Avstralska raziskovalna skupina v reviji BMC Women's Health poroča, da je pacientkam z endometriozo pogosto svetovana zanositev kot način zdravljenja oziroma obvladovanja bolezni, velikokrat jim to svetuje zdravstveno osebje.

Endometrioza je zapletena bolezen, pri kateri se tkivo, podobno krovnemu tkivu maternične stene, razrašča zunaj maternice. To tkivo se pod vplivom hormonov množi, lušči in tudi krvavi, kar lahko povzroči rane. Endometriozo ima približno vsaka deveta ženska, zdravila pa trenutno ni. Med najpogostejše simptome, ki spremljajo bolezen, sodijo močne bolečine v času menstruacije ter neplodnost oziroma zmanjšana plodnost.

Med nosečnostjo se zaradi hormonskih sprememb simptomi endometrioze pogosto omilijo, zaradi česar je v družbi zasidrano prepričanje, da nosečnost zdravi endometriozo. Vendar znanstvene raziskave tega ne potrjujejo in mnogo žensk trpi za simptomi tudi po porodu. Tudi po mnenju Evropskega združenja za humano reprodukcijo in embriologijo nosečnosti ne bi smeli priporočati kot zdravila za endometriozo.

Avstralska raziskovalna skupina je sestavila anketo za pacientke z diagnosticirano endometriozo, ki je bila prosto dostopna na spletu. V anketi so jih spraševali, če, kdaj in od koga so dobile priporočilo, naj zaradi endometrioze zanosijo, ter kakšen vpliv je imelo upoštevanje ali neupoštevanje priporočila na njihove življenjske odločitve, duševno zdravje in zaupanje v zdravstvo. V analizo so vključili odgovore dobrih tri tisoč pacientk, od katerih sta približno dve tretjini Avstralk. 

Več kot polovica pacientk je odgovorila pritrdilno, da so dobile nasvet, naj zanosijo, da pozdravijo oziroma omilijo endometriozo. Skoraj devetdeset odstotkov od teh je to priporočilo dobilo od zdravstvenega osebja, najpogosteje od ginekologinje ali osebnega zdravnika, ko so bile stare od 12 do 45 let. V dobri polovici primerov jim je zdravstveno osebje priporočilo, naj čim prej zanosijo tudi zaradi bojazni pred neplodnostjo oziroma zmanjšano plodnostjo. V manj kot polovici primerov jih je zdravstveno osebje vprašalo, ali si sploh želijo imeti otroke, in le petina pacientk je pred tem zdravnico oziroma zdravnika sama vprašala glede vpliva endometrioze na zmnožnost zanositve.

Nekatere pacientke so verjele, da bo nosečnost pozdravila endometriozo. Kar nekaj jih je odgovorilo, da so čutile pritisk, da morajo čim prej zanositi. Zato so intenzivneje iskale partnerja, se poročile ali imele otroke prej, kot so prvotno načrtovale; šle so na operacijo ali pričele s postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo, kar je marsikatero udarilo po denarnici. Zaradi težav pri zanositvi pa je pogosto trpelo njihovo duševno zdravje. Načrtovanje družine je imelo pri marsikateri tudi posledice na njihovi poklicni poti. Od pacientk, ki so dobile otroke, jih je nekaj izpostavilo, da so se njihovi simptomi ali zdravstvena oskrba endometrioze po porodu poslabšali. Na splošno se je le majhemu delu pacientk zdelo, da je bil nasvet, naj zanosijo, dober. 

Druge ženske, ki so vedele, da zanositev ne pozdravi endometrioze, so bile zaradi prejetega nasveta razočarane, jezne in užaljene. Priporočilo je tudi omajalo njihovo zaupanje v zdravstveno osebje. Nekatere so odgovorile, da se jim ne zdi primerno in sprejemljivo dajati takšnih nasvetov. Razočarane so bile nad po njihovem mnenju nezadostno obravnavo bolečine in drugih simptomov, ki so jih mučili. Le majhen delež teh pacientk je navedlo, da jim je žal, da se niso odločile imeti otroka.

Da se oseb z maternico ne bi obravnavalo kot inkubator, si želi Angelika.

vir slike: Wikimedia Commons