Danes že dobro vemo, da ima naše učenje nevrobiološko podlago. A nedavna raziskava, objavljena v reviji Cerebral Cortex, kaže, da ima zelo pomembno vlogo pri zaznavnem učenju tudi nevrotransmiter GABA . Ta v našem živčnem sistemu sicer igra vlogo glavnega zaviralca signalov med živčnimi celicami.

Nevroznanstvenica Stefanie Heba in njena raziskovalna ekipa z Univerze Ruhr v Bochumu ter Univerze John Hopkins so raziskali odnos med nivojem nevrotransmiterja GABA v senzomotorični skorji in zaznavnim učenjem. Z magnetnoresonančno spektroskopijo so najprej izmerili osnovno koncentracijo GABE posameznika ali posameznice.

V nadaljevanju so udeleženci opravili nalogo tipnega razločevanja na prstih, ki so mu sledili nenehna električna stimulacija, magnetnoresonančna spektroskopija ter ponovni preizkus tipnega razločevanja.

Pri tipnem razločevanju so jim na prste pritiskali s topimi iglami, oseba pa je morala določiti, ali je čutila eno ali dve igli, saj so spreminjali razdaljo med iglama. Ko so s tem končali, je sledila električna stimulacija prstov, ki so jo uporabili zaradi prejšnjih raziskav, kjer so ugotovili, da izboljša sposobnost razločevanja.

Začetna koncentracija GABE v somatosenzorični skorji udeleženca ali udeleženke je pomembno napovedovala uspešnost zaznavnega učenja. Osebe z višjo začetno koncentracijo GABE so namreč v povprečju dosegale  boljše rezultate pri nalogi tipnega razločevanja. Sama sprememba v nivoju GABE od prvega do drugega merjenja pa ni imela pomembne vloge pri zaznavnem učenju. Kompleksno vlogo glavnega zaviralnega živčnega prenašalca pri zaznavnem učenju bo torej treba še natančneje raziskati.

Raziskovalna skupina, sestavljena iz znanstvenikov več angleških fakultet, je s pomočjo zmogljivega elektronskega mikroskopa uspela videti in določiti zgradbo fižolovega mozaičnega virusa. Bolj specifično se je omenjena skupina osredotočila na virusno ovojnico, ki v sebi zadržuje virusne nukleinske kisline. Kot namreč trdijo avtorji raziskave, bi lahko prav virusne nukleinske kisline zamenjali z zdravilnimi učinkovinami in tako natančno dostavili zdravila v obolele celice.  

Virusne ovojnice, imenovane kapside, imajo dokaj enostavne proteinske gradbene enote, ki pa se sestavljajo v kompleksne oblike. Od sestave ovojnice je odvisno mnogo lastnosti virusa, med drugim tudi sposobnost, katere celice bo virus okužil in katerih ne.

Zaradi lastnosti virusov, da okužijo samo določene celice, postajajo vedno bolj zanimivi za dostavo zdravil do tarčnih mest. Po besedah enega izmed avtorjev raziskave, doktorja Neila Ransona, bi lahko z rahlo spremembo proteinov na površini virusa določili, katere celice bo ta okužil in s tem v njih dostavil zdravilne učinkovine. Takšna metoda ponuja zanesljiv način za ciljanje, med drugim tudi tumorskih celic.

Z dvojno dozo GABE sta raziskovala Sebastijan in Arne.