Znanstveniki in znanstvenice z Univerze v Lizboni so s pomočjo kvantno-mehanske teorije pilotskih valov nadgradili model napovedovanja položajev planetov v našem osončju.

Astronomi so skozi leta opazovanj planetov v našem sistemu ugotovili, da so njihove orbite stabilne in napovedljive. Tako so iskali neko splošno formulo, s katero bi lahko opisali, zakaj planeti krožijo ravno po teh krožnicah. Prvi je pravilo s formulo leta 1766 opisal Johan Titius. Kasneje pa je enako formulo, brez navajanja avtorja, uporabil tudi Johann Bode. Zato napovedi položajev planetov pravimo tudi Titius-Bodejev zakon.

S pomočjo Titius-Bodejevega zakona je znanstvenikom uspelo odkriti Uran in pritlikavi planet Ceres. Z odkritjem Neptuna leta 1846 pa se je zakon podrl, saj se Neptunova orbita ni skladala z napovedjo. Titius-Bodejev zakon je tako bil potreben revizije.

Znanstveniki in znanstvenice z Univerze v Lizboni so za korekcijo Titius-Bodejevega zakona uporabili kvantno-mehansko teorijo pilotskih valov. Dana teorija, zelo posplošeno, navaja, da vsak osnovni delec obstaja v kombinaciji s stoječim valovanjem, ki ga obdaja. Ker pa se vsak delec giblje oziroma vibrira, tej sledi pravimo pilotski val. Če poenostavimo, cela stvar spominja na sliko koncentričnih valov na jezeru, ko smo vanj vrgli kamen - središče teh valov je tako delec, vrhovi valov pa pilotski valovi.

Ob upoštevanju obeh teorij, teorije gravitacijskega polja in teorije pilotskih valov, lahko le-ti združimo. Tako si lahko predstavljamo, da je Sonce osrednji delec v jezeru, okrog katerega vidimo valove. Kar se izkaže, je, da se valovi razporedijo v točno določenem zaporedju, ki hkrati ustreza krožnicam planetov našega osončja.

Znanstveniki in znanstvenice so tako uspešno nadgradili Titius-Bodejev zakon, ki ga z novimi podatki ameriške agencije NASA čakajo še nadaljnja revizija in umerjanje ter testiranje modela v tujih osončjih, kjer se bo model uporabljal v prihodnje.

S sovoznikovega sedeža Starmana vajenec Nejc.