Nevromorfne naprave so stroji, katerih komponente posnemajo delovanje živčnega sistema. Po navadi se za izgradnjo takšnih komponent še vedno uporabljajo anorganski materiali. Raziskovalni par z univerze v Washingtonu pa je za izgradnjo ene od komponent nevromorfnih naprav uporabil organski material – med.

Stik med nevronoma imenujemo sinapsa. Sestavljata jo akson prvega in dendrit drugega nevrona, med katerima je sinaptična špranja. Komponento, ki v nevromorfnih napravah simulira delovanje sinapse, imenujemo memrístor. To je elektronska komponenta, ki omejuje električni tok. Njeno ime izhaja iz besed »memory« in »rezistor«. Ideja memristorja je, da lahko podatke ohrani tudi brez električnega toka. Memristor domnevno ohranja informacijo o količini naboja, ki je šla skozenj. Ideja idealnega memristorja kljub domnevni uporabnosti velja za precej kontroverzno, tudi zato, ker ga raziskovalcem doslej še ni uspelo izdelati. 

Tipičen memristor je sestavljen po načelu kovina-izolator-kovina, pri čemer sta sinaptična analoga kovin akson prvega in dendrit drugega nevrona. Analog sinaptične špranje med nevronoma pa je izolator. Z uporabo organske snovi za izgradnjo nevromorfne komponente sta raziskovalca želela doseči višjo raven analogije z biološkim sistemom.



Raziskovalni par je za preizkus smiselnosti uporabe medu kot izolatorja memristor zasnoval po načelu baker-med-baker. Tako zasnovano komponento sta nato testirala v električnem tokokrogu, v katerem sta s pomočjo osciloskopov določala lastnosti komponente.

Raziskovalni par je ugotovil, da je z medenim memristorjem možno posnemati lastnosti sinaps, ki omogočajo prilagoditev moči sinaptične povezave. Sprememba prevodnosti medenega izolatorja je potekala podobno, kot bi ob učnem procesu v možganih potekala modulacija strukturnih lastnosti sinapse. Uporaba medu za izgradnjo memristorjev ima tudi ekološko prednost, saj je organska izolirna plast biorazgradljiva.

Da med ni le za v čaj, je odkrival Žiga.