločitve v primeru Brown proti Board of Education omenil DeReef, je bil vložen leta 1971, ko je pet afroameriških otrok, ki so bili usmerjeni v oddelke za otroke s posebnimi potrebami v San Franciscu, vložilo tožbo na zvezno okrožno tožišče Severne Kalifornije. Trdili so, da so bili napačno usmerjeni na podlagi svojih dosežkov na testih inteligentnosti, ki so bili rasno pristranski in diskriminatorni. V tožbi so zapisali tudi, da je v oddelke s prilagojenim programom usmerjenih neproporcionalno več temnopoltih kot belih otrok.
Sodišče je odločilo v korist učencev in šoli je bila prepovedana uporaba testov inteligentnosti za usmeritev afroameriških otrok v razrede s prilagojenim programom. Odločitev je bila potrjena leta
1979. Sodišče je pravilo razširilo na prepoved uporabe testiranja inteligence vseh afroameriških učencev, ki so bili usmerjeni v enote posebnega izobraževanja.
Ob pregledu konkretnih zgodovinskih primerov je jasno, da uporaba pristranskih metod ni bila zgolj malomarna metodološka napaka, temveč zavestna odločitev. Rezultati kulturno pristranskih psiholoških testov so pod pretvezo znanstvenosti in pod okriljem strokovne avtoritete služili kot pomemben argument rasističnih politik. Neutemeljeno aplikacijo konceptov, teorij in metod, ki so bile razvite za uporabo na beli populaciji, moramo razumeti kot obliko nasilja.
VMESNI KOMAD: Gil Scott-Heron - Revolution Will Not Be Televised
Kar naposled razkrivajo sodni postopki, je zgolj drobtinica zadoščenja v dolgi in boleči zgodovini zločinov zoper afroameriško skupnost v ZDA, ki jo je v letu 2020 popisal Cummingsov center zgodovine psihologije Univerze v Akronu na pobudo Ameriškega psihološkega združenja – APA. Projekt razprostre kronološko zgodovino psiholoških prispevkov k verjetju v rasne hierarhije in ohranjanju neenakosti za people of color v ZDA.
Intermezzo. People of color se še vedno vzpostavlja proti white people, kot da bela ni barva in kot da lahko vse ostale ljudi stlačimo v eno skupino barvnih. V primeru rasizma, izhajajočega iz suženjske zgodovine in ustoličenja kapitalizma, pa nasploh nesramna posplošitev in razdružbljanje problema. Zato people of color protestno ne prevajamo.
Poročilo zaključuje, da so psihologinje in psihologi s pomočjo znanstvenega rasizma posredno in neposredno prispevali k hierarhičnemu razumevanju ljudi. Psihološki podatki so bili uporabljeni za upravičevanje rasističnih politik, kot so rasna segregacija, omejevanje izobraževalnih možnosti in migracij, institucionalizacija, prisilna sterilizacija in kriminalizacija medrasnih odnosov. Psihologi v mnogih kritičnih trenutkih niso spregovorili ali se aktivirali proti tovrstnim politikam. Psihologija kot stroka je marginalizirala in izključevala people of color. Psihologija kot veda pa ima močne vezi s hegemono psihološko znanostjo in prakso, kar pomeni privilegiranje določenih načinov védenja, obstoja in delovanja kot naravnih, normativnih in progresivnih. Belost je zgodovinska norma, ki druge oblike postavlja za nenormativne, marginalne, nenaravne. V poročilu poudarjajo, da so izvedli retrospektivni pregled, ki ne vključuje prikazov, kako je zgodovina rasizma postavila temelj za trenutni kulturni nazor in sedanje načine mišljenja, obstoja in delovanja psihologinj in psihologov.
