Kanibalizem v naravi ni tako redek pojav in je prisoten v številnih živalskih vrstah. Ob tem je verjetno ena prvih podob, na katero pomislimo, samica bogomolke ali pajka, ki po parjenju požre svojega veliko manjšega samca. Primer takšnega kanibalizma so nedavno opisali raziskovalci iz univerze v Nebraski. V raziskavi so se osredotočili na  nekatere podrobnosti spolnega vedenja pri vodnih pajkih iz rodu Dolomede.

Izkaže se, da imajo samice, ki po parjenju požrejo svojega samca, v povprečju do dvakrat več potomcev kot tiste, ki si tega ne privoščijo. Prav tako so enostarševski pajki živeli dlje ter bili večji.

Da pa takšna prednost za potomce ni zgolj posledica večjega vnosa kalorij, so avtorji ponovili poskus tako, da so po parjenju samce hitro odstranili. Nadomestili so jih s črički, ki jih je samica prav tako pojedla. A tudi v tem primeru so bili potomci manjši, v manjšem številu in krajše živeči. Avtorji zato sklepajo, da samci najverjetneje vsebujejo idealno zmes hranil, potrebnih za uspešen razvoj potomcev.

Nadalje so avtorji odkrili še eno značilnost kanibalizma pri vodnih pajkih. Samcem se namreč kmalu po oploditvi jajčec njihov spolni organ napihne do te mere, da poči, zaradi česar umrejo tudi v primeru, da jih samica sama ne bi pokončala. Razlog za takšen samomor  še ni povsem jasen.

Možna razlaga bi bila, da so moški pajki v vsakem primeru obsojeni na smrt. Tudi če jim ne bi počili njihovi notranji organi, bi umrli pod roko veliko večje samice. Žrtvovanje sebe bi tako lahko bila le prilagoditev na neizogibno situacijo, s čimer pa priskrbijo svojim potomcem zadosti hranil za njihov razvoj.