Današnja oddaja Svepisteme bo posvečena sovjetskemu agrobiologu Trofimu Lisenku in znanstvenemu gibanju, ki je nosilo njegovo ime, lisenkoizmu. Lisenkoizem je v prvi polovici dvajsetega stoletja poskušal vzpostaviti revolucionarno novo biološko teorijo, ki bi pretrgala s prevladujočimi zahodnimi znanostmi. Gibanje je bilo zaznamovano z nasprotovanjem takrat še relativno mladi znanosti genetike in z zavračanjem nekaterih stališč celične biologije. Kot alternativo Mendlovim načelom dedovanja genov so lisenkoisti obudili starejše teorije dedovanja, ki so predpostavile neposreden vpliv okolja na dedne lastnosti. S prevzemom vodenja ključnih bioloških inštitutov in s podporo oblasti so lisenkoisti leta 1948 dosegli prepoved raziskovanja in poučevanja genetike v Sovjetski zvezi. 

Vzpon lisenkoizma je tesno povezan z ekonomskim stanjem Sovjetske zveze po državljanski vojni leta 1922 in njenim poskusom modernizacije v tridesetih letih. Sovjetska ekonomija je bila v dvajsetih letih še vedno pretežno agrarna. Velika večina prebivalstva, približno 85 odstotkov, je še vedno živela na podeželju. Metode obdelovanja poljščin so bile zastarele in uvajanje sprememb v kmetijstvu je bilo počasno ter je pogosto naletelo na odpor.  

Oblast je želela državo modernizirati s hitro industrializacijo. Potreba po delovni sili v industriji je tako dodatno zmanjšala število razpoložljivih ljudi za obdelovanje zemlje. V že tako slabih kmetijskih razmerah je bil cilj države proizvesti več hrane z manj delovne sile, za kar je bila potrebna hitra modernizacija kmetijstva. Nova vlada se je tako zanašala na povečanje proizvodnje hrane s spreminjanjem privatnih kmetij v velike kolektivne kmetije, kolhoze, širjenjem kmetijskih površin ter modernizacijo kmetijstva. 

Kljub izredni velikosti države je bilo v Sovjetski zvezi razmeroma malo področij z ugodno klimo za učinkovito kmetijstvo. Najbolj rodovitni in zmerni pas, primeren za poljedelstvo, poteka od zahoda proti vzhodu, od Ukrajine do Kazahstana, kjer je prst sestavljena iz rodovitnega černozjoma. Južno od ozkega rodovitnega pasu so suhe stepe in puščave, neprimerne za poljedelstvo. Severno od pasu černozjoma so zime izredno dolge, temperature pa zelo nizke. V tem podnebju so kmetje primorani saditi čim pozneje, da se izognejo pozebi sadik, a dovolj zgodaj, da pridelek zraste v relativno kratkem poletnem času, ko so temperature dovolj visoke. Kratek letni čas gojenja je pogosto pomenil slabe pridelke, hlad in dež pa sta pogosto privedla do propada poljščin.  

Metode obdelovanja površin se v dvajsetem stoletju niso dosti spremenile od načinov kmetijstva, kot so ga poznali v srednjem veku. Zemlja je bila v večini primerov razdeljena na več delov in poljščine so bile krožno posajene vsako leto na drugem delu, kar je omogočilo obnovitev zemlje s hranili in minerali. Uporaba gnojil je bila redka, poljščine so bile pogosto preraščene s plevelom in rastlinske bolezni so se lahko širile relativno nenadzorovano. Dodatno nezanesljivost v pridelavi pa so povzročale težke vremenske razmere, zlasti dolge zime in obdobja suše, ki so še v dvajsetem stoletju privedle do katastrofalnih lakot. 

Država je v kmetijskih pristopih krepko zaostajala za drugimi evropskimi državami in ZDA, ki so v tem času že prehajale na masovno kmetijstvo, ki pa je zahtevalo uporabo novih tehnologij in znanosti. Moderno kmetijstvo se je vedno bolj zanašalo na uporabo umetnih gnojil, pesticidov in specializiranih strojev ter fokusiranje na gojitev monokultur. Napredek v znanju o prsti je izboljšal razumevanje potrebnih hranil za donosnejšo rast rastlin. In biologija je obljubljala izbor vedno odpornejših in hitreje rastočih rastlinskih sort. Kmetijstvo je tako zaznamovala vedno večja vključenost kemikov, inženirjev, geologov, agronomov in biologov. 

