V reviji Scientific Reports nedavno objavljena študija je preučevala spreminjanje virusa herpesa simpleksa med prenosom med bližnjimi družinskimi člani in med bivanjem v telesu.

Virus herpesa tipa 1 ali 2 poleg pogostih okužb sluznice ust in spolovil povzroča tudi vnetje možganov, možganskih ovojnic in oči, pri plodu pa okuži tudi notranje organe. Ponavadi se okužba prenese s staršev na majhnega otroka, in nato preostanek življenja miruje v telesu.

Zadnja študija pa odkriva, da v telesu ne miruje le virus sam, temveč tudi njegov genom. Raziskovalce in raziskovalke je namreč zanimalo, ali se med prenosom z očeta na sina in v nadaljnjih desetletjih trajne okužbe virus genetsko spreminja in s tem prilagaja na človeški organizem. To bi mu namreč omogočalo, da se skriva pred imunskim sistemom, ki nanj nenehno izvaja pritisk, in se vsakič, ko ga imunski sistem prepozna, spet pretvori v neprepoznavenga.

Med najboljšimi virusi glede hitrosti tovrstnega prilagajanja je virus HIV, ki mutira tako hitro, da je oseba hkrati okužena z več sto genetsko sorodnimi različicami virusa. Različico, ki predstavlja v nekem trenutku večino virusne populacije, lahko zaradi pritiska imunskega sistema ali protivirusnih zdravil že v nekaj dneh popolnoma nadomesti druga.

V raziskavi so preučevali vzorce virusa herpesa simpleksa iz mehurčkastih sprememb sluznic očetov in sinov, pri katerih so zanesljivo vedeli, da se je sin okužil od očeta v zgodnjem otroštvu. To je pomenilo, da so vzorce preučevali 43 oziroma 17 let po prvotni okužbi. Vzorca parov očetov in sinov so primerjali z analizo zaporedja nukleotidov in z vnosom virusa v testno žival, pri čemer so opazovali nastale vzbrsti na sluznicah in vnetja možganov živali.

Pri obeh načinih primerjave lastnosti virusa ni bilo pomembnih razlik, kar pomeni, da tako med prenosom z očeta na sina kot po večdesetletnem bivanju virusa v telesu ni prišlo do pomembne prilagoditve na ravni genoma. Ob tem pa je znano, da ima virus v različnih geografskih področjih značilne in dinamične genetske lastnosti. Zato bodo prihodnje študije načrtovali na širšem sorodstvu, in ugotavljali, pod kakšnimi pogoji prihaja do prilagoditev virusa na nov, drugačen imunski sistem gostitelja.

Spreminjanje virusa v organizmu je pomembno poznati, saj s tem lahko v prihodnosti omogočimo razvoj dovolj učinkovitega cepiva proti virusu herpesa simpleksa in boljših načinov zdravljenja prisotne okužbe.