Večina organizmov uporablja prostorsko kognicijo za navigiranje v svojem okolju. Skupina znanstvenic in znanstvenikov je z raziskavo, objavljeno v reviji Current Biology, prvič potrdila genetsko osnovo prostorskih sposobnosti pri pticah, ki shranjujejo svojo hrano. Ugotovili so namreč, da je variabilnost sposobnosti pomnjenja lokacije hrane povezana z variiranjem v genomu.

Ameriška raziskovalna ekipa je prostorske sposobnosti preučevala pri prostoživečih divjih gorskih sinicah iz kalifornijskega gorovja Sierra Nevada. V poskusu so vsaki ptici dodelili svojo krmilnico, opremljeno s senzorji. Kadar jo je sinica obiskala, je mehanizem prepoznal njeno identifikacijsko oznako in ji odprl vrata, da je lahko prišla do hrane. Raziskovalci so spremljali, po koliko poskusih je ptica začela konsistentno zahajati do svoje krmilnice. 

Glede na uspešnost iskanja lastnih krmilnic so lahko določili njihovo sposobnost prostorskega pomnjenja. V nadaljevanju so raziskovalke primerjale genome ptic sinic. Pri pticah z različno izraženostjo prostorskega spomina so ugotovile pomembne razlike pri številnih genih, med katerimi jih je mnogo povezanih z učenjem, spominom in živčnim razvojem možganov.

Raziskovalna ekipa zaključuje, da naravna selekcija oblikuje spominske sposobnosti ptic sinic. Med njimi namreč obstaja genetska raznolikost v prostorskem spominu, pri čemer imajo ptice z boljšo sposobnostjo pomnjenja lokacije hrane tudi večjo verjetnost preživetja. Poleg preučevanja genetske osnove pa je v prihodnje treba raziskati vlogo učenja in izkušenj pri oblikovanju prostorskih sposobnosti ptic.

Skrivališča hrane gorskih sinic je iskala vajenka Katja.