Avstralski zebrasti ščinkavci so ptice pevke, ki se svojih tipičnih napevov naučijo v kritičnem obdobju v mladosti. Za učenje petja so ključna omrežja možganske skorje in bazalnih ganglijev, ki nadzorujejo kompleksne motorične vzorce. V raziskavi, nedavno objavljeni v reviji Current Biology, so raziskovalci in raziskovalke pokazali, da spreminjanje živčne aktivnosti v delu teh omrežij pri odraslih ščinkavcih spremeni strukturo napeva in povzroči jecljanju podoben pojav.

Raziskovalna skupina je osmim odraslim ščinkavcem več tednov v možgansko področje, ki je vpleteno v plastično spreminjanje napeva, dovajala molekulo BMI. Za omenjeno področje je značilno proženje živčnih signalov v izbruhih. V kritičnem obdobju mladosti, ko se ščinkavci pesmi šele učijo, je frekvenca izbruhov večja, kar je povezano z večjo plastičnostjo možganskih predelov za petje. Ob dodatku BMI se je tudi pri odraslih pticah število izbruhov povečalo.  

Kronična sprememba proženja živčnih signalov je kaj kmalu pokazala svoj učinek. Po nekaj dneh so se pojavile spremembe v zvočni strukturi, trajanju in zaporedju sicer stereotipnih pesmi. Med značilnimi zvočnimi zlogi ali motivi se je povečala variabilnost, pojavili so se strukturno prej neslišani motivi, spremenila pa so se tudi njihova tipična zaporedja.

Poleg tega pa se je po farmakološkem tretmaju povečalo zaporedno ponavljanje enakih zlogov. Raziskovalke in raziskovalci so pojav primerjali s človeškim jecljanjem. Klasični simptom jecljanja pri ljudeh so tudi nenamerni premori med govorom. Tudi pri pticah so se med tretmajem povečali tihi intervali med posameznimi motivi. Ščinkavci bi tako lahko služili kot pomemben modelni organizem pri zdravljenju človeške jecljavosti.  

Po prenehanju farmakološkega tretmaja so se pesmi postopoma povrnile na izhodiščno verzijo. Zdi se torej, da kljub induciranim spremembam ščinkavci v možganih obdržijo nekakšno predlogo za stereotipno pesem, ki so se je naučili v mladosti. Če takšna predloga za določeno motorično dejavnost obstaja tudi pri ljudeh, bi to pomenilo novo upanje za ponastavljanje motoričnih vzorcev pri različnih nevroloških boleznih.