Čeprav so bili boljševiki naklonjeni znanstveni skupnosti, so bili dovolj pragmatični, da so bili za izboljšanje pridelave pripravljeni sprejeti tudi druge metode, izven uveljavljene znanosti. Zlasti popularne in vplivne so bile na primer ideje samoizobraženega hortikulturalista, Ivana Mičurina. Mičurin je na svojem vrtu izvajal poskuse križanja in cepljenja različnih vrst rastlin ter na ta način uspel ustvariti mnogo novih hibridnih sort in križancev, ki se jih še danes uporablja v kmetijstvu. 

Kljub nekaterim uspešno ustvarjenim sortam je Mičurin pogosto precenil svoje dejanske zmožnosti ustvarjanja novih rastlin. Med drugim je trdil, da je zmogel križati nesorodne vrste, na primer citruse s hruškami in melone z bučami. Dalje je trdil, da je s cepljenjem dreves uspel ustvariti povsem nove vrste, kar po biološki definiciji vrste ni mogoče. Kljub pomanjkanju znanstvene podlage je Mičurin uspel s svojimi poskusi prepričati tako določene kroge oblasti, kot tudi znanstvenikov o uspešnosti svojega pristopa. Mičurinov pristop, ki je pogosto zavračal skrbno merjenje, beleženje in statistično obdelavanje rezultatov ter namesto tega stavil na praktično intuicijo, je vplival na poznejše lisenkoiste. Še pomembneje pa je Mičurinovo delo zagovarjalo določen pogled na zmožnost človekovega vplivanja na naravo organizmov. Po njem je možno s človeškim posegom usmeriti in pospešiti razvoj vrst v nam želeno obliko. Trofim Lisenko je kasneje svojo teorijo biologije označil kot »mičurinsko biologijo«.

Lisenko se je rodil v revni kmečki družini v Ukrajini. Izobrazil se je za agronoma ter počasi napredoval v svoji raziskovalni karieri, dokler ni leta 1925 pristal v agronomskem inštitutu v Azerbajdžanu. Tam je doživel prvi uspeh v svojih raziskavah, ko je s pomočjo nizke temperature in vlage uspel preobraziti semena iz zimske v pomladno sorto. To je imelo potencialno pomembne ekonomske implikacije. Nekatere dvoletnice, ki rastejo v razmerah z dolgimi zimami, normalno začnejo svojo rast jeseni, mirujejo pozimi in nato dokončajo svojo rast skupaj s cvetenjem spomladi in poleti. S hlajenjem in namakanjem semen se umetno poustvari zimske pogoje in če se takšna semena posadi spomladi, dozorijo v eni sezoni namesto dveh. Postopek obdelave semen s temperaturo in vlago je Lisenko poimenoval jarovizacija. 

V nekaj mesecih po prvi objavi je metoda jarovizacije postala slavna po celi Sovjetski zvezi. Lisenko je zaradi uspeha metode pridobil status pomembnega raziskovalca in leta 1929 dobil mesto v agronomskem inštitutu v Odesi. Oblast je začela jarovizacijo uporabljati na številnih poljih v lasti države in v petih letih je bilo posejanih že več milijonov hektarjev površin z jaroviziranimi semeni. 

Metoda je ponujala, vsaj v teoriji, rešitev za pridelovanje poljščin v ekstremnih zimskih razmerah Sovjetske zveze. Z jarovizacijo žitaric bi lahko kmetje posadili semena zgodaj spomladi in rastline bi nato pospešeno zrasle v eni sezoni. Kot izpostavlja francoski filozof Dominique Lecourt, je potrebno začetni vzpon Lisenka vsaj delno pripisati praktični rešitvi, ki jo je jarovizacija ponujala za konkreten problem Sovjetske agronomije. 

