V današnji Znanstveni recenziji se bomo posvetili knjigi Od genov do zvezd in naprej izpod peresa doktorja Saša Dolenca. Zbirka kratkih zgodb z znanstvenim zaledjem, ki je izšla pod okriljem Cankarjeve založbe, je luč sveta ugledala pred dobrim mesecem. 

Avtor Sašo Dolenc, fizik in nosilec doktorata iz filozofije Univerze v Ljubljani je eden bolj znanih in najbolj aktivnih slovenskih promotorjev znanosti ter soustanovitelj in urednik portala Kvarkadabra. Tokratno izdano delo je nadaljevanje uspešnice Od genov do zvezd, s katero se je proslavil pred tremi leti. V tokratni ediciji je staknil moči in svinčnike z mladim ilustratorjem Matijo Medvedom, ki je znanstvene zgodbe ovekovečil s hudomušnimi in nedvoumnimi ilustracijami.

Dolenc v tokratni izvedbi nadaljuje poslanstvo prve knjige, v kateri je v kratkih zgodbah ubesedil potek in anekdotično opisal nastanek pomembnih znanstvenih odkritij, ki so bodisi posredno bodisi neposredno zaznamovala način življenja, kot ga živimo danes. 

Ob vprašanju, kdo je ciljna publika ter komu naj bi ji bila knjiga namenjena, ugotovimo, da enoznačnega odgovora pravzaprav ni. Skoraj vsakomur! Od povprečnega osnovnošolca in osnovnošolke, ki ju radovednost občasno malo povleče v svet znanosti, do katerekoli kategorije radovednega otroka, ujetega v odraslem telesu. 

Za razumevanje znanstvenih zgodb predznanje in formalna izobrazba nista pomembna. Čtivo je primerno tako za bralce in bralke, ki si želijo razširiti in prevetriti splošno izobrazbo, primerno pa je tudi za običajne zdolgočasneže, ki se jim ne ljubi gledati reklam, resničnostih šovov in podobno kvalitetnih intelektualno-razvedrilnih vsebin s slovenskih televizijskih ekranov. Knjiga je torej primerno branje tako za kratkočasenje kot tudi za navdušene nabiralce in nabiralke novega znanja. Slednji se sicer ne bi branili še bolj poglobljenega skoka v posamezno tematiko.

Velja tudi omeniti, da v primeru, če bi avtor zgodbam dodal temeljitejšo obrazložitev posameznih konceptov in dodal več zanimivih podrobnosti, knjiga vseeno ne bi postala preveč zapletena za širšo populacijo bralcev in bralk. Knjigo namreč rešuje dejstvo, da se je avtor v dvaintridesetih kratkih zgodbah dotaknil mnogo različnih področij znanosti. Posamezni zgodbi in znanstvenemu konceptu s področja, ki ga bolje izobraženi bralec oziroma bralka že dobro pozna, namreč kaj kmalu sledi naslednja povest, ki se tiče popolnoma druge veje znanosti. 

V kratkih zgodbah smo zatavali tako na mikro- in nanomolekularni nivo, se srečali z matematičnimi vprašanji in z delci atomov. Bili smo tudi priče nastanku novega jezika in se spoznali z različnimi boleznimi, načini njihove zajezitve in hodili po robu meja naših možganskih sposobnosti.

V uvodni zgodbi se poznamo z zametki slovenske znanosti, ki se začenjajo na Idrijskem. Mladega zdravnika Giovannija Antonia Scopolija so po pridobitvi zdravniške licence v nasprotju z njegovimi željami napotili na službovanje v Idrijo. Tam se je tedaj nahajal za evropske in svetovne razmere mogočen rudnik živega srebra. Izrazito nesrečni Scopoli si je skušal vsakdan popestriti z raziskovanjem okolice. Med njegovim pohajkovanjem po okoliški krajini sta nastali znanstveni deli Kranjske rastline in Kranjske žuželke. 

Scopoli je ves čas svojega bivanja in delovanja v Idriji tudi opozarjal na nezdrave delovne pogoje idrijskih rudarjev. Tako je kaj kmalu izpod njegovih rok izšla tudi knjiga z naslovom O idrijskem živem srebru. To delo, v katerem je popisal zastrupitve rudarjev z živim srebrom, velja za eno prvih knjig s področja medicine dela. Scopoliju se je kot kirurg kasneje pridružil mlajši kirurški kolega Balthasar Hacquet. Hacquet je bil velik občudovalec Scopolija, velik popotnik in navdušen alpinist, ki se je kot prvi poskušal povzpeti na Triglav.

V nadaljnjih zgodbah smo se spoznali s pojasnitvijo nastanka bolezni kuru, vlogo kanibalizma pri njenem razvoju in s funkcijo prionov pri širjenju bolezni. Prioni so kužni delci beljakovin, za katere vemo, da pri ljudeh in pri nekaterih vrstah živali povzročajo degenerativna obolenja centralnega živčevja. Poleg bolezni kuru, ki je neposredna posledica obrednega kanibalizma, so najbolj znane bolezni, povzročene s strani prionov, še praskavec pri drobnici, bolezen norih krav in njena človeška različica Creutzfeld-Jakobova bolezen. 

V zgodbah smo se srečali tudi z dolgotrajnim vprašanjem o nastanku jezika oziroma o tem, kako se sploh porajajo novi jeziki. Enoznačnega odgovora sicer nismo dobili ne mi ne raziskovalci in raziskovalke; so nam pa izsledki v premislek navrgli več zanimivih dejstev. Na spontan nastanek novega jezika je v Nikaragvi nevede vplivala sprememba političnega sistema in javnega šolstva z ustanovitvijo izobraževalnih centrov za otroke s posebnimi potrebami. Z vse dežele so se na enem mestu tako zbrali tudi gluhi otroci, a brez pravega orodja za medsebojno sporazumevanje. 

Otroci so se spoprijateljili in se med seboj začeli sporazumevati z nekakšnimi ročnimi kretnjami. Učitelji so kmalu spoznali, da njihovega načina sporazumevanja ne razumejo. S podrobnim opazovanjem so ugotovili, da med izvajanjem navidez nesmiselnih kretenj otroci vseeno sledijo nekakšnim le njim poznanim pravilom. Iz opazovanj so ugotovili, da so si starejši otroci prvi omislili kretnje, ki so jim olajšale sporazumevanje. Mlajši otroci so kasneje te kretnje nadgradili v jezik s svojimi slovničnimi pravili. 

Vsi leni bralci, ki koncentracije ne morejo ohraniti dlje kot tri do pet strani, kot tudi neumorni ljubitelji znanosti in pisane besede, ki neusmiljeno požirajo na ducate strani v enem dihu, pa že počasi pričakujemo naslednjo izdajo, v kateri se bomo predvidoma podali od Genov do zvezd in naprej in naprej … in naprej.

Od genov do zvezd in naprej se je podala Nataša.