Projekt zgodovinjenja je del širšega dogajanja znotraj krovne organizacije psihologinj in psihologov v ZDA. American psychological association, APA, je psihološki hegemon v ZDA in po svetu, ki je manj kot pred enim mesecem, 29. oktobra 2021, izdal opravičilo: »Opravičilo People of Color za vlogo APA v spodbujanju, ohranjanju in neuspehu izpodbijanja rasizma, rasne diskriminacije in človeške hierarhizacije v ZDA.«
Poleg že omenjenega zgodovinjenja zločinov proti temnopoltim opravičilo vključuje še dve dodatni resoluciji. Prva je vezana na vlogo APA v prizadevanju za odpravo sistemskega rasizma v ZDA, druga pa zavezuje k delovanju za napredek zdravstvene enakosti v psihologiji. Celotno poročilo je zgrajeno na novi, poenoteni definiciji rasizma, ki naj bi služila lažjemu spopadanje z njim. Rasizem je v sklepu novega dokumenta definiran kot sistem strukturiranja možnosti in določanja vrednosti ljudi na podlagi fenotipskih lastnosti – kot sta na primer barva kože ali tekstura las – povezanih z dojemanjem rase v ZDA. Rasistični sistem poteka na štirih ravneh: kot internaliziran, medosebni, institucionalni in strukturni rasizem. Deluje tako, da v slabši položaj krivično postavlja ljudi marginaliziranih rasnih skupin. Da ne popizdimo ob definiciji, raje prisluhnimo povzetku opravičila.
»Ameriška psihološka asociacija ni izpolnila svoje vloge v vodenju discipline psihologije, je sokriva za prispevanje k sistemskim neenakostim in je oškodovala mnoge preko rasizma, rasne diskriminacije in blatenja people of color, zatorej ni izpolnila svoje misije delovanja v dobro družbe in izboljševanja življenj.
APA se globoko opravičuje, prevzema odgovornost in priznava delovanja in nedelovanja združenja APA, psihološke discipline in posameznih psihologov, ki so delovali kot voditelji organizacije in stroke. [...] Vodje APA smo polni globokega obžalovanja in kesanja za dolgotrajne učinke neuspehov našega združenja, discipline in posameznih psihologov. Zavedamo se, da se zgodovina lahko ponavlja, da zgodovina osvešča sedanjost in da se bodo mnoge škodljive posledice nadaljevale brez smotrnih intervencij. Ob ponujanju opravičila za nastalo škodo se APA zaveda, da imata prepoznava in opravičilo težo zgolj, ko sta pospremljena z delovanjem; ne samo z ozaveščanjem o preteklosti v sedanjosti, temveč z delovanjem, ki zagotavlja spravo, popravilo in obnovo. Zavezani smo smotrnim intervencijam in zagotavljanju, da so APA, polje psihologije in posamezni psihologi voditelji pri izboljševanju družbe in življenj. [...] Zatorej naj bo sklenjeno, da APA ponovno potrjuje zavrnitev rasizma in rasističnih ideologij ter svojo zavezo za odpravo rasizma v vseh oblikah, vključno znotraj discipline same. Še naprej bo delovala pri identifikaciji pomembnih potencialov psihologije za odpravo rasizma v pomembnih sistemih in sektorjih družbe in bo še naprej zagovarjala politike, ki ustvarjajo bolj enakopravno in vključujočo družbo, ki upošteva potrebe in dobrobit people of color.«
Čeprav proti koncu opravičila APA prepoznava, da je rasizem prepleten z zgodovinskim nastankom ZDA in da je postal temelj delovanja njenih osrednjih institucij in organizacij, pa tudi da bi se v prihodnosti intervence lahko osredotočile na razred, spol itn., nikjer zares ne kontekstualizira pomena rasizma za nemoteno delovanje sistema danes. V opravičilu je težko določiti čas, na katerega se to nanaša – ali je šlo za delovanje nekoč ali danes? Mestoma je ta nekoč opisan kot zapuščina, ki sili v sedanjost. Kaj če rasizem ni lastna problematika, temveč je rasizem temeljni pogoj za vzpostavitev in delovanje kapitalizma? Ta sploh ni omenjen, kaj šele rasni kapitalizem kot razumevanje nujne prepletenosti prvega z drugim. Kako nasloviti rasizem brez naslavljanja kapitalizma, da bi opravičilo sploh imelo učinek, ki ni subsumpcija črne identitete v kapitalistično mašinerijo?
Drugi zgodovinski miselni tok črne psihologije je vezan ravno na kritiko kapitalizma v kombinaciji znanosti in aktivizma, umeščen pa v čas Črnih panterjev in boja za črno avtonomijo. Gre za reformistično oziroma inovativno usmeritev, ki nadgradi in nasledi tradicionalno oziroma reaktivno.
