Leta 2020 so od sveta izolirani ljudje, zaprti v omejenem prostoru, nekaj povsem vsakdanjega. Pred tridesetimi leti so bili spektakel. 26. septembra 1991 je osem ljudi v kraju Oracle v Arizoni ob spremljavi občinstva in televizijskih kamer vstopilo v futuristično stavbo Biosfere 2. Za njimi so se zaprla hermetično neprodušna vrata, ki naj bi se odprla šele čez dve leti. Tako se je začel verjetno eden najodmevnejših in najbolj kontroverznih znanstvenih – oziroma, morda zgolj v narekovajih, »znanstvenih« – eksperimentov devetdesetih let 20. stoletja. O eksperimentu je bil posnet dokumentarni film Spaceship Earth ali Vesoljska ladja Zemlja, ki ga bomo skupaj s samo Biosfero 2 pod mikroskop vzeli v današnji Znanstveni recenziji. Prispevek, ki mu boste prisluhnili, sicer ne bo striktno filmska recenzija, temveč bo ponudil tudi vpogled v spektakularen poskus Biosfere 2 in v to, kako je pogorel pred kamerami.

Film režiserja Matta Wolfa ni trdi znanstveni dokumentarec, osredotočen na odkritja ali znanstvene postopke Biosfere 2. Je dokumentarec o nastanku, vodenju in propadu prve biosferske misije med letoma 1991 in 1993. Ime Spaceship Earth je dobil po svetovnem nazoru, da smo ljudje potniki oziroma posadka vesoljske ladje – Zemlje, ki jo moramo vzdrževati v dobrobit vseh nas. V Biosferi 2 zaprti prostovoljci so bili povsem odvisni od umetno ustvarjenega ekosistema, tako kot smo ostali odvisni od Biosfere 1 – našega planeta. Projekt naj bi bil zgolj začetek povsem novega področja znanosti, imenovanega biosferika, oziroma so tako medije prepričevali voditelji Biosfere 2. Ta nova veda naj bi v prihodnosti omogočila naseljevanje drugih planetov in stalno naselitev orbite z uporabo biosferi podobnih zgradb.

Dokumentarni film zgodbo o Biosferi 2 predstavi predvsem skozi pogovore s tako imenovanimi biosferci in voditelji projekta ter z arhivskimi posnetki, ki jih spremlja sentimentalna glasbena podlaga. Ob slednjih je težko ostati hladen, saj je iz estetskega vidika Biosfera 2 nedvomno uspeh. Kompleks je bil zamišljen kot miniaturna, 1,27-hektarska kopija Zemlje, ukleščena v geodezičen oklep iz jekla in stekla. Zunanjost Biosfere 2 morda najbolj spominja na futuristično kupolo v Disneyjevem zabaviščnem centru, po naključju prav tako imenovano Spaceship Earth. Poleg bivalnega in delovnega prostora biosfercev je kompleks obsegal tropski deževni gozd, savano, puščavo, celo majhen ocean s koralnim grebenom. Našteta bivališča so naseljevale številne vrste divjih in udomačenih rastlin in živali. Med njimi so se našle tudi nekatere karizmatične, vendar omejenemu bivališču neprimerne vrste, denimo galago, manjša vrsta nočnih primatov.

Biosfera 2 je bila vsaj na videz znanstveni projekt, a je niso vodili znanstveniki ali znanstvene ustanove. Ta ekstravagantni ekološki poskus je izvedlo zasebno podjetje Space Biosphere Ventures. Ustanovitelje podjetja Wolf predstavi kot vizionarje z velikim V. Morda bi jih bilo bolje opisati kot hipijevske, kapitalistične gledališčnike, ki jih je sponzoriral dedič oljnega bogastva. Oče projekta, John Allen, mož s šarmom voditelja kulta, je bil pred Biosfero 2 znan predvsem kot režiser eksperimentalnega gledališča. Ob takšnem pedigreju verjetno ni presenetljivo, da je šlo veliko, veliko stvari zelo narobe.

Težave so se začele s torbo. Ena od biosferk si je med obdelovanjem žita poškodovala prst. Po zdravljenju v bolnišnici se je v Biosfero 2 vrnila obtežena z dodatnimi zalogami v manjši potovalki. Torbo so prinesli na skrivaj, kar je seveda pomenilo, da je javnost zanjo izvedela skoraj takoj. Škandalozno kršenje svete neprodušnosti Biosfere 2 je bil sicer izjemno trivialen problem v primerjavi s pomanjkanjem hrane in kisika, ki je nastopilo ob krajšanju dneva. Fotosintezna produkcija kisika ni bila zmožna nadoknaditi njegove porabe. Ko je koncentracija plina padla na potencialno nevaren nivo, so v Biosfero 2 zato vseeno pripeljali nekaj posod tekočega kisika.

Drugim škandalom in težavam Biosfere 2 dokumentarec ne nameni pretirano veliko pozornosti. Ob omembi skrivnega odstranjevalca ogljikovega dioksida biosferec Mark Neelson zgolj zamahne z roko. Infestacijo ščurkov prikaže zgolj kratek, vendar neprijeten posnetek umivalnika, polnega gomazečih žuželk. Invazivne mravlje, ki so bile nehote prinešene v Biosfero 2, niso omenjene – kljub množičnemu pomoru, ki so ga povzročile med avtohtonimi biosferskimi žuželkami.

Osem nekoliko shujšanih prostovoljcev je leta 1993 končno zapustilo Biosfero 2. V dveh letih trajanja eksperimenta je izumrla velika večina prinešenih vretenčarjev in skoraj vse žuželke – razen ščurkov in invazivnih mravelj. Primarna produkcija ni bila zadostna za vzdrževanje človeškega življenja. Projekt je bil več milijonov dolarjev v minusu. Po koncu prve misije je Biosfero 2 odkupil nihče drug kot Steve Bannon – danes znan kot nekdanji Trumpov svetovalec.

O Biosferi 2 je bilo objavljenih nekaj znanstvenih člankov, in sicer predvsem o učinkih borne diete biosfercev. Dokumentarec Spaceship Earth ne pokaže izsledkov raziskav, opravljenih v okviru Biosfere 2, pokaže pa šov, spektakel. Pokaže retrofuturistične kostume biosfercev, pokaže čudovito scenografijo, oder, zgrajen iz jeklenih palic in tropskih dreves. Pokaže radovedno občinstvo, ki ob steklo tišči nosove in fotoaparate. Pokaže avdicije za vloge biosfercev, pokaže vaje, ki so jih imeli pred premiero Biosfere 2. Pokaže bistvo Biosfere 2 – ki ni bila zgolj slabo izveden eksperiment, temveč predvsem najdražji eksperimentalni teater vseh časov.

Danes stavba Biosfere 2 še vedno stoji. V lasti je nimajo niti bogati hipsterji niti beli nacionalist, temveč Univerza v Arizoni. Znanstvenofantastična zgradba še vedno privablja obiskovalce. Znotraj nje še vedno potekajo znanstvene raziskave, vendar brez teatralne samoizolacije prostovoljcev. Takšna znanost morda ne polni domišljije in časopisov tako kot Vizionarske Vizije Življenja V Prihodnosti – je pa zato mnogo bolj uporabna.

Iz Lockdowna 2 na Biosferi 1 je o Biosferi 2 pisala Bronja 1