Vendar čeprav je v teoriji jarovizacija lahko ponujala rešitev, je manj znano, koliko so pridelovalci s to metodo dejansko uspeli povečati pridelek. Lisenkoisti pogosto niso predstavili konkretnih podatkov o količini pridelka, obdelanih s statističnimi metodami, temveč so objavili odgovore na vprašalnike, ki so jih raziskovalci poslali pridelovalcem. Pogosto so predstavili celo samo vprašalnike z najboljšimi odgovori. Tako so na primer leta 1935 poslali pridelovalcem 600 vprašalnikov, 420 jih je bilo vrnjenih, objavljenih pa je bilo zgolj 50 najboljših. Uspehe teh poskusov se je pogosto sodilo po najboljših izidih in ne s povprečnim izidom vseh preizkušenih polj.       

SPOR S KLASIČNO GENETIKO

V zgodnjih letih Lisenkovega vzpona konec dvajsetih let je izraz lisenkoizem pomenil zgolj tehniko jarovizacije, ki so se ji postopoma dodale druge metode. Lisenko je promoviral, denimo, gojenje krompirja v poznem poletju, s čimer naj bi se zmanjšalo gnitje pridelka. Prav tako je razširil uporabo cepljenja rastlin, postopka, pri katerem novo pognale dele rastlin vstavimo v drugo rastlino. Metoda cepljenja je pripoznano koristna agronomska tehnika, ki izboljša pridelek nekaterih rastlin. Vendar je Lisenko zmotno predpostavil, da so lastnosti takšnih križancev nato tudi dedne. Če skupaj cepimo jabolko in hruško, potomke tega hibrida ne bodo imele povečanega pridelka samo zato, ker so bili starši gojeni skupaj.

Prvemu obdobju preizkušanja jarovizacije in drugih agronomskih metod je po letu 1929 sledilo obdobje, v katerem je Lisenko teoretsko osnoval svoje praktične izsledke. Po Lisenku poteka razvoj organizmov v fazah, vsako fazo pa zaznamujejo določene potrebe organizma. Rastlina v prvi fazi življenja potrebuje na primer določeno temperaturo in vlago. Če so ji ti pogoji na razpolago, se bo rastlina razvila v naslednjo fazo razvoja, v kateri bo nato imela nove potrebe. Vendar, nadaljuje Lisenko, če ti značilni pogoji niso izpolnjeni, se v rastlini destabilizirajo njene dedne značilnosti. Ob zadostnem neravnovesju se dednost rastline spremeni in rastlina se premakne v novo fazo razvoja, ki odstopa od normalnega poteka. Cilj agronomov in biologov je tako bil po Lisenku preusmeriti razvoj rastlin s spreminjanjem okoljskih pogojev v človeku želeno podobo. S takšno definicijo razvoja se je Lisenko vzpostavil kot naslednik dela že omenjenega Ivana Mičurina.    

S svojo definicijo razvoja organizmov se je Lisenko postavil nasproti osnovnim predpostavkam takrat še mlade, a relativno ustaljene znanosti genetike. Eno od najpomembnejših načel genetike je ravno, da se spremembe oziroma mutacije v genskem materialu zgodijo brez ozira na to, v kakšnem okolju se razvija organizem. Pojav sprememb je v tem pogledu naključen, oziroma, povedano bolj točno, je neodvisen od tega, ali je mutacija ugodna za organizem ali ne. Prav tako se mutacije, pridobljene tekom življenja ne prenesejo nazaj v spolne celice, zaradi česar niso dedne. Vloga okolja v tem pogledu tako ni v usmerjanju poteka mutacij z namenom prilagajanja organizma na določeno okolje. Okolje zgolj določa selekcijske pritiske, ki povečajo možnost razmnoževanja osebkov z določenimi mutacijami. 

V sredini tridesetih let dvajsetega stoletja se je lisenkoizem razvil iz tehnične v znanstveno disciplino s svojim naborom teorij o naravi organizmov. Z utrditvijo lisenkoizma kot nove biologije se je ta neizbežno uveljavil kot nasprotnik klasične genetike. V paranoičnem času Sovjetske politike v poznih tridesetih letih je bil potreben le majhen korak od zgolj teoretske neskladnosti do obtoževanja o laganju, ohranjanju buržoaznih in imperialističnih doktrin, lažni metafiziki, spodkopavanju družbe ter izdajalstvu. Sovjetski genetiki so sprva še poskušali poiskati skupni jezik z lisenkoisti in so pogosto celo hvalili domnevne uspehe lisenkoistov v agronomiji. Lisenka so celo podprli nekateri ugledni tuji genetiki, kot je na primer eden od utemeljiteljev povezave med darvinizmom in Mendlovimi pravili dedovanja, John Haldane. 