Za reformistično miselno tradicijo je značilen bolj drastičen odmik od prevladujočih evro-ameriških psiholoških modelov, prepredenih z izkušnjami in interesi belcev. S tradicionalno usmeritvijo ji ostaja skupno zanimanje in neposredna kritika belskih stališč, obenem pa vse več pozornosti namenja tudi kritiki javnih politik, ki ohranjajo in podpirajo insitucionalni rasizem. Psihologinje in psihologi, ki so delovali v okviru te miselne tradicije, so poudarjali pomen ameriške suženjske zapuščine v kontekstu nadaljujočega se zatiranja temnopoltih in iz tega izhajajočih prilagoditvenih (psiholoških) vzorcev afroameriškega prebivalstva v ZDA. Reformistična usmeritev je poudarjala pomen črnske skupnosti in samozadostnosti ter promovirala črni ponos, čustveno in psihološko emancipacijo črncev. V svoje razmisleke so začeli vpeljevati in zagovarjati razvoj psihologije, ki temelji na afrocentričnem nazoru kot popolnoma samosvojem, lastnem področju. Takrat nove, radikalnejše oblike črne psihologije, ki raziskujejo črno zavest kot psihološki proces, so bile zvezane z družbenimi upori, kot sta črni nacionalizem, gibanje za državljanske pravice, in stranko Črnih panterjev.
VMESNI KOMAD: Elaine Brown - The Meeting
S stranko Black Panther je sodeloval tudi afroameriški psiholog Bobby Wright, ki je šel korak dlje in zakorakal v radikalno usmeritev črne psihologije. Ta je najbolj odločno pretrgala vezi z zahodnim sistemom vednosti, v katerega je neobhodno vključeno ustvarjanje razlik in hierarhij. Njeni avtorji so zagovarjali pomen psihologije osamosvojitve in poudarjali vlogo patoloških družbenih ureditev pri vzniku različnih oblik psiholoških težav v kontekstu rasnega zatiranja. Radikalen odmik, kritiko zahodne produkcije vednosti in potrebo po vzpostavitvi nove, lastne smeri lahko prepoznamo v Wrightovih predavanjih iz 80. let prejšnjega stoletja.
Iz Wrightovih tekstov in predavanj veje prodorna kritika zahodne psihologije in neobhodna potreba po vzpostavitvi nove vede. Preko dekonstrukcije mehanizmov zatiranja dominantnih znanstvenih modelov so predstavniki radikalne usmeritve na lastnih temeljih začeli graditi povsem svojo psihologijo. Wright nadaljuje o iluzorni in nasilni naravi pretveze o znanstveni objektivnosti.
V središču radikalne šole je tudi usmerjenost h kolektivnim oblikam upora proti tovrstnim sistemom proizvajanja in ohranjanja neenakosti ter najpomembneje, razvoj afrocentrične psihologije, ki
se pri produkciji črne psihologije opira na afriško konceptualno in filozofsko tradicijo. Za bližnje spoznavanje z afrocentrično perspektivo lahko prisluhnete Psihoteki iz prejšnjega meseca, ki raziskuje poti afriške kritične psihologije. Kot poudari DeReef, je strukturna rasna neenakost izsilila začetek vzpostavitve črne psihologije. A za celostno razumevanje in prisvajanje lastne produkcije vednosti je bilo treba začrtati novo alternativo, ki temelji tudi na afriškem svetovnem nazoru.
Kljub mnogim navezam so med psihologijo v Južni Afriki, ki sva jo podrobneje obravnali v oktobrski psihoteki, in psihologijo Afroameričanov v ZDA pomembne razlike.
