Slovenska raziskovalna skupina s Fakultete za farmacijo je v znanstveni reviji Carbohydrate Polymers objavila rezultate študije, v kateri je primerjala lastnosti različnih nanodelcev. Med na videz podobnimi so izstopali nanodelci, ki imajo zaradi specifičnih lastnosti potencial za uporabo v medicini.

V zadnjih letih so mnoga področja znanosti osvojili nepredstavljivo majhni, a nadvse obetavni nanodelci. Možnost priprave delcev velikostnega razreda 10-9 je prinesla velik napredek tudi v zdravljenju bolezni. Zdravilo v obliki nanodelcev namreč natančneje in tarčno doseže mesto delovanja. Zdravilne učinkovine lahko zapakiramo v nanodelce tudi zato, da se izognemo encimski razgradnji zdravila v prebavnem traktu in krvnem obtoku ter neželenim učinkom.

Aktualna študija se je osredotočila na nanodelce iz enostavnih polielektrolitnih kompleksov, ki omogočajo ne samo zaščito, ampak tudi nadzorovano sproščanje zdravila. Znanstvenici in znanstvenik so med seboj primerjali nanodelce, ki so nastali iz različnih spojin s pozitivnim in negativnim nabojem. Preverili so, kako se obnaša raztopina alginata, ki nosi negativni naboj, ob dodatku raztopin s pozitivno nabitimi ioni in spojinami - kot so denimo kalcij, cink, hitosan ter površinsko aktivne snovi.

Vsi preučevani gradniki nanodelcev so telesu lastne ali biokompatibilne spojine. Dodajanje različno koncentriranih raztopin je bilo izvajano ob konstantnem mešanju, v vodnem mediju ali v raztopini soli. Z metodo dinamičnega sipanja svetlobe je raziskovalna skupina določila velikost nanodelcev ter najbolj primerno koncentracijo raztopin, iz katerih so se uspešno tvorili stabilni nanodelci. Z izotermalno titracijsko kalorimetrijo pa so potrdili, da so se nanodelci tvorili skoraj spontano, torej da je bil proces energijsko ugoden.

Študija je pokazala, da je za nastanek nanodelcev iz alginata in površinsko aktivne snovi, kot je cetilpiridinijev klorid, ki ga najdemo v zobnih pastah in ustnih vodicah, primerno le zelo strogo določeno koncentracijsko območje. Omenjeni nanodelci so bili med vsemi preučevanimi najmanjši.

Znano je, da imajo površinsko aktivne snovi, med katere prištevamo razne konzervanse, antiseptike in mila, posebno lastnost, da omogočajo mešanje vode z maščobo. V medicini bi zato lahko tovrstne nanodelce s pridom uporabili za vgradnjo slabo topnih učinkovin pa tudi drugih spojin z nabojem, kot so proteini, molekule DNK in majhne molekule RNK. Boljše poznavanje lastnosti nanodelcev tako odpira nove možnosti za gensko zdravljenje težko ozdravljivih bolezni.

Ob 7.05 je o 10-9 razmišljala Andrea.