Vendar so obtožbe kmalu postale pregrobe za spravo. Genetika je bila napadena kot idealistična, medtem ko je bil lisenkoizem predstavljen kot praktična znanost, osnovana v skladu z načeli dialektičnega materializma. Prav tako so bili genetiki obtoženi rasističnih in evgenskih teženj, zlasti zaradi povezave bioloških znanosti s fašističnimi in nacističnimi gibanji, ki so se takrat širila po Evropi. 

Sočasno z javnim blatenjem in organiziranimi kampanjami proti genetikom so si lisenkoisti uspeli izboriti pomembna mesta v nekaterih ključnih državnih inštitutih. Trofim Lisenko sam je leta 1938 postal predsednik Sovjetske Akademije za agronomske znanosti. Kot odziv na obtožbe o izdajalstvu in sabotiranju, je oblast začela z zapiranjem nekaterih vidnejših genetikov. Med drugim so leta 1940 aretirali direktorja Genetskega inštituta Sovjetske akademije znanosti, Nikolaja Vavilova, ki je kasneje umrl v zaporu. Kljub dovzetnosti za obtožbe o notranjih državnih sovražnikih se v tistem času Centralni komite komunistične partije še ni bil pripravljen jasno postaviti na določeno stran glede pravilnosti znanstvene teorije.  

Hkrati je postalo jasno, da med znanstvenima taboroma ne more priti do sprave in da bo oblast morala poseči z odločitvijo v prid ene ali druge znanosti. Do leta 1948 je Lisenko uspel dobiti zadostno podporo komunistične partije ter Stalina osebno, da je lahko dokončno utišal svoje nasprotnike. Na poletni seji Akademije za agronomske znanosti je Lisenko prebral odlok partije, ki ga je sam pomagal zasnovati, v katerem je bilo raziskovanje genetike javno prepovedano. Lisenkoisti so tako dosegli popolno prevlado v raziskovanju dednosti. 

Naslednjih 15 let je genetika v Sovjetski zvezi povsem zamrla. Številni raziskovalci so prestopili na stran mičurinske biologije ali pa so se posvetili biološkim temam, ki niso bile povezane z genetiko. Toliko za zgodovinsko ozadje. Naj pripomnimo le še, da vzpostavitev lisenkoizma kot državno podprte znanstvene ideologije ni bila posledica zgolj enega posameznika in končne odločitve Stalina v štiridesetih letih. Lisenkoizem se je pojavil znotraj konkretnih družbenih, ideoloških in znanstvenih razmer določenega zgodovinskega trenutka in se razvijal skupaj s političnim dogajanjem v Sovjetski zvezi. Gibanje se je vzpostavilo na podlagi praktičnih rešitev na konkretne probleme v agronomiji. Kasneje se je vedno bolj vključilo v ideološke boje ter spretno izkoriščalo trenja znotraj države. Nenazadnje je svojo kredibilnost lisenkoizem pogosto gradil s sklicevanjem na druge biološke teorije tistega časa. O tem bomo po glasbenem premoru podrobneje nadaljevali v drugem delu oddaje.   

Vmesni komad

V drugem delu oddaje Svepisteme si bomo podrobneje pogledali teoretske osnove lisenkoizma in kako so se te razlikovale od pogledov klasične genetike. 

Filozof Dominique Lecourt je strnil Lisenkov pogled na naravo živega v idejo, da organizmi tvorijo enotnost skupaj s pogoji za njihovo preživetje. Povedano drugače, organizmov in okolja, potrebnega za njihovo življenje, ne moremo misliti ločeno, saj šele skupaj tvorita to, čemur pravimo življenje. Od tod tudi Lisenkova definicija dednosti, ki je po njegovem mnenju skupek odzivov in potreb organizma za njegovo preživetje in normalni razvoj. Takšna definicija ne potrebuje nesmrtnega dednega materiala, ki bi se prenašal med generacijami. Že sam proces življenja je v tem pogledu enoznačen z dednostjo, s spreminjanjem živega hkrati že spreminjamo tudi dednost. Zgodovinar David Joravsky je zapisal, da za lisenkoiste svet živega postane kot čudežni plastelin, ki ga lahko oblikuješ po svojih željah s spreminjanjem okolja. Verjetje v neomejeno zmožnost spreminjanja vrst razloži prav nekatere najbolj neverjetne trditve Lisenka, ko je obljubljal nemogoče povečanje količine pridelkov pšenice v le nekaj letih. 

