Tokrat v Znanstvenem britOFFu poročamo o vplivu socialne izolacije na možgane. V raziskavi, objavljeni v reviji Nature, so znanstvenice in znanstveniki pokazali, da se po odrejeni socialni izolaciji kot reakcija na slike druženja sproži možganski odziv, podoben hrepenenju. Podobno možgansko aktivnost zaznamo tudi pri reakciji na slike hrane po tem, ko več ur čutimo lakoto.

V raziskavi je sodelovalo 40 udeleženk in udeležencev, ki so bili izpostavljeni dvema pogojema: 10-urnemu postu in 10-urni socialni izolaciji. V času izolacije udeleženci in udeleženke niso smeli imeti fizičnih stikov, prepovedana pa so bili tudi uporaba družbenih omrežij, komuniciranje prek spleta in celo branje leposlovja. Kontrolna skupina je dan preživela kot običajno. Po desetih urah je raziskovalna skupina z vprašalnikom preverjala doživljanje osamljenosti sodelujočih. Sledilo je prikazovanje slik bodisi hrane bodisi socialne aktivnosti, za kontrolo pa so raziskovalci uporabili slike cvetlic. Ob tem so merili aktivnost možganskih regij s funkcionalno magnetno resonanco ali fMRI. Ta posredno meri pretok krvi skozi možganske predele, kar povezujemo s povečano aktivnostjo. Večji pretok krvi namreč pomeni več kisika in glukoze za možganske celice.

Raziskovalci in raziskovalke so bili pri spremljanju možganske aktivnosti pozorni predvsem na aktivnost v predelih substantia nigra in ventralno tegmentalnem območju. Oba predela sta del srednjih možganov. Njuna aktivacija je povezana s pojavom motivacije za zadovoljitev potreb, na primer lakote, pa tudi hrepenenja po drogah pri odvisnosti. Postavili so hipotezo, da odrejena izolacija spodbudi aktivnost omenjenih centrov. To naj bi bilo povezano s pojavom motivacijskega stanja za zadovoljitev potrebe po druženju.

Raziskovalni skupini je uspelo potrditi, da se aktivnost omenjenih možganskih predelov poveča, če osamljenemu človeku pokažemo slike družabnih dejavnosti, podobno kot če lačnemu človeku pokažemo slike hrane. Stopnja aktivacije je korelirala tudi s stopnjo doživljanja hrepenenja. Drugače povedano, kdor je poročal o večji osamljenosti, je imel tudi večji možganski odziv na slike socialnih dejavnosti.

Zanimiva podrobnost raziskave pa je pokazala manjši odziv na slike socialnih interakcij po izolaciji pri ljudeh, ki so pred raziskavo poročali o pogostejši kronični osamljenosti tudi v vsakodnevnem življenju. Kratka socialna izolacija lahko torej v človeku spodbudi hrepenenje po socialnih stikih, medtem ko lahko izoliranost na daljši časovni rok vodi v utišanje teh motivacijskih stanj. Seveda pa to ne pojasni vzročnega mehanizma kronične osamljenosti. 

Z vami je socialno lakoto preganjala vajenka Ela.