Kajti črnec mora biti ne le črn, temveč črn v odnosu do belca. Nekateri kritiki si bodo vtepli v glavo, da bi nas spomnili na to, da gre situacija tudi v drugo smer. Mi odgovarjamo, da to ne drži. Črnec v očeh belcev nima ontološke odpornosti. Črnci so čez noč dobili dva referenčna sistema, v odnosu do katerih so se morali situirati. Njihova metafizika oziroma njihovi običaji in instance so bili razveljavljeni, ker so se znašli v protislovju s civilizacijo, ki je niso poznali in ki se jim je vsiljevala. [...] Že nekaj let v laboratorijih poskušajo odkriti serum za »denegrifikacijo«; najresnejši svetovni laboratoriji so očistili epruvete, naravnali tehtnice in začeli raziskave, ki naj bi ubogim zamorcem omogočile, da postanejo beli in potemtakem ne bi bili več prisiljeni prenašati teže tega telesnega prekletstva. Na ravni pod telesno shemo sem ustvaril še zgodovinsko-rasno shemo. Elementov, ki sem jih pri tem uporabil, mi niso priskrbeli »ostanki občutkov in zaznav predvsem otipnega, slušnega, kinestetičnega in vizualnega reda«, temveč mi jih je priskrbel drugi, belec, ki me je stkal iz tisočerih podrobnosti, anekdot in pripovedi. [...] »Mami, poglej zamorca, strah me je!« [to bere drug špiker] Strah! Strah! No, pa so se me začeli bati. Hotel sem se smejati, dokler bi se zadušil, toda smeh je postal nemogoč. [...] Takrat se je telesna shema, ki je bila na več mestih napadena, sesula in prepustila mesto epidermalni rasni shemi. V vlaku ni šlo več za zavest o lastnem telesu v tretji osebi, ampak v trojni osebi. [...] Bil sem odgovoren hkrati za svoje telo, za svojo raso in za svoje prednike. Meril sem se z objektivnim pogledom, odkril sem svojo črnost, svoje etnične značilnosti – in bobnič so mi parale besede: ljudožerstvo, duševna zaostalost, fetišizem, rasne napake, ladje s sužnji in predvsem, predvsem: »Y a bon banania.«
Tako resnično črnčevo izkušnjo popisuje Frantz Fanon v knjigi Črna koža, Bele maske. Najsibo Martinique v njegovem primeru, Južna Amerika pri psihologiji osvoboditve Martína Barója, Južna Afrika v predhodni oddaji ali ZDA tokrat, na področju psihologije vseskozi tli ideja o osvoboditvi.
Pri obravnavi črne psihologije tako ne moremo mimo psihologije zatiranja, kolonializma, postkolonialnih psihosocialnih pogojev bivanja in psihologije osvoboditve. Danes obravnavano polje bi lahko umestili v okvir kritične psihologije, saj si delita ključne določitve. Temelj črne psihologije je družbena in kontekstualna konceptualizacija živetih izkušenj črncev znotraj kulturnega miljeja preko uporabe umeščene metodologije. Njen cilj pa ponuditi prakso opolnomočenja, povrniti človečnost med odtujenimi populacijami preko ponujanja novih interpretacij živetih izkušenj kot tudi osrediščenost družbene transformacije in osvoboditve kot širšega projekta črne psihologije.
Ob omembi izzivov je treba opozoriti tudi na možne pasti, kot je problematičnost namernega, strateškega esencializiranja, homogenizacije in romantizacije črnosti za namene zaščite oziroma napredka v političnem, kulturnem, družbenem ali ekonomskem kontekstu, na kar nas opozarja Gayatri Chakravorty Spivak. Črna psihologija se z uporabo strateške esencializacije poskuša zavarovati pred podrejenostjo. Rečeno drugače, vzpostavlja neki temelj, jedro črnosti kot skupno vsem črnim ljudem, unikatnost črne izkušnje kot pozitivne in konstruktivne, pa tudi temeljno ločene in avtonomne od izkušenj nečrnih oseb. Ob tem preži nevarnost poglabljanja rasiziranih razlik med skupinami namesto njihove odprave. Eden od pristopov, ki nas lahko zavaruje pred to napako, je intersekcionalnost oziroma presečnost. Na ta način proučevanje psihologije Afroameričanov poteka na hkratnem preseku rase, razreda, spola in drugih določil, s poudarkom na njihovem medsebojnem sovplivanju. Kako so na primer izkušnje črnih bogatih žensk specifične in drugačne od belih revnih moških, pri čemer resno obravnavamo vsak vidik. Prikima tud DeReef.
Ob razvoju in vseh dosežkih črne psihologije je pomembno poudariti, da ta še vedno deluje na margini. Čeprav je radikalna tradicija črne psihologije prelomila s sistemi vednosti prevladujoče psihologije, vzporedno sledimo napredkom evro-ameriške psihologije, ki nadaljuje z ustvarjanjem razlik in reprodukcijo hierarhij. Patogenosti družb se še naprej preslikavajo v psihološko nezdravje. Znotraj dominantne zahodne psihološke paradigme pa družbenim in sistemskim podlagam psihološkega še naprej ne namenjamo pozornosti. Da bi lahko prevladujoča psihologija uresničila svoje emancipatorno poslanstvo, ki ga v svojem opravičilu obljublja APA, bo morala odstreti nasilne mehanizme sistemov izkoriščanja in neenakosti ter njihove uničujoče psihološke posledice. Do takrat pa še naprej odzvanja.
Psihoteko sva pripravili Alja in Ana, lektorirala je Živa, brala sta Špela in Lovro, tehniciral je Filip.
Dodaj komentar
Komentiraj