S svojo definicijo dednosti Lisenko pravzaprav ni bil daleč od ideje prenosa dedne informacije, kot si jo je zamislil že Charles Darwin. Njegova teorija pangeneze je predpostavljala, da celotno telo tekom življenja zbira informacije iz telesa in okolja, ki jih nato posreduje spolnim celicam. Če se okolje zadosti spremeni, se zato prav tako spremeni dedna informacija in posledično privede do spremembe potomcev v naslednji generaciji. Lisenkoisti so zato lahko upravičeno trdili, da so s svojo teorijo dedovanja pridobljenih lastnosti zvesti osnovnemu vpogledu Darwina.

Čeprav je sam zavrnil to oznako, se Lisenkovo teorijo dedovanja pogosto povezuje s preddarvinistično idejo lamarckizma, imenovano po francoskemu naturalistu Jeanu-Baptistu Lamarcku. Klasična podoba te teorije je žirafa, ki izteguje vrat vedno višje rastočim listom. Vsaka žirafa bi zaradi raztezanja vratu imela na koncu življenja malo daljši vrat, zaradi dedovanja te pridobljene lastnosti pa bi se vrat skozi generacije vedno bolj daljšal. V času pred moderno združitvijo Darwinove teorije evolucije in Mendlovih pravil dedovanja genov je bil lamarckizem ena izmed prevladujočih idej razvoja organizmov. Tudi po moderni združitvi v tridesetih letih dvajsetega stoletja je bil lamarckizem še vedno izredno razširjen zlasti med paleontologi in hortikulturalisti ter podkrepljen z bogato zbirko znanstvenih raziskav.

Po drugi strani so številni genetiki že pred moderno združitvijo zavrnili lamarckizem, kot protiargumente pa navajali svoj nabor raziskav. Zlasti vplivna je bila teorija Augusta Weismana, ki je predpostavljala dedno pregrado med spolnimi in preostalimi celicami. Vpliv dednih sprememb se lahko tako pozna samo v smeri od spolnih proti telesnim celicam, obratno pa se spremembe v dedovanju ne morejo poznati. Kot preizkus svoje teorije je Weisman rezal repe več generacijam miši in gledal, ali so potomke imele krajše repe. A kot opozarja ameriški biolog Michael Ghiselin, Weismanov poskus ni zares zavrnil obstoja lamarckizma, saj ta nikoli ni zagovarjal dedovanja ran in poškodb. Po Lamarcku se dedujejo zgolj prilagoditve, ki izvirajo iz narave samih organizmov ter niso vnešene iz zunanjosti. V prvi polovici dvajsetega stoletja tako lamarckizem nikoli ni bil zares temeljito zavrnjen, temveč je zgolj postopoma postal nepotreben pri razlagi bioloških vprašanj, zlasti po uspešnosti moderne biološke združitve. 

Vendar je pred moderno združitvijo zgodnja genetika lahko zgolj postopoma dokazovala svoje teoretske predpostavke. Razvozlavanje zapletenih interakcij med tisočimi geni in povezanimi fenotipi še danes predstavlja oviro pri naslavljanju bioloških vprašanj. Ker je ena vidna lastnost pogosto kodirana z množico genov, je tudi v laboratorijskih pogojih težko dobiti jasne mendlovske razdelitve posameznih različic genov med potomci. Kot vemo danes, obstaja prav tako množica genetskih in epigenetskih mehanizmov, ki dalje otežujejo povezave med genetskim ozadjem osebka in vidnimi lastnostmi, oziroma med genotipom in fenotipom. 

Da so zgodnji genetiki sploh lahko spremljali mendlovske razdelitve lastnosti, so se morali raziskovalci zanašati na uporabo ekstremnih mutantov. Slavni poskusi v laboratoriju Thomasa Morgana so bili v številnih primerih izvedeni na vinskih mušicah, ki so imele jasno razliko v fenotipu med osebki z določeno mutacijo in brez nje. Da so raziskovalci uspeli vzgojiti takšne mušice, so jih morali več generacij križati z bližnjimi sorodniki ali obstreljevati z nenaravnimi količinami UV žarkov. Takšni pogoji večinoma niso bili prisotni v naravi, zato so jih kritiki lahko enostavno odpisali kot posebne laboratorijske fenomene, ki nimajo veze z realnim stanjem v naravi.  

