Bluetooth slušalke, bluetooth zvočniki, bluetooth senzorji, miške in tipkovnice. Zakaj sami modri zobje, če pa je v bližini skoraj vedno prisoten Wi-Fi?

Brezžični standard Bluetooth   se ponavadi uporablja za povezave med napravami in za prenos podatkov potrebuje dokaj malo energije. Če bi te naprave povezovali z wi-fi-jem, pa bi hitro zastokale in čakale na polnjenje.

Preboj, za katerega napovedujejo, da utegne spremeniti razmere brezžičnih povezav je uspel raziskovalcem z Univerze v Washingtonu. Domislili so se drugačnega načina komuniciranja naprav, ki so ga poimenovali Passive Wi-fi. Tradicionalni wifi oddajniki imajo ločen digitalni del,  zadolžen za kodiranje in analogni del, ki skrbi za generacijo elektromagnetnih valov in porabi veliko energije.

Ideja za Passive Wifi je v tem, da vaš router oddaja paketke po klasičnem pricipu, vaše napravice s katerimi želite komunicirati, pa imajo le digitalni del. A če same ne generirajo elektromagnetnega signala, kako lahko brezžično oddajajo podatke? Passive Wifi naprave selektivno odbijajo prejeto valovanje iz routerja in tako prenašajo svoje informacije do drugih obstoječih naprav, kot so denimo vaši telefoni ali računalniki.

Zamisel odlikuje okoli desetkrat večja hitrost, trikrat večji domet in okoli tisočkrat manjša poraba energije kot obstoječi energijsko učinkovit bluetooth LE.

Verjetno ste že opazili, da se vam herpes pogosto pojavi v obdobjih, ko ste bili že nekaj časa pod stresom. Zadeva ni naključna in ima biološko razlago. Ekipa znanstvenikov iz univerze v Helsinkih je potrdila povezavo med pojavom stresa ter izbruhom herpes virusa.  

Ko nas herpes virus enkrat okuži, ostane njegov dedni material v okuženih celicah za vedno. Vendar večino časa tega ne opazimo, saj virus ostaja v neagresivni, tako imenovani latentni fazi. Šele v posebnih pogojih, kot na primer v obdobju stresa, se virus aktivira ter začne škoditi celicam.

V stresnih pogojih se celice poskušajo zavarovati pred dodatnimi poškodbami, zlasti poškodbami DNK. V ta namen aktivirajo proteine, ki ustavijo celično delitev ter začnejo pregledovati DNK za možne poškodbe. Iste proteine, ki jih celica uporablja za nadzor poškodb na DNK, pa izrabi herpes virus za svojo ponovno aktivacijo.

Avtorji raziskave so uspeli določiti ključna proteina, potrebna za ustavitev celičnega cikla ter popravilo DNK. Gre za proteina p21 in p53, brez prisotnosti katerih se virus ni sposoben aktivirati. Podrobnejše raziskave pa bodo še potrebne za razvozlanje mehanizma, s katerim herpes izrabi celicam lastne procese za svoje razmnoževanje.      

Od stresa sta herpes fasala Ian in Arne