Genetiki so obstoj genov zagovarjali na podlagi poskusov dedovanja lastnosti. Ker so se lastnosti dedovale na videz nepovezano, so sklepali, da je vsaka lastnost zapisana na svoji enoti, imenovani »gen«. Do ideje o obstoju genov so zato sprva prišli preko induktivnega sklepanja in ne na podlagi fizičnega odkritja gena. Kar je ključno poudariti, je, da pri tem argumentiranju genetiki niso znali podati materialne narave genov. Seveda so genetiki predpostavljali materialni obstoj genov, vendar hkrati niso zmogli konkretno pokazati na to, kaj geni so, kje se nahajajo in kako vplivajo na lastnosti. 

Na tej točki znanstveniki prav tako niso zmogli pojasniti izvora genov, torej kako geni sploh nastanejo. Hkrati pa je bila med genetiki splošno sprejeta Weismanova podoba dednega materiala kot nesmrtne entitete, ki se med generacijami zgolj prenaša, nikoli pa na novo ustvari. Preden so znanstveniki uspeli podrobneje razložiti naravo genov, kodiranih na molekulah DNK, je bila predstava o genih zato na videz paradoksna: po eni strani je bil dedni material večno prisoten in nesmrten, brez možnosti tvorbe novih genov, a hkrati vir vseh sprememb v organizmu. Lisenkoisti so v takšnem pogledu videli metafizično in nematerialistično zablodo genetikov. Izvor te zablode pa je bil pogosto pripisan splošni reakcionarnosti znanstvenikov, ki ne morejo razrešiti paradoksa zgolj zaradi splošne zadržanosti sprememb nasploh, družbenih ali bioloških. 

Ko so genetiki opisovali mutacije, so pogosto njihov pojav pripisovali naključju. Znanstveniki namreč niso mogli napovedati, v kateremu genu se bo pojavila mutacija. Prav tako niso mogli napovedati, kako se bo nato ta mutacija dedovala med potomce. Vse, kar so lahko napovedali, je bila porazdelitev lastnosti med potomci, v hipotetično neskončno veliki populaciji potomcev. Naključje po genetski teoriji ni odraz realnosti molekularnih procesov. Genetiki so namreč večinoma še vedno predvidevali, da imajo na videz naključni procesi za sabo mrežo kavzalnih molekularnih in energijskih procesov, ki na koncu privedejo do določene mutacije. A ker teh procesov ne znamo natančno spremljati ter točno določiti njihovih povezav, nam na videz izgledajo, kot da se obnašajo naključno. Šele z utemeljitvijo kvantne teorije so biologi lahko postavili močnejšo trditev, da so nekatere mutacije tudi v resnici naključne. 

Podobno kot nedodelanost teorije gena je bilo zanašanje na naključnost mutacij zlorabljeno s strani lisenkoistov za napad na genetike, ko so jih obtoževali nematerialističnosti. Naključje, v strogem smislu, predpostavlja efekt brez vzroka, kar je lahko le idealistični nesmisel. Če pa ima vsak efekt svoj vzrok, potem bi morali genetiki vsaj v principu znati napovedati pojav določenih mutacij. Sklicevanje genetikov na naključje je bilo zato po lisenkoistih zgolj odraz njihove nevednosti in omejenosti.   

Številni teoretiki in filozofi, med drugimi Richard Lewontin, Richard Levins in Dominique Lecourt, so gibanje lisenkoizma predstavili kot poskus vzpostavitve radikalno nove znanosti, ki bi pretrgala s prevladujočo zahodno znanostjo. Če poenostavimo, so po mnenju zahodnih znanstvenikov procesi le epifenomeni delovanja strukture. Misel je posledica delovanja strukture možganov, dedovanje je posledica delovanja dednega materiala in tako dalje. 

Radikalnost nove znanosti bi bila v obrnitvi tega odnosa med procesom in strukturo. Procesi bi tako imeli prednost pred strukturo pri razlaganju znanstvenih fenomenov. Za lisenkoiste so zato nasprotno od zahodne znanosti strukture zgolj prehodni, trenutno organizirani pojavi procesa, ki jih ljudje vidimo ujete v določenem času. Dednost tako ni dojeta kot posledica delovanja dednega materiala, temveč je zgolj proces, v katerem so lahko vključeni različni dela telesa in celic. Pretirano fokusiranje na dedni material je po tem pogledu kot iskanje molekule življenja v telesu in ne prepoznavanje, da je celotno telo vključeno v proces življenja.   

Lisenkoisti so se zato sprva še videli kot dediči darvinizma, saj je prav Darwin pretrgal z dojemanjem organizmov kot nespremenljivih entitet in prikazal življenje kot organizacijo okoli procesa evolucije. Tudi Marx in Engels sta izjemno cenila pomen Darwinove teorije, opisane v knjigi O nastanku vrst. Vendar je že Engels imel zadržke do določenih delov teorije evolucije z naravno selekcijo. V prvi vrsti je bil kritičen do idealističnih ostankov v sicer materialistični teoriji darvinizma. Ostanke je prepoznal zlasti v vplivu idej buržoaznega ideologa Thomasa Malthusa. Po Engelsu je Darwin pravilno prepoznal materialno dejstvo razvoja vrst, ki se prilagajajo na spremembe v okolju. Po drugi strani je od Malthusa prevzeta ideja omejenosti virov in boja za preživetje zgolj reakcionarno mišljenje, ki družbene neenakosti predstavi kot usodo narave.    

Lisenko je takšen pogled na darvinizem sprejel zlasti v poznejših letih. Med drugim je povsem zavrnil možnost kompeticije osebkov znotraj iste vrste. Nasproti temu je Lisenko predvideval absolutno sodelovanje osebkov iste vrste, celo žrtvovanje za skupno dobro vrste. Tako je na primer zagovarjal sajenje mladih dreves v tesnih skupkih. Kot razlog je navajal, da se bodo šibkejša drevesa žrtvovala za skupno dobro skupine in kot odmrla pomagala gnojiti močnejše člane.

Čeprav je Darwin odkrito priznal vpliv Malthusa na svojo teorijo evolucije z naravno selekcijo, je bil zaključek obeh teorij med sabo povsem različen. Medtem ko je Malthus želel s svojo teorijo omejenosti virov in boja za preživetje prikazati prav nezmožnost oziroma mejo napredovanja človeške družbe, je Darwin, nasprotno, v boju prepoznal prav pogoj za napredek. Boj in prilagoditev nista ločena procesa, temveč eden neizbežno določa drugega. S takšnim pojmovanjem razvoja se je Darwin šele zares ločil od drugih teleoloških razprav o razvoju vrst. 

ZATON LISENKOIZMA

Kljub kriznim tridesetim in vojnim štiridesetim letom je Sovjetska zveza uspela v vmesnem času kolektivizirati in modernizirati kmetijstvo. Pridelava živil je v začetku petdesetih let, po desetletjih stagniranja, začela skokovito naraščati. Ironično so se prav v času največjega uspeha v kmetijstvu in prevlade lisenkoizma začeli vedno bolj kazati neuspehi Lisenka. Njegove obljube o izboljšanju poljščin v nekaj letih se večinoma niso izpolnile. Ko so kasnejši raziskovalci analizirli rezultate o uspešnosti jarovizacije, se je pokazalo, da so za rahlo izboljšanje pridelka morali pridelovalci porabiti dvakrat več semen, saj jih je med postopkom velik delež zgnil. Še slabše se je godilo bolj drznim obljubam Lisenka, na primer, da lahko v eni generaciji spremeni pšenico v rž. 

Sočasno so iz tujine prihajala nova odkritja, ki so govorila v prid genetski teoriji dedovanja lastnosti. Leta 1953 se je določilo molekulsko zgradbo dedne informacije, kodirane na molekuli DNK. Kmalu zatem se je razvozlal genetski kod, ki določa zgradbo celičnih proteinov. Nova odkritja so vedno bolj zapirala luknjo v znanju o povezavi med genotipom in fenotipom. Napredek v genetiki se je prav tako vedno bolj odražal v povečanih pridelkih v agronomiji in živinoreji. Lisenkoisti so vedno težje asimilirali nova odkritja v svojo teorijo dedovanja in so sčasoma morali vedno bolj priznati nekatere trditve genetikov. 

Zlasti po smrti Stalina se je politična klima v Sovjetski zvezi spremenila. Administracija je postopno postala vedno manj politizirana ter vedno bolj področje ekspertov, tehnikov in poslovnežev. Cilj oblasti je bil vedno manj spodbujanje alternativnih in revolucionarno novih metod ter vedno bolj preračunljivo in postopno izboljšanje tehnologije. Država se je zato do določene mere odprla za vnos idej iz tujine. Čeprav oblast ni zares odvzela podpore lisenkoizmu, je ta postopoma izgubljal vpliv in imuniteto pred kritiko. Leta 1965 se je uradno ponovno odobrilo poučevanje in raziskovanje genetike. Lisenko je izgubil svoje mesto kot direktor Inštituta za genetiko ter bil prestavljen na manjšo raziskovalno kmetijo v okolici Moskve. Do svoje smrti leta 1976 je postal skoraj povsem brez veljave v znanstveni in politični skupnosti.

V zadnjih desetletjih so nekateri Lisenku naklonjeni znanstveniki poskusili rehabilitirati njegove pristope in teorije s sklicevanjem na dedovanje epigenetskih modifikacij. Določene spremembe v izražanju genov niso posledica sprememb v zaporedju DNK, temveč so posledica drugih kemijskih skupin, skupno imenovanih epigenetskih modifikacij, ki lahko na različne načine interagirajo z geni. Ker takšne modifikacije niso del genoma, se lahko veliko lažje spreminjajo tudi tekom življenja in pogosto služijo hitremu prilagajanju na spremembe v okolju. Novejše raziskave so pokazale, da se nekatere epigenetske modifikacije lahko prav tako dedujejo med generacijami. Takšen mehanizem omogoča delno dedovanje pridobljenih lastnosti, kar bi lahko, vsaj v teoriji, obrazložilo nekatere Lisenkove trditve. 

Vendar obstaja več problemov pri takšnih trditvah. Čeprav je dedovanje epigenetskih modifikacij znanstveno dejstvo, ni znano, koliko lastnosti se lahko deduje na tak način. Vsekakor ne gre za splošni mehanizem, ki vpliva na vse gene. Ker se epigenetske modifikacije odzivajo na spremembe v okolju, se lahko tako dedovane lastnosti vrnejo nazaj v preteklo stanje, ko se okolje spremeni nazaj. Zato je težko presoditi, kakšno vlogo imajo lahko epigenetske modifikacije v poteku evolucije. In tretjič, epigenetske modifikacije ne morejo delovati ločeno od genoma. Genom mora biti že prisoten, da lahko sploh poteka epigenetsko nadzorovanje izražanja genov. Že geni za same epigenetske procese morajo biti, če ne drugega, zapisani na genomu. Prav tako epigenetske modifikacije vplivajo zgolj na nivo izražanja genov, ne morejo privesti do pojava novih genov, za kar so potrebne spremembe v DNK. 

Vsi te ugovori niso namenjeni zanikanju vsakršnega pomena epigenetskih modifikacij v evoluciji organizmov. Vendar predstavljajo določene omejitve, ko razmišljamo o možnosti dedovanja pridobljenih lastnosti. Epigenetika ne more nadomestiti ugotovitev genetike, obe vedi se lahko zgolj dopolnjujeta.  

Za konec obnovimo še neuspeh lisenkoizma pri vzpostavljanju nove, proletarske znanosti. Po filozofu Dominiqueu Lecourtu se klasična, buržoazna znanost ne zaveda svojega družbenega značaja, zato ta nezavedno vpliva na pristope znanstvenikov k objektom svojega raziskovanja. Proletarska znanost bi bila, nasprotno, zmožna prepoznati družbeni značaj znanosti in s pomočjo dialektičnega materializma odpraviti njene nekonsistentnosti. A lisenkoizem je s postopnim zanašanjem na podporo partije in izkoriščanjem administracije za lastne interese zgolj obnovil elitističen značaj znanosti. Zaprt v svojo dogmo je bil vedno manj zmožen odpraviti nekonsistentnosti v svoji teoriji.